IZVIRNO SPOROČILO: nejcko
Prav tako so otroci s PP tudi 30+ let nazaj obiskovali OŠ. Kako je bilo takrat urejeno, ne vem, vem le, da sošolec iz paralelke, ki je imel cerebralno, ni imel spremljevalca, gotovo pa je imel neko pomoč, ker drugače res ne vem, kako je zdeloval šolo. Res pa je, da so mu ogromno pomagali sošolci. Ogromno. Tudi sošolcem z učnimi težavami smo pomagali sošolci. Sistem in družba sta bila nastavljena tako, da se je veliko polagalo na medsebojno pomoč, na solidarnost.
Ti lahko povem iz prve roke, da niso imeli spremljevalca......moj mož ima cerebralno paralizo.....nobenega spremljevalca nikoli ni imel.....je pa res, da moja tašča zaradi tega 7 let ni hodila v službo, da je 5 ali 6 ur na dan, do vstopa v šolo z njim telovadila in razgibavala......da se je stanje cerebralne precej izboljšalo zaradi tega......
Prav tako ni imel nobene učne pomoči.....v bistvu je tisti s cerebralno niti ne rabijo, ker jim "glava za učenje" čisto normalno funkcionira......
Danes temu ni več tako. Žal. A za to niso krivi učitelji, ampak sistem, družba kot taka. Kateri učenec pa ima danes vsaj 3 popoldneve v tednu čas, da uro, dve preživi pri sošolcu in mu pomaga? Ob glasbenih, treninigih, stoin eni dejavnosti, enostavno ni več časa. Tudi miselnos vas-nas staršev je ... kakšna???
S tem se čisto strinjam.....in ne bom ponavljala tega, kar si mislim o kupu izvenšolskih interesnih dejavnosti, v smislu "delanja DaVincija" iz otroka, da bo naše dete izstopalo na vseh področjih.....
Tudi 30+let nazaj niso kar povprek pošiljali otrok v posebne šole.
30 mogoče ne, 40 in 45 let nazaj pa še.......so želeli spraviti v posebne šole vse, ki so rabili spremljevalca, ker so bili malo bolj gibalno ovirani, razen slepih in gluhih, ki so imeli svoje zavode.....in so se morali starši precej angažirati, puščati službe, pomoč sosedov, vrstnikov, dedkov in babic je bila potrebna, pred tem pa še angažiranje staršev pri uradnih institucijah, da otrok ni za posebno šolo, ker mu "glava dela normalno", le gibalno je prizadet......
Otroci z današnjimi motnjami pa so bili verjetno v naših časih dobri ali pravdobri, ali pa celo zadostni......in so kasneje šli v strojno, kuharsko ali pa frizersko srednjo šolo......
So se starši nekoč tudi toliko ukvarjali za nami? NE.
Ne.....malo pa so se in smo to tako starši, kot mi sami pozabili.....
Ker je bila snov prilagojena našim sposobnostim in smo sami nekako hendlali vse skupaj. Meni npr. starši pri angleščini niso mogli nikakor pomagati, ker noben ni znal angleško. Znajdla sem se, kakor sem vedela in znala. Vsi mi.
Danes večinoma starši otroku ne pustijo, da bi se znajdli kot bi se vedeli in znali....
Moj otrok je sicer v drugem razredu....meni se ne zdi, da snov ni prilagojena njeni učni sposobnosti.....
Pred kratkim sem kolegicini hčerki pomagala pri ulomkih......tudi ona vedno jamra, kako ni snov prilagojena otrokovim učnim sposobnostim....pa saj smo se jih mi tudi učili ob isti starosti.....v 6. razredu osnovne šole.......
Danes si ne predstavljam, kako bi moja otroka šla skoz s tole angleščino brez moje pomoči (ne, ne pomagam jima za 5). In kar za nekaj otrok vem, da jim dela angleščina težave oz. so nekje v rangu trojke.
Mogoče bi pa šla.....kot si prej zapisala.....bi se znajdla kot bi se vedla in znala, kot si se ti.....le možnost jim starši moramo dati......
30+ let smo otroci (povprečno sposobni in inteligentni otroci) s trojkami komot in res po liniji najmanjšega odpora zdelovali šolo. In prav je bilo tako. Temu naj bi bila OŠ šola namenjena. Da otrok neka osnovna znanja pridobiva na najlažji možni način. Za 4 in 5 pa se je bilo treba malček potruditi (razen unim ultra sposobnim in inteligentnim).
Danes pa se morajo povprečno sposobni in inteligentni otroci blazno prematrati za trojke, da o višjih ocenah ne govorim. Prematrati.
Ne vem no....v moji okolici je velika večina odličnjakov in čisto normalno se mi zdi, da za to delajo......tisti, ki pa imajo trojke pa se ne matrajo doma ravno dosti.......