[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Oooo lušni ste Nalin, zares.
Saj kuža je vaš, ne?
Sama razmišljam, da bi si kupila psa za 30 RD. Samo živimo v stanovanju . Pri nas smo vedno imeli pse, samo smo živeli v hiši z atrijem.
Verejtno pa psu v stanovanju ne bi bilo všeč. Saj ne vem, verjetno bo vse ostalo pri neuresničeni želji.

LP

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Saj tudi naši psi, so bili več ali manj v hiši.   Samo so imeli "loputo" na vratih, da so šli lahko v atrij, na zrak in na potrebo, kadarkoli se jim je zahotelo. 

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Saj počistiš ne?  Sicer pa je atrij velik, del popločen, del trava in rastlinje. 

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Ojej, Nalin, še sreča. Sam, da se je dober izteklo... Mi smo pa enkrat s prijateljico vozičkale, Liu pa je bizgala s prijateljem in je odbizgala na cesto, ki je sicer dovoz do bloka, ne ravno prometna cesta. Ampak vidljivost je na nuli zaradi parkiranih avtov. Ko je avto zabremzal, sem zamrznila.. Šlo je za miljotinke sekunde. Če ne bi prijatelj skočil po Liu, bi jo avto zbil. Voznik ni videl Liu, videl je pa njega, ki je skočil. Zato je zabremzal. V hipu bi se lahko moj svet popolnoma sesul. Ko sem vzela Liu v naročje se je tako jokala, kot še nikoli. tako žalostno. Tolk je bila šokirana. In od takrat me pridno drži za roko (ali pa atija), ker zdaj vsaj verjame, da je nevarnost. Prej je to dojemala kot teženje "pazi, avto gre bla bla bla roko mi daj nevarno je bla bla bla" in smo se ponavadi lovili po parkplacih ker se je izmuznila ali pa vsaj hotela.

Ma, tolk so nepredvidljivi.. Zadnjič jaz gledam neko čudno "dekoracijo"  v stanovanju mojih staršev.. Namreč v vtičnici za tv (ne za elektriko hvalavečnemubogu) sem opazila zapičeno nogo od fotelja. Je sicer lesena, ampak na koncu je železen vijak. In to je nekdo vtaknil v vtičnico. Le kdo, a? Kdaj in kako je to ustvarjala, nimam pojma, ker je ves čas na očeh. Očitno je bila spet sekunda nepazljivosti in res božja sreča, saj bi jo lahko ubilo. Ma kaj se ne spomni.

Ojoj to da pade otrok skozi okno (ali čez balkon)  je moja nočna mora. Tega me je tako zelo strah in vedno znova in znova gledam, če sem slučajno v kakšni sobi pustila odprto okno.

Na cesti pa Emo vedno držim za roko, tudi če ne pusti in se otepa, ker ona bi kar tekala in skakala, jaz pa norim. Če se ful otepa, jo primem kar v naročje, raje malo ojača glasilke, kot pa da bi se ji kaj zgodilo.

Samo kaj ko nesreča nikoli ne počiva in še sami nismo 100%.

Še dobro, da jih nekdo nad nami dobro varuje, te naše otročke.

Lahko noč