Saj ne vem kje začeti.
Dva dni preden se je zares začelo, se mi je odčepil čep. Sledi napeto čakanje...
Potem pa so se zvečer začeli popadki, katere sem pridno beležila. Niso bili boleči - občutek pritiska, otrdevanje trebuha. Nekje ob 13 sem zbudila , da sva se  zadnjič sama pomuckala, nato sva se pa odpravila.

Na poti v porodnišnico pa se je pojavil strah in to tak, da ko so me tam vprašali koliko sem stara, in otove podatke se nisem spomnila ničesar. Temu posledično so prenehali tudi popadki. Ko mi je babica rekla, naj se preoblečem, sem ji rekla, da bom šla domov.  Moj dragi in babica sta se samo pogledala, babica je pa rekla: ne gospa vi boste pa rodili.

Ob 6-tih zjutraj so se popadki spet začeli, ki sem jih veselo predihavala  in bilasrečna , da pa res nekaj bo. Ob 7.30 mi je babica predrla mehur, potem pa se je začel . . Ker sem alergična na vse možne analgetike in spazmolitike, se je dr. odločil, da bom rodila brez vseh analgetikov.
Popadke sem imela redke, vendar izredno močne in dolge, tako, da sem med posameznimi popadki izgubljala zavest. Seveda v času popadkov pa sem tulila, kot idiot. Mater je bolelo. Če ne bi bilo  zraven, ne vem kaj bi počela. Dr. sem s prekrižanimi rokami prosila, naj mi nekaj da, ker ne zdržim več, dragimi je včasih moral, kar usta dol držat. Dihanje ni nič pomagalo.
Potem pa je še plodovnica postala zelena in se je dr. hitro odločil, da mora otrok ven. Tako sem pri 7 cm odprtosti morala roditi vakumsko. Noge so mi zvezali, za roke me je pa zadaj držal  in se jokal zraven, ko je videl kaj mi počnejo in da mi ne more pomagati. Ker zaradi pnevmothoraxa nisem smela pritiskati, sta se mi babici vlegli na trebuh in iztiskali otroka, G. je pomagal vakumsko, ena babica pa mi je na živo delala epiziotomijo. Brez vseh protibolečinskih so me tudi sešili.

Ko je bila glavica zunaj sem si oddahnila in takrat je bil moj Max Luka že na mojem trebuhu. Res je, naj boli še kako, ko ti dajo otroka na trebuh je vse pozabljeno, čeprav sem med popadki kričala, da je to 1. in zadnjič.

In potem, ko je očka prerezal popkovnico in ko so mu položili otroka v roke se je še enkrat zjokal tokrat od sreče. Je rekel, da ko ga babica vprašala za ime otroka sploh ni mogel spraviti od ganjenosti besed iz sebe.

Nato smo se slikali na tisoč in en način.

Ko pa je ati prišel popoldne nazaj k nama, pa se je zgodil še en srečen trenutek. Moj  ME JE ZAPROSIL.  Prinesel nama je ogromen šopek. Rdeče vrtnice zame in modre marjetice za Maxa.
Takrat sem videla, da se je v mojem  nekaj premaknilo. Mi je pa prijateljica povedala, kako je na žurki med govorom povedal, da bi moral vsak bodoči očka biti pri porodu zraven, da bi videl, kaj morajo prestati mame. Naš ati se je začel zanimati tudi za gospodinjska dela in v vsem mi hoče nagoditi. Ja porod mu je res odprl oči in ga zresnil.

In zdaj smo srečna družinica. Ati že načrtuje hčerkico, mami se ob tem samo smehlja, Max Luka pa pridno spi in je in ne zna jokati.

Hvala vsem za čestitke.

Čestitke  in to kar dvojne!  Sem se kar malo zjokala, ko sem brala tvojo zgodbo - od ganjenosti seveda. Samo pazi, da ati ne bo prehitro pozabil vse, kar se je sedaj naučil.

Ej Urška tole si pa tako lepo napisala da sem se skoraj zjokala zraven.........čestitke še enkrat, tebi in tvojemu dragemu, predvsem pa malemu pikecu.......uživajte!!!!!

Čestitke



_____________________________

In sreča je, da je pred mano pot, in to da vem, da je slast v tem, da grem.

Urška, čestitam da si tole vse dala skozi  po pravici tudi meni je šlo kar na jok ko sem tole brala. Vsekakor ti želim vse naj naj, bolečina bo minila ti pa imaš svojega srčka .

Ja, tudi jaz sem se razjokala zraven. Zelo lepo ganjeno napisano, ne pa tudi najbolj lepo preživeto. Upam, da boš kmalu vse pozabila, ker verjetno res ni bilo fajn. Kje pa si rodila, v MS?

Lepo se cartajte in uživajte vsak trenutek.

tole j epa resnično kar za zjokat, tako lepo si opisala vse. Čestitke celi družinice, še posebno pa tebi-res si carica, glede na to kar si pretrpela!

Cestitke!

Boga srota sicer nimam se pojma o porodih sam kako se to grdo slisi da te zvezejo.... Sem se kr prestrasla pa menda ja ne mislijo da bo katera pobegnala! Kriza a je to splosna praksa?

No, sicer pa niti ni pomembno vazno je da je tvoj malcek zdrav vesel in da se zdej vsi tri-je lepo cartate, tebi zelim da cim prej to pozabis saj tist tagrob del ceprav ga nejbrz ne bos Malemu Max Luku pa lepo in zdravo otrostvo ja ateku pa lepo nevesto in cim prej kako hcerkico!

LP Katja

Urska, hvala, da si delila občutke in doživetje z nami. Me je ganilo do solz.
Vesela sem zate in za tvojo družino, da se je vse dobro izteklo.
Pa obilo srečnih in nepozabnih trenutkov.

_____________________________

VČERAJ JE ZGODOVINA. JUTRI JE SKRIVNOST. DANES JE DAR!


NAJBOLJŠE NE PRIHAJA SAMO. PRIHAJA V DRUŽBI VSEGA (Tagore)




Moški so najpametnejši med seksom, ker so takrat priključeni direktno na izvor
inteligence.

Bravo,mami!
( meni so en sam šiv zašili brez analgetika, pa se še sedaj spomnim bolečin.)
Iskrene čestitke!

ooooo kok lepo...skoraj so mi  pritekle....čestitke, čestitke .

_____________________________

TIAN nas je razveselil 20.02.2005, LIAM pa 19.10.2006

Čestitam! Joj, kaj vse si morala prestati!

O mojbog, o mojbog Urška. Ti pa si trpela kot .
Čestitke tebi, tvojemu dragemu in dobrodošel na svet mali Max Luka. No, zdaj me bo pa firbec mantral, da se bomo enkrat resno morali dobiti, a ne? Uživaj vsako sekundo z malčkom in se crkljajte.
jOJ, RES ČE SAMO POMISLIM, KAJ SI DAJALA SKOZI ME VSE BOLI. Kapo dol, res. Glavno da je vse za tabo in da si spet med nami, sem te kar pogrešala.

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

ČESTITKE

_____________________________

LP, Ninica

HEROJSKO!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Mene je bolelo šivanje Z analgetikom... kaj šele brez....

Vsi trije ste eni veliki heroji in zdaj vam preostane samo še to, da si odpočijete in skupaj uživate v prihodnosti.
Moji hormoni, ki že tako divjajo so si pa dali duška in sem 3 robce porabla med branjem tega maila. Kaj šele bo?

     BRAVO ZA OTROČIČKA IN MAMO !

Iskrene čestitke...

Ma jaz sem tudi jokcala poleg , ma kaki ganljivi občutki sreče so to..

Zdaj pa kaj naj rečem: UŽIVAJTE

Ob tvoji zgodbi sem ponovno podoživela svoj porod - s tem, da se je meni porodničar samo dvakrat vrgel na trebuh. Potem bi me moral čakati vakum vendar sem "predlagala" carski rez tako da lahko rečem, da ti res ni bila lahka.

Pa je danes že vse pozabljeno!

Iskrene čestitke!

Hudo hudo kaj se vse zmagoslavno presala...se bolj me je strah poroda  ampak ste res vsi skupaj tapravi borci...sem pa ob branju se jest jokala kot dez

Cestitke

Nannn

Jaz tudi čestitam. Pa pogumnemu očku tudi.

ČESTITKE CELI DRUŽINICI!