LP!

Kako ste se ali pa se ''psihično'' pripravljate na porod?
Mene je namreč zelo zelo strah! Tako zelo, da je to uvidel tudi moj dragi, ki se je na veliko presenečenje vseh, odločil, da bo ves čas z mano!   Le to me nekako tolaži. Pravijo, da je potem lažje . To vem, da bo, ampak kaj pa bolečine?

Komaj čakava to , po eni strani me je pa vsak dan ko sem bližje PDP bolj strah!

Kako premagat ta strah?

Enostavno se je najboljše sprijazniti s tem, da otrok enkrat mora ven. Jaz sem se poskušala to prepričati celo nosečnost, pa ni šlo. Tako me je bilo strah, ko so me poslali iz pregleda 4 dni po roku kar rodit, ker sem imela premalo plodovnice, da sem sedela z možem v čakalnici spodaj in nisem imela poguma pozvoniti na vratih. Šele, ko se je on razkuril, sem šla. No, ko sem bila enkrat notri, v spalni srajci in videla, kake super babice imam okoli sebe, je strah minil. Potem pa tako ali tako nisem več imela časa misliti na strah, sem se morala ukvarjati s  popadki.

No,jaz pa moram povedat,da sploh nisem razmišljala o porodu.
Ko boš videla svojega dojenčka boš na vse pozabila verjemi

Ne poznam nosečnice, ki ni imela strahu pred porodom. Saj ti je čisto normalno, ker se nam podijo misli po glavi od tega, če bo bolelo, kako dolgo bo trajajlo, bo vse v redu z otrokom, bo porod dolg ipd. tega strahu ti pač ne morem odvzeti. Lahko pa te pomirim samo v toliko, da če je partner s teboj, je stvar dosti "enostavnejša". Lahko se obrneš na njega, ko boš žejna, da te masira, da mu celo poočitaš, da je on kriv in pa ensotavno, da je s teboj.


_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

A ko ste ga pa delali, te pa ni bilo strah?      Ne, se hecam, to govorijo ponavadi starejši ljudje, ko potožiš, da te je strah.
Probaj ignorirat. Odmisli ta dan, itak ne boš umrla. Veseli se vsak dan posebej in odrini v ozadje misel na porod in bolečino. Ko bo prišel ta dan, se boš pa itak morala soočiti.
Raje se zaposli s čim drugim, kot pa da tuhtaš o strahu.....

_____________________________

Veliko več muh se ujame na med, kot na kis.

js se s to mislijo sploh nism ukvarjala ker sem vedla da bom dobila ea in me sploh ni blo strah ker sem vedla da bo največ kar me bo bolel tisti popadki doma preden do porodnišnce pridem. pol je blo pa še tolk bol ker so mi porod sprožil in istočasno dal ea tko da tut enga popadka nism čutila

če te je res strah premisl o ea!

Mene zaenkrat ni še nič strah, res pa je, da imam do poroda še 5 mesecev. Bomo še videli, kako bo.

Ko sem imela jaz še 5 mesecev do poroda me tudi ni bilo strah

Hvala za tolažbo, kakor vse tako tudi jaz. Noter ga menda že ne bodo pustili  
Drugače sem premagovala strah (npr. letenje z avionom..) s kakšnim kozarčkom ... sedaj bo pa treba brez

Lep dan!

Mene je še zdaj strah, pa sem že pred 1 letom rodila .

Tudi jaz sem imela mešane občutke glede poroda, ne vem pa, če me je bilo ravno strah.
Po obisku materinske šole pa sem prepričana, da ob pravilnem dihanju ob popadkih in poslušanju babic, ne more biti nič tako grozno. Ene se bolj bojijo dojenja in težav z njim,... Pa je tudi tu strah odveč.

Pogum punce, saj boste na koncu dobile nekaj nalepšega - vašega otroka.

_____________________________

Princeska Sara se je rodila 29.1.2006.
Princeska Maša se je rodila 13.7.2010.

Na prvi porod sem se malček psihično pripravljala, ampak ni bilo učinka. Zdaj drugič raje ne mislim nanj, sem se kar za ea odločila. Mi je bistveno lažje, če vem, da ne bo "ponovi vajo" na naslednjem porodu. Lara, a si ti na Jesenicah rodila z ea? Lahko prosim napišeš par besed: kako se zmeniš itd.? Hvala.
lp

Mene vse do zadnjega ni bilo strah, 9 dni čez rok je blo pa treba roditi, v bistvu me je bilo šele tisti trenutek malo strah ko je rekla da gremo roditi in po klistirju ko čakaš, pol ko pa sem bila enkrat v porodni pa me je strah čisto minil ker je bil dragi ob meni. Vse bo še ok, sam ne preveč misliti kaj bo?, kako bo?,..

Mene pa ni bilo nič strah. Skrbelo me je edino, če bo z otrokom vse v redu. Pomembno je, da se čimbolj sprostiš. No, moj porod je bil težak. Rodila sem brez EA, s svojimi popadki. So bili pa v stalni pripravljenosti za CR, ker imam ozko medenico. Pa je šlo, sicer na knap - mali se je zataknil z rameni, in ko so ga vlekli ven so mu nategnili živec desne roke. Ampak sva preživela. Rokica se je popravila, moji številni šivi pa zacelili.
Priznam pa, da me je zdaj le malo strah, če bi morala še enkrat rodit. Ampak ta strah ni toliko povezan z bolečino, kot je strah pred nastankom poškodb.


_____________________________

Otroci so naše največje bogastvo! Čuvajmo jih!

http://janja73.mojalbum.com
http://zo-ja.mojalbum.com

jaz sem imela 2x CR in me je blo prvič strah, kot vrag križa. saj sem vnaprej vedla da nekaj ne bo vredu - za te stvari imam 6 čut. so me skor fentali.   ampak sem žilava in sem preživela, se pa ne maram spominjat nazaj, ker je blo hudo. drugič me ni bilo tako zelo strah - če sem preživele prvega, ki se je zakompliciral total, bom še drugega tudi. huje ne more bit, sem si rekla. ampak če moža ne bi bilo poleg, bi najbrž vseeno ušla domov.  prvič sploh.

Preberi knjigo Izziv poroda, meni je ful pomagala.

_____________________________

Ljudje smo kot angeli z enim krilom-poletimo lahko samo objeti.
(Oprah)

Strah pred porodom, kaj je to ? Ko bi le bilo tako preprosto rečt, bi bilo super.Čeprav lahko rečem, da kaj veliko o porodu ne razmišljam, ko pa mi kaj podobnega začne rojit po glavi, si začnem razmišljat o tem, da rodit je potrebno pa bilo kakor bilo in da vsega hudega bo enkrat konec in potem samo cartanje z .

Lorena naj te ne bo strah, glavo pokonci, misli o trenutku, ko boš spoznala svoje malo zlato, ki je rastlo v tebi 9 mesecev .



_____________________________

Moji dve nagajivki :-):

Maruša 24.12.2005
Maša 26.6.2007

Mene pa ni strah oz. se mi zdi, da je strah povsem normalen del nosečnosti in poroda, da tako mora biti. Z vso bolečino, navali čustev, strahov vred. Dejansko do poroda ne bom prav točno vedela niti kako celotna stvar poteka, niti kakšni občutki me bodo prevevali, tako da skušam jemati vse skupaj kot čisto naraven potek, ki je z razlogom tak kot je že tisoče let. Pa še vsaka nosečka je rodila, tako ali drugače.
Veliko bolj me skrbi, če bom znala bitio dobra mama.

Potem me bo pa tik pred zdajci napadla panika .

Prvič sem rodila naravno, vendar zelo posiljeno, kar ni ravno fajn. Ni potekalo kot bi pričakoval. Zaradi tega je bilo zelo mučno. Vendar sem kljub temu vedno trdila, da mi je porod izziv. To trdim še danes, ko ze čakamo na drugega otročička. Vem pa, da ko greš rodit prvič, ti je ta bolečina nepredstavljiva. Ne moreš si res dobro predstavljati, na kak način boli. Jaz zase lahko rečem, da sem si drugače predstavljala in da če porod teče kot mora, da se da ok prestat. Ampak seveda, boli, valda. Važno je, da se ne koncu oba dobro počutita.

Nikoli me ni bilo niti najmanj strah. Verjetno zato, ker sem iz svoje najbližje okolice že od malega glede poroda dobivala sama pozitivna sporočila. Predvsem od moje mame. Tudi zdaj, ko že vem, kaj me čaka, me ni strah.

Imam pa prijateljico, ki sploh še ne načrtuje otrok, pa jo je že zdaj tako strah, da je vsa zelena, če ji kdo samo omeni porod. Kot je sama priznala, je vedno slišala samo jamranje in strašenje.

Nimam nasveta, kako se znebiti strahu, ker ga sama pač nisem poznala, morda pa bo pomagalo, da prebereš čimveč porodnih zgodb, da si boš lažje predstavljala, kaj te čaka. Razen, če te bo to le še bolj prestrašilo. V vsakem primeru pa - otrok mora ven, tako ali drugače . Srečno!

< Sporočilo je popravil Jančika -- 6.12.2005 15:47:33 >

Aja, Lorena, še to. Res je, meni je moževa prisotnost zelo pomagala. On je bil moja točka za koncentracijo, drugih ljudi sploh nisem dobro opazila. Že pred porodom sem mu povedala moje želje (roditi v polsedečem položaju in da mi dajo otroka takoj na trebuh) in tako je bila njegova naloga, da je to pojasnil babici. Jaz pa sem se lahko posvetila samo premagovanju bolečine in rojevanju.

Mene zaenkrat sploh še ni strah (kar je pravzaprav težko razumeti, glede na to da se zobarja bojim kot hudič križa).  Prepričana sem, da bo potekalo vse OK, tisto bolečino bom pa že zdržala.

Mojemu  sem naročila, naj si naredi dobro zalogo vicev (za vsak slučaj, če bo dolg porod).  Povsed povdarjajo, da se je med popadki potrebno čim bolj sprostiti. In mene zna moj dragi z njegovim smislom za humor zelo dobro spraviti iz popolnoma napetega stanja v blaženost.

Tudi meni se zdi, da na šoli za starše tako lepo vse razložijo, da te fino pomirijo. V glavnem. Polna sem teorije, kako bo šlo. O izvedbi pa enkrat v marcu.

Me res zanima, če bom pred vztopom v porodno sobo res tak junak in če mi bo res do poslušanja Andrejevih vicev.

< Sporočilo je popravil cebelicamaja -- 6.12.2005 16:29:29 >

Jaz se pred porodom sploh nisem obremenjevala s tem. Sem si že mislila, da bomo že. Po naravi sem človek, ki se ukvarja s problemom šele ko ta nastane in ne razmišljam kaj bi, če bi.
Pa sem potem bila toliko bolj šokirana, da je lahko tok hudo. Zdaj ko vem kaj me čaka, sploh ne vem če bi še kdaj rodila. Brez EA porodnišnice niti ne povoham več

Moj dragi je bil cel čas zraven in moram povedati, da brez njega ne bi preživela. Ok, ne dobesedno, ampak mi je bil res ogromno v oporo in pomoč.

Lorena, meni je ful pomagalo DIHANJE. sem se res skoncentrilala samo na to. Ko je prišel višek popadka in sem začela popuščati mi je pomagal pri dihanju še mož. Tako sva sopihala, da bi lahko vozila celo kompozicijo vlaka .
Najhujši so se mi zdeli zadnji trije popadki pred iztiskom. Ko prideš potem v to fazo je že OK.