Saj to je kot z vsako stvarjo - npr. zagovor diplome. Panika, trema, potem, ko pa začneš govoriti, pa kar pozabiš in "noter padeš".
Pri porodu je enako - ko se začnejo popadki, je sprva vse tako na izi, pa nič kaj preveč ne boli, nekako kot pri M. Zelo postopoma gre vse skupaj in jaz sem vsakič, ko je bila bolečina malo ostrejša, še vedno pomislila "pa saj ni tako hudo, saj to se da zdržat".
Z možem sva imela dogovor, da me občasno vpraša za koliko me boli - od 0 do 10 - pa ne vem če sva prišla do 6.
Ko sem pa enkrat rekla - "zdaj pa RES ne morem več!" - se je pa naslednji trenutek hčerka rodila. In bolečin je bilo konec, ostala pa je le neskončna sreča! Tako, da kar brez strahu!

Prvič me ni bilo strah, ker nisem vedela, kaj natačno pomenijo popadki - bilo je naporno, res je, ampak, tako kot pravijo nekatere, bolečin se nisem več spomnila, ko sem hčerkico stisnila k sebi. Drugič sem bila pripravljena. Predvsem psihično. Vedela sem, da bo bolelo, ker pač mora boleti. Brez bolečine ni naravnega poroda. Vedela sem, kaj me čaka, pa si kljub temu nisem žele EA in niti me ni bilo pretirano strah, malce pač, toliko, kot je normalno, ko razmišljaš, če bo vse vredu z otrokom, s tabo - in vedela sem, da mora biti, ker imam doba še enega otročka  in moža itd... Popadke sem sprejela takšne, kot so - boleče. Ko so mi rekli, naj se vležem, se nisem ( tako kot prvič, ko sem vse ubogala), ker mi je bilo pač lažje, če sem hodila sem in tja, sedla na stol itd.. Ko mi je odtekla plodovnica, sem se vlegla na bok, pa spet malo sedela, skratka, tako, kot mi je najbolj ustrezalo. Nihče me ni v nič silil, mož mi je masiral hrbet in se pogovarjal z mano. Ko je začelo iti zares, se nisva več pogovarjala - vse svoje misli sem usmerila na otročka, poslušala sem svoje telo, dobesedno sem čutila, čisto zares, kako mi otročiček "leze proti izhodu"  in brez da bi mi babica kaj rekla sem vedela, kdaj jer TISTI trenutek..... In ne boš verjela, še ob petih zjutraj so mi napovedovali ob pregledu, da ne bom rodila pred enajsto uro dopoldne ( glede na to, koliko sem bila odprta) , jaz pa sem rekla, ne, prej bo, ker sem čutila...  Ob šestih je mala črnolaska že poskušala prvi kolostrum ...

Tudi tokrat se ne bojim - bolečin seveda. Vem, da bodo in vem, da jih znam obvladati. za vse ostalo pa, v kolikor bi bilo potrebno in na kar ne morem vplivati,  bodo poskrbeli v porodnišnici - babice in zdravniki so visoko usposobljeni in osebju ljubljanske porodnišnice stoodstotno zaupam.

Mene prvič ni bilo čisto nič strah. Sem si mislila, bo že.
Potem pa je bil porod dolg in mučen, da ne govorim, da če bi v roke dobila pištolo, bi se brez pomisleka ustrelila... Ko sem malo držala v rokah pa sem bila sveža, kot bi ravnokar vstala po dolgem okrepčilnem spancu ... Pa naj povem, da niti ene zadeve proti bolečinam nisem dobila, tako da nič čudnega.
Zdaj ko pričakujem drugega me je pa strah ko . Zdaj vem kako boli in me je tako strah, da bi šla rodit tudi v Pakistan, če bi mi pomagali. Tako da že zdaj resno razmišljam o EA.
Mogoče imam res nizek prag bolečine, ampak resno, to je bil moj edini pomislek, da bi imela še enega otroka, čeprav sem si ga zelo želela.
Bomo videli. Na koncu tako ni druge poti .

Enostavno se osloči za EA.  Edeini način za premaganje strahu. Jaz sem že od začetka vedela, da jo bom imela in niti enkrat mi ni srček zatrepetal ob misli na porod. Zakon!!

Jaz se nisem prav nič pripravljala na porod razen tega, da sem se poučila, kako poteka. Sem šla čist flegma rodit s prepričanjem, da bom v dobrih rokah, da se bom potrudila po vseh svojih močeh  in sodelovala z babico in se nisem prav nič dosti obremenjevala, češ, saj ni še noben not ostal. Rodila sem spontano brez umetnih popadkov 1,5h po prihodu v porodnišnico - mala malca.
Mogoče je moja "flegmost" kaj pomagala, ali pa sem imela samo srečo. Svetujem ti optimizem in nekompliciranje.