Ne vem če glih sem spada tale tema.
mene pa zanima če ste se zavestno odločile za otroke ali je bil čisto spontano narejen?Nekaj dni me že muči, da bi lahko tudi jaz bila pripravljena biti mama, pa imam kr en strah, da je premalo denarja, premajhen stanovanje, da mogoče nisem čist pripravljena. po eni strani bi še malo počakal po drugi strani bi bila pa zelo vesela če bi bila nosečka. čeprav bi mojega ljubija kr mal stisnil, ker sva se nekako zmenila da bova še malo počakala (1 ali 2 leti). jaz sem pa tko neučakana pa bi ga kar že danes nardila. 

Pri nas je bilo nenačrtovano,ampak zelo veselo ,če bi ga načrtovala ga še zdaj ne bi bilo,zato ne razmišljaj tako,ker pol se sigurno zavleče.

_____________________________

Kaj naj rečem...srečna sm!!!

Pri nama je po 3 letih skupnega življenja ratalo spontano in zavestno narediti otročička. Nisva načrtovala ampak sva šla v to če rata rata
Oba sva bila še studenta v malem stanovanju. Zdaj je najina princeska stara 26 mesecev in sva presrečna ker jo imava, čeprav se še vedno stiskamo v majhnem stanovanju. Delamo na tem da bi imeli še kakega

Za otroke (več kot 2) sva se odločila zavestno, nisva pa planirala točnega števila otrok in razmika med njima. So stvari, ki niso v človeških rokah in močeh.

Midva ga pa načrtujema in to že kar precej dolgo letos maja bo dolge tri leta.

LP Mojca

_____________________________

Najin sonček Val, rojen 9 tednov prezgodaj v 31. tednu nosečnosti, velik 39cm in težak 1600g, z obsegom glavice 28,5cm.

želja spontana, odločitev za akcijo pa zavestna! ni ratal na ups!

Nikoli v življenju se za nobenega otroka nisem niti enkrat vprašala, a bomo imeli dovolj denarja, a bom za kaj prikrajšana, a je prezgodaj, a.... Nikoli. Jaz sem si želela otrok odkar pomnim, vedno sem bila pripravljena biti mama - z veseljem. Vsi trije so prišli spontano, takoj in tudi bolj ali manj zavestno. Prvi najmanj zavestno, ker se mi je zdelo, da če delaš otroke 3 dni pred ovulacijo, ne more takoj ratat. Pa je. Druga dva čist zavestno in isti hip sem vedela, da sem noseča. IN sem bila. Ampak zdaj imam pa dovolj otrok. Ne bi več imela, samo in izključno zaradi preveč dela, zaradi dojenja in zaradi možnosti nespanja. Ne vem če bi zmogla še enega. Ampak, zakaj pa sploh bi, saj imam vse, kar sem kdaj hotela.

Pri nama je bilo oboje. Nisem rekla: zdaj pa dajva! Pač, sexala sva brez zaščite, ko je pa ratalo je pa ratalo. Mene je tudi mogoče na začetku dajalo to, ali sem pripravljena, ali bova zmogla. Pa zmoreva. Čeprav živiva pri nas in imava eno kuhinjo in spalnico, sanitarije pa imamo v skupni rabi, mi prav nič ne fali-nasprtno-prav fajn mi je. Ni boljšega občutka kot to, da nisi sam in da imaš vedno nekoga zraven, ki ti pomaga. Mislim, da so vse stvari in mišljenja "ali bo vse ok" odveč, ker če na to misliš, potem mislim da dejansko ni nihče pripravljen biti mama. Vse se poštima samo od sebe. Srečno.

Ko sva se poročila sva si rekla da otroka sprejmeva kadarkoli, nič nisva računala kdaj bi bil optimalen čas, tri mesece po poroki sem zanosila...sva si pa nekako rekla, da bi med prvima dvema bilo dve leti ali več razlike, bomo videli...mislim da ne bo uspelo

ČISTO ZAVESTNO. OBE.
ČE BI ČAKALA SLUŽBO IN UGODNE POGOJE NAJBRŽ NIKOLI NE BI IMELA OTROK!!

Želja se je pojavila spontano, odločitev je bila zavestna - kljub temu, da po nekaterih merilih nimava vseh pogojev. No, po najinih jih imava.

Pri nas je tako, da imamo vse urejeno, manjka samo se   jaz si ga zelim ze kar precej casa, no delati smo pa zaceli sele ta mesec, na mojo zeljo…

Velika želja in odločitev obeh.  

Prvič sva rekla: če bo bo, če ne pa ne - in je ratalo, drugič sva rekla, da bova hitro imela še enega in sem že bila noseča, tretjič pa nisva niti načrtovala in je bilo - pa sva tudi sprejela.
Če bi pa dinančno razmišljala, pa verjetno nikoli ne bi imela nobenega.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Midva sva rekla zavestno, tako, sedaj pa lahko. Pa verjetno prav zaradi tega ne rata .

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Velika želja,ki se je taprvič uresničila šele po 3 letih.
Tadrugič,pa neplanirano ratalo v prvo.Saj če bi enako tako planirala,kot taprvč,sigurno še ne bi nama ispelo.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Midva imava oba že od nekdaj ful rada otroke in vedela sva, da pač  hočeva tudi svoje. Ko sva se poročila, sva začela  resno delat na  Ni nama prav hitro ratalo...šele čez eno leto nama je končno uspelo. Tako da je bilo vse dolgo načrtovano.

Počasi bova začela delat še na enem ( ne bi se branila tudi  kake  večje pošiljke naenkrat ...  ). Upam, da nama rata hitreje kot 1.

_____________________________

*prvič smo naredili enega otroka
*drugič smo naredili dvojčke
*sedaj se sploh ne upamo več delat otrok, da ne bodo
slučajno trojčki:))

Midva sva se pogovarjala že dve leti, tako da želje vsekakor spontana in zavestna že od let nazaj... ko sva se pa odločila je bilo pa zavestno da začneva delati na  in tako je uspelo..

Če boš gledala na to, kaj še ni urejeno, potem boš vedno našla vzrok zakaj še ni čas za ...

pa srečno

Ko sva se midva odločila za otroka nisva še niti živela skupaj, jaz na Gorenjskem on na Obali. Odločila sva se zavestno, oba sva si   zelo želela. Je pa trajalo kar 10 mesecev da sem zanosila in vse se je uredilo pravočasno. Če pa bi čakala da bo prav vse tipi topi, še sedaj ne bi imela otrok. Sedaj delamo na drugi bebici že 9. mesec, kljub temu da je moja služba na daljši rok vprašljiva.  Če se želiva ozirati na to lahko čakava do penzije.  Sem bila pa prepirčana da se bo v drugo prijelo hitreje, saj sva sedaj ves čas skupaj. Za prvo bebo sva se videla samo za vikende in se na ovulacijo pač nisva mogla ozirati. Upam da bo kmalu veselje.

Za prvega sva se odločila zavestno, oba pripravljena in posvečena njemu. Čakajoča na prihod princa . Nekako sem bila na višku svojih psihofizičnih moči, z zelo dobro kondicijo. Po rojstvu se niti nisva več tako ukvarjala s tem, ampak bolj sistem, ko pride in če pride, pa naj. Po 20m sem na ta način znova zanosila. Bila sicer prijetno presenečena, a telo očitno ni bilo pripravljeno, ker je prišlo do ss. Tako sem se takrat odločila, da grem v akcijo šele takrat, ko se bom zopet počutila dovolj močno za tak podvig. Tako sedaj delamo predvsem na izboljšanju zdravja in počutja, pa nabiramo kondicijo za še enega člana in šele nato bo zopet to najina zavestna odločitev .

Midva sva se odločila tudi zavestno (ko sva imela oba redni službi in urejeno stanovanje). Zdaj teče drugi mesec od te odločitve. Jutri delam test, če me M ne bo prehitela.

pri nama pa je ratalo na UPS  ampak nič hudega bova imela pa dojenčka

Mi2 sva se za prvega  odločila po 6 letih poznanstva. Pa nam je že takrat bilo žal, da sva čakala, ker leto in pol nisem mogla zanositi. Še takrat je uspelo šele po HSG. Potem pa sva z drugim spet čakala 7 let, kar je bila pa še večja napaka kot prvič. Spet sem zanosila šele po 15 mesecih in bila sem stara že 37 let. Ta otroček pa je imel kromosomsko napako, ki bi naj bila slučajna( ne dedna) in zdaj ravno preživljam psihične travme prekinitve nosečnosti v 20. tednu. Ampak jaz se ne dam. Odločena sem, da bova še poskušala. Samo, če bi lahko čas zavrtela nazaj, bi verjetno že prvega otroka imela dosti prej. Ta kromosomska napaka se namreč pojavi z večjo starostjo matere. Zdravniki in genetiki pa trdijo, da se naslednjič naj ne bi pojavila, zato se ne bom kar predala in obupala, ampak poskušala imeti še vsaj enega zdravega otroka.
Svetujem pa ti, da ne odlašaš. Kaj pa, če po letu ali dveh odkriješ, da ne moreš ravno z lahkoto zanositi? Kar v akcijo.
LP

_____________________________

lana38