Pozdravljene vse mamice nedonošenčkov, katerim se po novem pridružujem tudi sama, vse nosečke in vse forumovke!

Mogoče se me katera spomni še iz decembrskih debat, potem pa sem počasi izginila iz forumov, saj sem nabila toliko računa za telefon, da glava boli. Torej, rodila sem že sredi januarja, čutim pa dolžnost da javim vsem puncam, nosečkam in mamicam, ki trepetajo za svoje dojenčke, ko so ti še v trebuščku, da naj ne izgubijo upanja in naj se maksimalno potrudijo do zadnjega atoma moči, da pridejo do svojih otrok... o čem govorim? Za vse tiste, ki ne poznate moje zgodbe...

To je bila moja druga nosečnost, ki je do 18.tedna potekala povsem gladko (čeprav sem imela v prvi nosečnosti težave s popuščanjem MV in že pred prvo nosečnostjo težki HSG operaciji popolne pregrade maternice, MV in nožnice). Zdravniki so mi vedno dejali, da sem lahko vesela, da sploh imam kakšnega otroka glede na moje težave, jaz pa sem se za oba maksimalno potrudila in nam je uspelo. Torej v 18. tednu, na začetku septembra sem prišla v bolnišnico, da mi naredijo preventivno cerklažo, da se ne bi spet predčasno odprla, kot sem se v 1.nosečnosti, in so tisto jutro ob sprejemu ugotovili, da sem povsem odprta !!!(8 cm), da se mi boči plodov mehur v nožnico in da je to že 'splav na pol poti' (jaz nisem tega nič občutila, da pa vam povem, da sem bila dva dni prej pri osebnem G in mi je izmeril dolžino MV 2,8 cm, kar je super, potem pa je čez noč vrat povsem odpovedal). Moj osebni G, ki me je sprejel v bolnišnici in kateremu sem neznansko hvaležna, se je ob sprejemu in pregledu vseeno odločil, da poskuša narediti urgentno cerklažo, me je pa opozoril, da dojenčka, ko se zbudim, najverjetneje ne bo več ali pa ga bom mogla potem takoj roditi (splaviti), da je stanje tako hudo, da mu najbrž ne bo uspelo, a se je vseeno odločil poskusiti. Na operacijski sem bila že čez 15 minut, intubirali so me, ker sem jedla malo prej, me slekli kar pred operacijsko, bila je prava panika po hodnikih, zdravniki so vkup leteli, jaz sem le še zmolila, prosila... in zaspala. Takšni so bili torej začetki naše težke preizkušnje...potem je k sreči in Hvala Bogu operacija uspela, nobenih komplikacij, ni bilo bakterije na MV in po enem tednu antibiotikov in vseh drugih zdravil proti krčenju maternice v žilo, sem lahko šla domov. Od takrat pa vse do novega leta, torej cele 4 mesece sem potem doma nepremično samo ležala, ker je bila cerklaža zelo težko in le 'kvazi' napol narejena, saj so bili pogoji zanjo takrat nenormalni. Negoval me je mož (tista ki tega ni poskusila tudi slučajno ne more vedeti, kako je to, ko leže ješ, se umivaš oz. te umiva mož, leže lulaš v kahlo ipd. vse...totalno vse, ker nisem vstala niti pod razno. Pomagala je tašča, kateri vsa zahvala, saj je prihajala k meni sredi dneva, skuhala in šla potem v vrtec po starejšega fantka in šla nato domov, ko je prišel mož iz službe... Noro. Meseci, tedni, dnevi so bili dolgi, sploh tisti na začetku, 19. teden, 20., 21., vse do 24. ko so minimalne možnosti za preživetje otroka. Vmes sem se kot zanalašč še zastrupila s hrano (v 20. tednu), tako da sem par ur bruhala kot nora, kar je bilo spet skoraj usodno, saj so se od napenjanja šivi na MV zrahljali in še malo bolj popustili in začela sem malo krvaveti...poleg tega me je v 4 mesecih non-stop ležanja 2x napadla še viroza, spet s hudim kašljem, kar tudi slučajno ni bilo zaželjeno, poleg tega smo se bali pljučnice in tromboze, ker sem le ležala. Nobenkrat v teh 4 mesecih nisem šla h ginekologu, domov so prihajale patronažke in mi vzele kri, mi dale Rhogam injekcije, injekcije Dexamethazona... da ne dolgovezim - prilezli smo z mojo strašansko samodisciplino, moževo potrpežljivostjo, pomočjo staršev in nenazadnje Božjo pomočjo in molitvijo nas in vseh, ki nas poznajo do HURA-36.tedna (rodila sem s 35t 6/7). Od samega ležanja sem precej oslabela, mišice so povsem izginile in moram priznati, da sem se malo bala samega poroda, kako bom zmogla. Ampak Bog poskrbi za vse in moj porod je bil 'mala malca'.  Zjutraj mi je malo odtekla voda, poklicala sem moža v službo, šla sva v porodnišnico, ko so mi vzeli šive ven, sem bila takoj odprta 5 cm, v naslednji uri skoraj povsem brez popadkov in bolečin 8 cm in potem sem rodila kot za hec, mož se je kar smejal, ker je vedel, kako blizu smo, jaz pa sem mislila, da me  z babico hecata. Hvala Bogu, zmagali smo, dobila sva majhnega, zdravega fantka...
To dete je naš mali čudež, s katerim sva se skupaj borila 18 tednov in vsakič ko ga pogledam, dobim cmok v grlu, ker sem tako srečna da ne znam povedati. Kako me ima Bog rad, da mi je kljub takšnim hudim prirojenim nepravilnostim podaril dva otroka, dva ...

S tem hočem povedati vsem puncam, mamicam in nosečkam, ki imate mogoče tudi težko nosečnost ali pa vam pravijo, da mogoče sploh nikoli ne boste zanosile (tudi jaz sem imela s tem težave) ali pa donosile, da ne obupate, da verjamete. Saj veste kako pravijo Vera, upanje in ljubezen - in upanje umre zadnje. Če je nam uspelo, pa so bile možnosti tako minimalne...dr. Pušenjak mi je v 22.tednu napovedal ob strogo strogem počitku in veliko molitvah (to so dejansko njegove besede) tam nekje 28.-29.tednov. Pa smo prišli dlje. Bodite močne in samodisciplinirane. Če je nam z dveletnikom pri hiši uspelo, bo tudi vam, počivajte če vam tako rečejo.  In če je meni s takšno 'napako matere narave',  in po operacijah, ki so le delno uspele, dalje po dveh cerklažah in dveh strganih MV ob porodih uspelo donositi dva otroka, bo tudi vam (šest splošnih anestezij je bilo potrebnih za rojstvo obeh otrok, dve operaciji pred nosečnostjo, cerklaži v obeh nosečnostih in po obeh porodih šivanje strganega MV).

Srečno vsem, ne izgubite upanja in ne hecajte se s počitkom! Če veste kaj želite in če si to resnično želite, se potrudite in uspelo vam bo. Jaz se od foruma aktivno poslavljam, vas pa občasno še spremljam in obiščem, ko rabim kakšno pomoč ali nasvet.

Življenje je lepo!
Minaja

Joj, so mi kr solze tekle ko sem brala.

Cestitam in zelim vse vse najboljse celi druzinici!

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Jaz lahko samo rečem kapo dol...  in

LP Tina in Ožbej

Minaja,čestitke tebi in  celi družinici.

_____________________________

Celemu svetu si le ena oseba,eni osebi pa si ves svet...

Sem kar brez besed...
BRAVO! To je pa res volja do življenja, novega življenja!

Vsa čast in kapo dol, res!

Imejte se radi še naprej in uživajte vsak dan posebej... 

_____________________________

"Fake it until you make it."
Sweet Like Chocolate

Ob tvoji zgodbi sem ganjena, sem popolnoma prevzeta, vse čutim s tabo, in jokam. Od ganjenosti, tako lepe zgodbe še nisem slišala.
Z moje strani si deležna vsega občudovanja, neverjetna si, ti in tvoj mož, tvoja tašča, vsi ki so ti pomagalai, vendar predvsem ti sama!
Res si mi dala moč in upanje v to, da bom tudi jaz nekega dne imela zdravega !
Hvala ti za to lepo zgodbo, da si jo delila z nami in veliko sreče in veselja ob dvema !

Čestitke minaja, res lepa zgodba. Se te še spomnim, ko si klepetala iz postelje. Samo da se je vse srečno izteklo in da je tvoj trud bogato poplačan z najlepšim na tem svetu.

Vau, minaja, res čestitke in kapo dol, MAMICA.

Uauuu, kar ne morem verjet, da je res. Vse čestitke in resnićno kapo dol.

Kapo dol!

Vse čestitke vsem, ki so se s teboj potrudili in seveda tebi, ki si vse to sprejela nase in zmogla priti skoraj do konca.




_____________________________

21.2.2006 se je rodila naša princeska Neja

Nič drugega ne morem reči kot to, da ti čestitam iz vsega srca za pogum in potrpeljenje, ki ste ga morali imeti-mož, tašča, ter seeda ti in še kdo drug, ki vas ima rad. Res je lepo brati kaj takega s srečnim koncem. Veliko lepih trenutkov vam želim, za mamico, ki je bila najbolj pogumna pa eno .

O, noro! Hvala, da si svojo zgodbo delila z nami in čestitke za pogum!

Čestitam minaja  tvoja zgodba mi je kr sapo vzela, to pa je pogum in odločnost 

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

tudi jaz ti cestitam minaja, iz vsega srca.. tebi in vsej druzini, ki so ti pomagali.. res KAPO DOL

_____________________________

Mami, pika moja!

Minaja, vsaka čast! Res si neverjetna in vztrajna.

Imam sama kar malo slabo vest, ker po cerklaži v 22 tednu nisem tako strogo ležala. No ampak pri meni vseeno ni bil to vzrok za prezgodnji porod v 24 tednu, ampak bakterijska okužba, na katero žal nisem mogla vplivat, ...  No pa kljub temu imamo danes doma eno leto staro in zdravo princesko.

Bi pa svetovala vsaki, ki ima probleme in ji zdravnik predpiše mirovanje - PUNCE, STROGO LEŽAT! Tako kot Minaja. Lažje je ležat par mesecev, kot pa par mesecev trepetat za življenje svojega otorka, ki se bori sam v inkubatorju! Verjemite mi, tega kar smo prestajali, ko je bila naša Lea v Ljubljani na intenzivni ne privoščim nikomur.

Minaja še enkrat - iskrene čestitke tebi in vsem tvojim za vztrajnost in seveda za malega princa. Zdaj pa le uživajte!

LP
Jerneja

Tudi meni so sedaj kar solze tekle. Res ti čestitam iz srca za vztrajnost in takšno samodisciplino!

No take zgodbe pa najraje berem...bravo minaja ...zdej pa stisni k sebi malega junacka

Hvala za napisano, čestitke tebi in možu in vsem, ki so ti pomagali.
Me je ganilo in opogumilo.

Tudi tisto o moči molitve drži, zagotovo.

Vso spoštovanje do tebe, tvojega moža in družine. Neverjetno je kaj lahko žensko telo in um naredita ! Resnično te občudujem za tako voljo. Sama sem tudi preležala zadnje 3.mesece nosečnosti, pa moram rečt da ni lepo ( s tem da sem lahko šla na WC... ) Sem pa v bolnici ležala z žesnko s popolnoma enako zgodbo kot ti in je tudi ona zdržala skoraj do konca nosečnosti ter rodila zdravo punčko. Ko sem ležala v bolnici, sem vedela da je ogromno molila ter upala. In je tudi ona tako kot ti doživela en veliki čudež. Disciplina, optimizem in upanje delajo čudeže! Resnično !
Tebi en koš , ker si resnično zaslužiš ter ti želim, da bi ti in tvoja družina bili srečni. Tvojemu drugorojencu pa želim, da ga volja do življenja, ki jo je pokazal še v trebuščku ne bi nikoli zapustila.

Mimica

jokam in ti čistitam in od zdej naprej ne bom več jamrala da me boli križ in otrdeva trebuh, ker če pomislim da bi mogla tolk preležat kot si ti samo zato da rešiš svojega otročka ostanem brez besed...res enkratna si! in tvoj mož in tašča tudi! sprintaj jima te poste in jima še v našem imenu povej da sta dasi!

Vse čestitke tebi za pogum, vero in disciplino in seveda malemu , ki je vzdržal na toplem pri mamici še teh pomembnih 18 tednov. Vse čestitke vsem 4

_____________________________

Nasmej se življenju, čeprav je včasih hudo (Medvedek Pu)

To pa je naključje. A veš, da sem se ravno včeraj spomnila nate, kako si in če si že rodila. Nimam besed, tvoja zgodba me je ganila v dno duše. Res si izjemno pogumna in požrtvovalna in take osebe bog nikoli ne bi pustil brez otrok, take ženske kot ti enostavno morajo izkusiti materinstvo.

Uživaj življenje.....

iskrene čestitke in čestitke, da sta zmogla skupaj s pomočjo....zdaj se pa le cartajte naprej vsi skupaj...
Nati