Že nekaj časa premišljujem o tem "ali znam odpustiti" krivico, zmoto, zavajanje, prevaro....? Sem tako velik v srcu da bi pozabil nase in odpustil katerikoli osebi ki bi me namerno prizadela? Skoraj vsak dan nas življenje pripelje do položaja ko moramo odpustiti in oprostiti partnerju, otroku, sodelavcu in včasih celo neznancu. Kje so meje ko gre za ljudi in dejanja "vredne" našega usmiljenja in odločitve da odpustimo? In kdo pravzaprav največ pridobi z dejanjem odpuščanja? Tisti ki odpusti ali tisti kateremu je odpuščeno?
Ko se počutimo izigrani, prevarani ko smo najbolj na tleh........bi odpustili človeku, prijatelju, znancu, otroku, svoji družini ali partnerju?

V zakonu gre ravno za to, da če ni brezpogojne ljubezni, ne gre, bolje se je ločiti.

V razmerju starši - otrok je pogoj brezpogojne ljubezni ponavadi izpolnjen, zato ta ljubezen ponavadi obstane, oboji se potrudijo, da razložijo vzroke, povode, se pogovorijo o posledicah, čuti se krvno sorodstvo, zaupanje, ljubezen ima trdne temelje. Zakonca se ponavadi spoznata kasneje, v nas je vedno neka senca dvoma, ki izhaja iz izkušenj drugih, iz naših izkušenj iz predhodnih zvez, težko je.

Zanimiva se mi zdi še teza, da je človek edina žival, ki se po dolgotrajnem skupnem življenju zasovraži. Vendar še nisem izgubila upanja.

Jaz načeloma nisem zamerljiv človek in kar hitro pozabim kakšno krivico. Tudi v družini nikoli nismo kuhali zamer. Res ne razumem kako se lahko z nekom bljižnjim tako skregaš, da se na primer več let niti ne pozdraviš. Sicer pa tudi od ljudi ne pričakujem, da so popolni in da ne mislijo s svojo glavo in da se morajo strinjat z mano o vsem mogočem. No mogoče sem edino do partnerja včasih malo "težka", ampak ponavadi takrat kadar mi zmanjkajo argumenti.

Kratko in jedernato: JA

Jst bom pa tko rekla...z leti se ucim odpuscat a pozabim nikoli...tudi ne zaupam potem nikoli vec...

Do sedaj sem še vse odpuščala.  Se držim tega, da premislim, preden kaj rečem, pa se tudi jeza ohladi.
Mogoče pa bi bilo včasih dobro neodpustit in kuhat zamero.  
Sicer pa ne razumem npr. partnerjev, ki se po ločitvi hočejo dobesedno pobit.  Ne vem, kaj jih privede do tega, da do nekoga čutijo tako sovraštvo, če so nedolgo nazaj gojili ljubezen do teiste osebe.  Ali pa res drži pregovor, da je med ljubeznijo in sovraštvom tanka nit.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Zelo zanimiva vprašanja, zdaj sem jih šla že drugič brat.

Blagor tistim, ki znajo odpuščati, nekako tako pravijo. A ne gre za znati, gre za tako močno ljubiti, da se lahko odpusti, torej blagor tistim, ki imajo veliko ljubezni v srcu.

Odpuščanja se torej ne moremo naučiti, odpustiš ali pa ne je stvar srca. Verjetno ne pričakuješ odgovora: ja, treba je odpustiti vse, karkoli, ne, tega se ne da odpustiti, glede na nekonkretno vprašanje gre lahko najmanj za dvoje: strah pred prepoznavo ali željo po priljubljenem pravilu TREBA JE ODPUSTITI.

Jaz nisem človek zamer. Velikokrt odpustim. Ampak ko nekdo pretirava in ko zamerim, takrat je to ponavadi doživljenjsko. Se še vedno do osebe vedem na nivoju (ji ne nagajam)ampak jo pa popolnoma ignoriram. Rečem da osebe za mene praktično NI!
Ampak kot sem rekla, priti do te točke ko ignoriram, more človek kar precej najedat Drgač sem pa ful prjazna in dobrosrčna osebica, kar vedo povedat vsi ki me poznajo

moje splošno mnenje, je da največ pridobi tisti, ki odpusti. In to zato, ker te zamera ne najeda več in lahko mirno živiš naprej. če pa ne moreš odpusti, te pa to žre in žre in žre. seveda odpuščanje ne pride čez noč, ponavadi je treba s čustvi razčistiti. Tisti, ki mu odpustiš, pa v tem sploh ni pomemben.
Jaz sem eni ženski, ki mi je dokaj blizu zamerila tako, da ko sem se samo spomnila nanjo mi je postalo tako slabo, da bi lahko bruhala. naredila je grozne stvari . Po dveh letih preziranja, sem ji nekako odpustila oz. so se ta negativna čustva do nje ohladila. vem pa, da ji nikoli več ne bom zaupala. Se pravi, da odpustimo s časoma lahko, pozabiti pa ne moremo.

Primer očetove tete je pa tragičen. Po drugi sv. vojni so jo komunisti iz Hrvaške izgnali v Nemčijo, ker je bil njen mož po rodu Nemec. Takrat je izgubila dojenčico, ker je zaradi mrazu umrla in ni mogla več imeti otrok. s stricem sta vrnila nazaj na Hrvaško (takrat se je Hrvaška osamosvojila) je nonstop doživljala svoje izgnanstvo in izgubo otroka. Potem se je pa oblast spet zamenjala in iz silnega sovraštva do komunistov, ki so spet prišli na oblast, jo je zadela kap in je umrla. takšnih stvari, ko ti nekdo vzame dom in otroka ,  ni mogoče odpustiti. Večkrat se spomnim nanjo, kaj je morala prestati v svojem življenju. On ni smela gledati niti telenovel, ker ko je gledala, se je tako vživela v tisto ' navidezno trpljenje' , da so jo enkrat morali z rešilcem peljati v bolnico.

Odpustiti znam, pozabiti pa ne.

Tudi jaz odputim pozabim pa nikoli.Mogoče je katera že brala knjigo ŽIVLJENJE JE TVOJE in MOČ JE V TEBI tam piše da z vsako zamero si kličemo bolezen nad svoje telo in ko zboliš se prvo vprašaj komu moraš odpustit. Meni osebno sta knjigi ogromno pomagali in me vsaj delno naučili pozitivnega razmišljanja.Vam toplo priporočam

Sej nisem bog, da bi odpuščal .... Ja, zastopim vprašanje. Pa mislim, da načeloma ja ( oprostiti jaz rečem, ne odpustiti ). So pa stvari, preko katerih ne gre, pa če se še tako trudiš. Potem jih slej ko prej pač odmislimo.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Po moje je res odvisno za kaj se gre oz. kako veliko stvar. Da bi odpustila ampak pozabila nikoli, ne morem rect, ker imam tako slab spomin, da hitro kaj pozabim, pa je vcasih to dobro vcasih pa ne .

Ce imam z ljudmi dnevno opravka, pa naj so sodelavke, sosedje ali kdorkoli, kaj pa naj drugega kot odpustim ali pozabim. Ce je treba jutri spet z njimi normalno naprej, saj ne morem ziveti v zameri. Bi me verjetno pozrlo od vsega tuhtanja, joj, pa kaj ce tisto osebo jutri vidim , pa kako naj se obnasam, pa tak naprej. Tako da najboljse pozabit.

Kar se pa resnejsih stvari tice, pa bi rekla da bi se s casoma ze ohladila. Ne bi pozabila, tudi verjetno ne 100% odpustila , naredila bi toliko da imam sama v sebi mir.
Brat od mojega moza recimo nama je toliko zalega naredil in metal polena pod noge. Mislim da je minilo nekaj let, ne vem tocno, recimo pet let. Pa kaj naj naredim? Odpustila mu nisem, pozabila tudi ne, ampak sem se toliko ohladila, da lahko v miru spijem kavo z njim, ce se srecamo pri starsih.Toliko da mene ne muci. Pa da naprej kuham zamero, pa potem se starsi zraven, tako da vcasih mores biti bolj pameten, ne vem kako naj drugace recem in boljse pustiti kakor se zafrkavat z taksnimi idioti.

_____________________________

Sedaj nas je pa pet!

Odpuščati že znam.
Vprašanje je le, ali hočem.

Gre bolj zato ali zmorem odpustit. Ne gre za znanje ampak za zmožnost.

Meja ni oz. jih ne sme biti. Če lahko odpustiš male stvari, velikih pa ne - ali sploh odpuščaš (zamero)?

Tisti, ki odpušča dobi skoraj vse. Ker zamero ima on, in on z njo živi. Drugi sploh ne ve kakšno zamero ima do njega, tako da z zamero trpi skoraj izključno samo tisti, ki zameri. Zato je dejanje odpuščanja (zamere - ne greha) tako pomembno za tistega ki odpusti. Za drugega nit ni tako zelo (v fizičnem svetu, za duhovni ni čisto tako).

1. Za odpuščanje mora preteči čas. Verjetno je dolžina časa odvisna od velikosti zamere.
2. Odpustiti si moramo želeti. Če se oklepaš zamere, jo v mislih stalno podoživljaš in stopnjuješ ne ustvarjaš pogoje za odpuščanje ampak za utrjevanje zamere.
3. Da bi lahko odpustil moraš prositi. Ker odpuščanje ni v naši moči. Pravo odpuščanje lahko naredi samo Bog s svojim posegom v človeka in ga na ta način ozdravi te rane (notranje rane).
4. Spoznanje neizmerne Božje ljubezni in usmiljenja je tisto, ki ti da sposobnost odpustiti. Večja kot je zamera, večje mora biti to spoznaje Božjega usmiljenja. Ker ob tem spoznanju dobiš močno željo, da bi tudi ti odpustil.

Nekateri pa se svoje zamere držijo in je več ne izpustijo. Z njo umrejo. Kot da je to nekaj vrednega.

Jaz sem ateistka, ne prosim k Bogu, da bi mi dal to in ono. Moj Bog je v meni, iz sebe črpam.

Razumem, da izhajaš iz vere, a za ateiste tvoje prošnje najbrž pomenijo, da si morajo želeti odpustiti.

Oglasila sem se še, ker me zanima, če ti to prepisuješ al znaš vse na pamet?

Ne zameri, res me zanima, vedno z veseljem preberem, kar napišeš.

Prepisujem iz pameti, kamor je prišlo iz doživetih izkušenj.


Bog posluša vse.

Problem s samoodrešitvijo, ko sam lahko vse rešiš je, da stvarim ki niso v človeški zmožnosti poskušaš rešiti sam. Ampak ni v človeški zmožnosti, zato je poskušanje zaman. Za zelo velike zamere in prizadetosti ni tako enostavno, ko bi si ateisti želeli.

Kaj ti pa kaj horoskop napoveduje za ta teden? Bo v redu?

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Horoskop sem brala kot najstnica, izkušnje so me naučile, da ljudje verjamejo horoskopom, ker so ponavadi optimistični in ker jim daje varnost, suflira odločitve, razpoloženje, podobno kot bog.

Zadnjič sem tu prišla do spoznanja, ko je po pomirjajočih fotografijah in sloganih na koncu pisalo: z vami je vedno bog, nekaj takega, no, ugotovila sem, da ljudje radi verjamejo v boga, ker smo družabna bitja, tako imajo vedno imaginarnega prijatelja, ki celo pazi na njih, pred drugimi in njimi samimi. A to preprosto pomeni, enako kot pri horoskopu, da imaš vedno nekoga, ki ti pravi kako ravnati, da bo prav. Nekdo drug odloča namesto tebe o poti do sreče.

Kljub temu bi rada verovala, a mi ni dano. Ne morem prositi boga, naj mi da vero, če ne verujem v njega. Odpuščati znam, upam vsaj , če sam delaš napake, približno veš, kaj je v drugih, da jih delajo.

Ja znam odpuščati, pa ne zato ker mi to narekuje tudi moja vera ampak ker enostavno lažje živim. Nemaram zamer, tudi ne izbiram med ljudmi, kdo je tisti ki je vreden da mu odpustim in kdo ne, odpuščam vsakomur. Kdo največ pridobi? Mislim da kar oba tisti ki mu je odpuščeno si pridobi nasprotje tega kar je sam naredil ker na njegovo prevaro odgovorim z oprostitvijo, jaz pa prav tako pridobim spet en del za svojo osebno rast, kaj jaz nebom naredila drugemu da se ta ne bo počutil kot se jaz zdaj.

In poznam primer ko je šlo res za trpljenje in obup, pa je na koncu zmagalo odpuščanje. Moja dedek in babica sta izgubila svojega tretjega otroka (mojega strica) in sicer na dan ko je le-ta prvič korakal v šolo (star je bil 7 let). Povozil ga je njihov sosed s traktorjem. Ja takrat se jima je sesul svet in nista in nista mogla preboleti izgube. Le trenutek sosedove nezbranosti in otrok je bil mrtev. Od tistega časa naprej se niso več pogovarjali in sicer do trenutka ko je dedek že čisto na koncu z svojimi močmi zelo bolan ležal na postelji. Takrat je izrazil željo da ga pokličemo k njemu in po pogovoru,  ko je sosed stopil iz njegove spalnice je dedek umrl. Sosed je povedal da ga je v solzah prosil za odpuščanje - dedek njega - da toliko let ni izrekel nobene besede z njim, da ga je krivil za sinovo smrt in mu želel vse hudo na tem svetu čeprav je vedel da so otroci sami skakali  vzadaj po vozu in sosed ni vedel da skačejo, zavil levo in takrat je kolo tega fanta potegnil vase in ga povozil. Takrat ko je sosed prišel iz njegove spalnice in povedal kaj ga je prosil sem dojela kako velikega pomena je odpuščanje ker dedek ni mogel umreti predno nista oba eden drugemu odpustila.


_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Jaz vsakomur odpustim. Res pa je, da mora preteči nekaj časa

jaz prevec odpuscam in tudi pozabim vcasih prevec

_____________________________

Mami, pika moja!

Odpustim, pozabim pa ne.