Se podpišem.

Pravzaprav bi se moj odgovor praviloma glasil: NE OPUŠČAM, KER NIKOLI NE ZAMERIM - vsa nesoglasja v življenju jemljem  kot nekakšno konstruktivno debato

Jaz vem odpuščati pa čeprav sem bila prevarana.Sicer sva za mesec dni bila narazen ampak sem mu oprostila.Dvomi in misli da me bo spet varal so bili,vendar sva si oprostila vse in sedaj živiva skupaj že 7leto in imava 2 leti starega .Srečna sem

_____________________________

Na zaljubi se v nekoga,s katerim lahko živiš,
zaljubi se v tistega,brez katerega ne moreš živeti.

Mi pa bomo imeli še enega,jupiiiii

http://alen2004.moj-album.com/

Jaz pa se še vedno učim odpuščati in odpustiti. Včasih že mislim, da sem mu odpustila tisti skok čez plot pred skoraj šestimi leti, pa me njegov petletnik vse prevečkrat spomni na to. Še vedno včasih ne vem, če sem se odločila prav. In še vedno se zalotim, da mu najbrž še nisem povsem odpustila. Ne verjamem pa tistim, ki pravijo, da odpustijo, pa ne pozabijo. Globoko v srcu najbrž le ne odpustijo.

Včasih ja, včasih ne.

Določenih stvari pač ne morem in močno dvomim, da jih kdaj bom. Nekatere sem, čeprav sem ravno tako dvomila in tej osebi ne zamerim več pa tudi pozabila sem vse. Drugi ne morem in tudi pozabila še nisem nič.

 pa skoraj vse

Vsi bi radi neke knjige v katerih bi prebrali navodila. Je ena knjiga iz katere "prepisujem" in ena doživeta. Ta knjiga je SP. In druga je doživeta. Samo odpuščanje pa je izredno pomembno za ozdravljenje notranjih ran - prizadetosti ljubezni. Največ to poudarja Prenova v Duhu in zato tudi ima mnogo izkušenj na tem področju.

Jezus je celo življenje učil, kako naj živimo. V zadnjem delu svojega življenja nam je to tudi pokazal. Samo On ni potreboval čas, da bi odpustil. In je prebičan, pretepen in križan prosil in molil za svoje mučitelje. In še On sam ni odpuščal ampak je prosil Očeta naj jim odpusti. Njegove zadnje ure življenja so natrpane z bistvenimi sporočili. Bolj ko se bliža njegova ura smrti, pomembnejša in jasnejša so sporočila.

Duhovniki so ljudje in kot taki tudi potrebujejo čas. Kakor kdo. Ni pa res, da lahko kar odpustiš, če samo hočeš. Kar tako ne gre, še posebej za velike stvari, ki zelo prizadenejo. Eno je če te nekdo brcne v koleno in nekaj čisto drugega je globoka prizadetost.

Odločitev odpustiti je razumsko dejanje. Ti lahko nekomu odpustiš, na sodišču pa še vedno zahtevaš povrnitev imetja. Če nekomu odpustiš, da te je okradel, še ne pomeni da ne smeš zahtevati svoje nazaj.

Ker zares odpustil si samo takrat ko človeka do katerega si imel zamero nekako vzljubiš. Ko več ne gledaš stran ko ga srečaš. Ko si v bistvu vesel da ga srečaš ker vsakič ko se srečata se spomniš kako lepo je da si odpustil. In se v bistvu vsakič razveseliš "svetlobe".