Sta na poti do tega kar jaz preživljam.Tudi pri nas ni bilo pogovora, ker ga on ni hotel.Si je našel partnerko za pogovor drugje.To pa ni dobro.

Iz tega prijateljstva potem nastane kaj več...in si v mojem dreku.

LP,
SIbil

Meni je, ko sva šla iskat pomoč, rekla una gospa, da naj začneva z majhnimi koraki spet hodit drug proti dugemu. Da naj najdeva majhne projekte, ki jih bova delala skupaj - ampak želeti bi si jih morala oba.

In tako sva dobila 'domačo nalogo'. Neki naredit skupaj 8pa ne otroka). In sva začela, ker je blo okol miklavža in novga leta delat čestitke, pa vlivat moelčke iz gipsa in barvat. In tko je šlo počasi navzgor - začela sva spet odkrivat čar 'skupnih hobijev'.

Sam za naju je blo prepozno, kot se je kasneje izkazalo. Moj edini nasvet je da poskusiš še s tem. Druge ne vem. Počasi postopoma ga spet vključevat - brez velikih besed in rompoma. Končni projekt je bil pol nkup in urejanje stanovanja... . Ampak začela sva pa z voščilnicami.

Ja, se popolnoma strinjam z Annny, da bi bila "akcija" koristna.

Verjamem, da se boš najprej ti počutila veliko bolje, ko se ne boš več samo ukvarjala z napornim otrokom in neproduktivnimi pogovori. Boš videla, koliko ustvarjalne energije se sprosti v tebi, ko enkrat začneš. Počni KARKOLI, kar te VESELI, nekaj, kar bo tebe veselilo. Ni pomembno kaj, samo da te veseli.

In če boš sama sproščena, bo tudi otrok bolj sproščen, ozračje v domu bo boljše, verjemi, čeprav se to ne da racionalno izmerit. In tudi kaj zment se bo v takšnem ozračju veliko lažje.

Tako kot ti od partnerja ne pričakuješ, da se bo zaprl v svoj svet, tako on tega ne pričakuje od tebe. Če se je bil pripravljen do zdaj vsaj kdaj pogovorit, verjamem, da mu je do tega, da sta skupaj in da se imata bolje kot sedaj. Je pa lažje kot spreminjat druge, začeti pri sebi. Vsekakor držim pesti!!

Vsak

< Sporočilo je popravil sibil -- 9.5.2006 13:50:50 >

Draga anonimna,

nič ne bom olepševala. Podobno se je nama dogajalo in na koncu je počilo in sedaj se razhajava, imava pa dva mala prekrasna otročka. Mogoče samo drugi detajli v zvezi, malo drugačen scenarij, ampak zelo zelo podobno.

Gre za to, da on se je predolgo zapiral vase in nič povedal, jaz sem vedno vse ven zmetala in na koncu kričala, velik razlog pri nama je bilo tudi vmešavanje tašče, zato sva se tudi velikokrat kregala... Nabiralo se je dolgo, vsakemu po svoje in sedaj je počilo 4 mesece nazaj. Razhajava se...

Za tango sta potrebna dva, ni dovolj, da se samo en trudi. Pa nikar se ne tolaži na podlagi drugih parov in družin, kakor komu paše.

Sedaj je kar je, prepozno za vse, Je rekel, da se ne more več pogovarjati in se niti noče, torej se je odločil (samo on ve, kako dolgo je že kuhal tole vse skupaj). Kaj pa je pravi razlog najihnega razhoda, pa ne bom nikoli vedela, razen če ga bom jutri kje videla z drugo. To ensotavno ni več on, takšnega ga ne poznam. Ampak saj pravim, oba sva kriva po svoje, v razmerju in zvezi je že tako.

Veliko dobrega ti želi, in če se da, rešita situacijo. Ti imaš enega, jaz pa dva mala otročka, toliko težje.

Drži se...

Tudi jaz imam podoben primer in se opravičujem, ker ga bom nadeljevala v tej temi.
Naj kot prvo napišem, da midva še nimava otrok in tudi ne živiva skupaj. Problem je nastal pri tem, ko sem jaz izrazila željo po tem, da bi se preselila v svoje stanovanje in v bližnji prihodnosti imela otroke. Takrat se je moj dragi ustrašil (vsaj tako je rekel meni) in od takrat gre najin odnos samo še navzdol, on se odmika meni jaz njemu. On pravi, da tega noče, da se ni pripravljen odreči ugodju, ki ga trenutno ima, ampak da me ima kljub vsemu rad. Naj povem, da sva oda v rednem delavnem razmerju, nimamva ravno veliko, pa tudi ne premalo, da nama nebi uspelo. Tudi jaz ga imam rada in vedno sem mislila, da bo on tisti, s katerim bom ostala. Najbolj me pa skrbi to, da zadnje čase vedno bolj iščem samoto, uživam ko sem sama in ga ni zraven. Kaj to res pomeni, da sva prišla do razpotja različnih ciljev, ali se na kakšen način to še da rešiti.
Za anonimno pa bi rekla, da se morata pogovoriti. Imam kolegico, katere fant se je ravno tako odmikal in na koncu ji je povedal, da je to zato, ker se počuti zapostavljenega. Zdaj sta se pogovorila in pravi, da je zelo srečna in sedaj pričakujeta drugega otročka.

lp

Stara sva 27 let, saj vem da sva še mlada, ampak jaz že 4 leta sanjam o tem kako bi bila na svojem. Skupaj pa sva 3 leta, tako da se tudi že malo poznava. Problem, je pa v tem, ker mi je rekel, da on tega še ne bi in da mi niti ne zna povedati kdaj bi to bilo. Trenutno čuti, da ni pripravljen na to. Potem pa sva se skregala in mi je v jezi rekel, da pol pa najboljše, da kar takoj začneva iskati stanovanje in se preseliva.
Nočem, da bi šel z mano zato, ker misli, da mora oziroma, ker si pač trenutno ne predstavlja kako bi bilo, če bi se razšla. Pri pogovorih ne prideva nikamor, ustavi se pri tem, da bi oba rada bila srečna.

Začela si razmišljati v drugo smer?

Boš najprej počakala in videla, če bo kateri iz tiste druge smeri primeren za partnerja ali misliš samo včasih skreniti s poti in se potem vsakič vrniti k svojemu dragemu? Zakaj potem živita skupaj? Da se bosta žalila in varala?

Probaj! Garantirano boš ugotovila, da to ni to, da boš prizadeta, imela slabo vest in vse kar bi ti bilo v primeru varanja očitano, je res, čutila boš na lastni koži. Izvoli.

Tipka všeč mi je tvoja direktnost!  Ker me s tem postaviš na realna tla. Hvala! In mi daš misliti, da ne bi zašla na kriva pota.

Zakaj še živiva skupaj? dobro vprašanje: Preprosto povedano: iz navade. Ker on potrebuje služkinjo, gospodinjo in ljubico. Vsaj tako jaz zadnje čase razmišljam. Ker ko bom šla bo vse to izgubil in začela se bo agonija. Vendar takrat ko si bom jaz nabrala dovolj moči, ko bom dovolj trdna, vztrajna in odločna bom naredila korak naprej - mislim da v pravo smer - poiskala si bom stanovanje,... ker bom potem v sebi pomirjena, bolje bom spala, ne bom se obremenjevala.