Sicer mam pa občutk, da on ne laufa samo po rr-ju, ampak še kje drugje.. Tko da je tapravi lovač!!

Ja njega je ziher povsod dovolj
On vse naokol nagovarja! Boga njegova ženka

S šibo bi jih mogel dobit!

Kar ne veš ne boli...

... ker ne ve, ne trpi...

Pa kaj bo zato trpela, sej nima Tjazy virtualnega tičkota, da bi ga lahko otresal, tko kot otresa jezik

No eto, pa smo tam.

Malo pozno, ampak - midva z mojim partnerjem sva se spoznala po ona-on.com. Jaz sem šla takrat na več zmenkov, ampak z njim, kot zadnjim, sem začutila, da je to to. In sva skupaj in imava otroka skupaj in skratka se razumeva super. Jaz mislim, da to začutiš takoj, ko si z nekom. Pa tudi profil, ki ga moraš napisat gor, se izkaže, če je resnični - jaz ga imam še zdaj sprintanega, pa se ne jaz niti on nisva niti malo zlagala o samem sebi. To se mi zdi pomembno, saj vidiš, da človeku lahko zaupaš.

Ne vem, zakaj je moralo tako biti, da nisva mogla najti partnerja po navadni poti; jaz vem, da bolj malo hodim v družbo. On pa ne. Pojma nimam. Seveda mi je bilo nerodno povedat, kako sva se v bistvu spoznala, ampak zdaj ne več.

Jaz dodajam - poslušaj sebe in svoj 6. čut, če ti pravi, da je ta pravi, se ne oziraj, če ga spoznaš po internetu.

Tudi midva sva se dobrih 5 let nazaj spoznala na chatu. Sva iz čisto različnih koncev Slovenije in sedaj živiva pri njemu in imava že leto in pol starega . Tudi kolegica je spoznala svojega tako in sta tudi že skoraj 5 let skupaj.


lp

No, pa še moja 'malo drugačna' zgodba.

Par let nazaj je bil moj tedaj še fant, sedaj mož, na službenem potovanju in sem iz čistega dolgčasa šla na chat (prvič v življenju). Našla tipa in se šla z njim 'cyber sex'. Bilo je noro - najbrž zato, ker je bilo prvič-in zadnjič. Skratka, tako me je zadelo, da sva si izmenjala e-maila in potem se je začelo. Chatala nisva več, ker ni bilo priložnosti, sva si pa pisala hudo vroče maile, v začetku bolj spoznavne, potem čedalje bolj osebne, vroče...hudo. Bila se totalno zmešana, ko zadeta, sploh nisem mogla več razmišljat o ničemer drugem kot o njemu in o tem, kar mi je pisal, kaj bi mi delal, pa kaj jaz njemu...no, ta agonija je trajala kake 3 mesece, dobesedno agonija, ker na koncu dobesedno nisem mogla več jesti, spati...simptomi popolne zaljubljenosti torej. Saj ne, da je bilo med nama s partnerjem kajnarobe, preprosto zadelo me je ko strela iz jasnega in ni spustilo...
Ko nisem več mogla zdržat, sem predlagala srečanje...in sva se dobila na kavici...ni bil čisto moj tip, no, ampak recimo da so iskre vseeno letele (verjetno še na račun domišljije zarad mailov). Da skrajšam, v gozdu sva se v njegovem avtu noro poseksala (s kondomom, jasno) in to je to. Ko sem se peljala s kraja zločina proti domu, sem imela občutek, ko da mi je padel z ramen 100kil težak kamen. Kar naenkrat sem bila ozdravljena, spet normalno funkcionirala...parkrat sva si še napisala kak mail ampak zame enostavno ni imelo več istega čara...

Ni mi žal, ker sem s tem v bistvu rešila sebe in svojo zvezo, pa če se to še tako čudno sliši. Večina tule vas tega verjetno ne more razumet, nekateri pač..no, tako je bilo.
In na kraj pameti mi ne pride, da bi šla še kdaj na chat.

Poznam ne nikogar. Sama tudi nisem (še) nikogar spoznala. Ko sem bila v službi, se mi ni dalo še zvečer viset na računalniku...

Zdaj imam pa precej več časa. Ideja o ljubimcu bi bila za razmislit , če bo kdaj nuja. Prek kamere (je pisalo na RR, da se tudi tako da ) vsaj bolezni ne morem dobit.

Razlika? Fizična ne-prisotnost. Značaj in temperament se da pa tudi preko neta in besed nekako "nanjušit".

vem za eno, ki si je dopisovala z enim mornarjem na havajih. slikca sem in slikca tja in po letu dni ji je plačal letalsko karto, da sta se vidla, punca je ostala kar tam, se poročila in bla bla.... zrihtal ji je službo in zadeva laufa 100 na uro.

zame najbolj koristno od tega: sodelavka ima zastonj počitnice na havajih. plača si samo letalsko karto in uživa tam mesec dni.

Po radiu sem slišala resnično zgodbo. Zgodilo se je tu v Sloveniji.
Dva, par, sta se odtujila. Vsak je začel iskati po internetu drugega partnerja. In sta našla. Pogovarjala sta se dolgo in končno je prišel čas srečanja v živo. Potem sta presenečena ugotovila, da sta zopet našla drug drugega.

Problem je v tem, da se pari premalo pogovarjajo med seboj, si premalo zaupajo. Po internetu pa, ker osebe na oni strani ne poznaš, več zaupaš. Vendar je treba svojemu dragemu vse zaupati, ne se bati, ne vem, sploh ne razumem, zakaj si nekateri ne upajo povedati svojih najglobjih, najintimnejših želja, sanj, domišljije ... S tistim, s katerim imamo intimne stike, to res ne bi smel biti noben problem.

_____________________________

Ljubi svojega moža kot Boga in ti mož, svojo ženo kot Boginjo. Pri tem ni žrtev in nič nam ni težko.

Ja poznam, in sicer moja kolegica je spoznala svojo punco na enem od forumov. Pa jima kr laufa se mi zdi.  

Men pa kej tazga pride na pamet (da bi se šla z nekom spoznavat iz neta) k se z mojim ornk skregava. Pa ne vem zakaj .

Drugače pa se mi zdi to spoznanje preko neta čisto OK, čeprov imam občutek, da to nekateri ljudje (starejši) jemljejo kot da gre za oglas v časopisu.

tudi mi2 z mojim sva se spoznala prek neta-irc. da bi mi kdo pred tem rekel, da si bom tako našla svojega moškega bi rekla da se mu je čisto  sfuzlalo. no, res je jaz sem že iz prvega najinega chatanja vedla da je to to. ircala in telefonarila sva cca. pol leta. nato sva se dobila, pa še enkrat in še enkrat...sedaj živiva skupaj imava otroka in nam je vse super.
tako spoznavanje mi je bilo prej čudno, zdaj mi več ni. mislim, da glede na tempo našega življenja, da je to ena od boljših možnosti, da najdeš nekoga.

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Oppa!!  

Kaj se zdaj tukaj dogaja, men nič več jasn kdo je s kom skup prišel preko RR in če je kolko časa je trajal in če še traja - sem pač firbec  

Ma cele orgije se dogajajo tle gor.
Še dobro da bom kmal rodila, da se mal odpočijem .