Saj ne vem kako naj začnem. Zadnja leta opažam pri mami, da ima vedno doma vsaj malo alkohola. Seveda je to kao za goste, ampak itak dobi obiske dvakrat na leto.

Saj ne pije tako, da bi se pijana valjala po tleh ali kaj podobnega, vendar opažam, da je zjutraj in popoldne ko se vidimo čisto okey, zvečer če se pa slišiva ali pa ob nedeljah, ko je doma sama, je pa čutiti v glasu malo momljanja oz. zapletanja pa še čisto živčna postane, če ji to omenim in ponori, da je nihče ne mara, da je sama in podobno.

Res je sama, pred leti ji je umrl mož, zdaj pa je skoraj vsak dan pri meni in mi čuva otroke, takrat je super, zvečer se pa zgodba ponovi. Vsake toliko pa tudi čez dan.

Najbolj me je razkurilo danes, ko je sinček bil pri njej celo popoldne, prideva z možem ponj, njej se je pa malo zapletalo, tist sijaj čuden je imela v očeh, hodila je bolj negotovo. Fejst me je razjezila, ko pa sem ji omenila se je pa tako razburila, da me je bilo sram pred možem, da se to dogaja.

Najhuje pa je, ker je sinček rad pri njej in me je spraševal kdaj bo lahko spet prespal pri babici. Jaz bi ga vsak dan pri njej pustila ker ga ima res rada a se zelo bojim da bi jo premamila steklenica, ki jo ima vedno doma. Saj pije malo, morda kak kozarček plus njene tablete za pritisk, srce, glavobol in se vse zmeša. Ampak rada bi, da bi bila jaz mirna, da bi ji zaupala otroka pa ji ne morem.

Ko je pri meni je super, vse je v redu z otroci se igra le doma pri njej me je pa strah ker vedno ima pijačo na zalogi. Ne vem kaj naj, otrok me pa prosi, da bi šel rad k njej ampak jaz se bojim, da bi se nekega dne kaj zgodilo.

Kaj bi ve storile, bi jo obsojale, ji ne bi pripeljale več otroka čeprav si tamal to zelo želi ali bi to spregledale in vzele v zakup, da je sama, osamljena in da si pač drugače ne zna pomagati.

Me pa to tako zelo moti, prav razžira me, ker nikoli nisem čisto 100 % sigurna kadar je otrok tam, pa tudi če ni tam me moti, ker vem, da se ji bo zvečer morda spet zapletalo

Sem jo že prosila naj preneha s pitjem pa se razburi in ne prizna in mi začne postavljati vprašanja če morda ni dobra babica, skratka ne sprejme tega, da ji pijača škodi

se imam pravico vtikati  v njeno življenje ali ne?

Nikar jo ne obsojat. Tvoja mama rabi en konkreten pogovor s tabo. Očitno je, da je sama in da jo nekaj črviči. Mogoče celo sumiš na kaj? Poskusi izvedeti kaj jo muči. Pa nič na silo delat, ker se stanje lahko še poslabša.



_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

A pa pije tudi takrat, ko je srečna, ko je z otroki? Ali je takrat preveč zaposlena, in preveč polna dela in ljubezni, da bi imela čas in voljo piti? ugibam

Meni je moj otrok bolj pomemben kot moja mama. Torej ga tudi ne bi dala v varstvo osebi, za katero ne vem, če je prisebna oz. če bo to ostala, dokler ne pridem spet ponj.

Pije v glavnem zvečer ko je sama doma, z otroci nikoli ker pri meni ni alkohola, razen danes ko je bil sin pri njej. Verjetno je osamljena in pogreša moža, saj to razumem samo bojim se pripeljati otroka spet k njej če je tam vedno blizu alkohola

Ja, otrok je že njen in vreden več kot vse na svetu, mame ja pa tudi njena in vredna ravno tako zelo veliko. Najslabše je, če ji boš sedaj v težavah obrnila hrbet in izorirala trenutno edino svetlo točko v njenem življenju, njene vnuke.

Resnično se pogovori z njo in če pogreša družbo, mogoče ne bo neumno, če boš tudi ti kdaj z malim prespala pri njej.



_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Pri nas je bil podoben problem z mojim očetom.Trajalo je nekaj časa,da smo se skupaj usedli in pogovorili o vsem skupaj. Kako to vidim jaz in ostali ( brat in sestra) in kaj na to pravi on.Pogovor ni bil prijeten za nikogar,predvsem pa ne zame,saj sem bila vedno njegova "najmlajša", ampak ti lahko povem,da smo ga s skupnimi močmi rešili. res pa je,da veliko več časa preživimo zdaj tudi z njim. Brez pogovora ne bo šlo, ampak začni počasi in brez očitkov.

Nočem biti nesramna...kaj pa če mal na RR pride počvekat?

Torej bi v tem primeru dovolila druženje nje in svojih otrok samo pri sebi doma, pri njej pa ne. Hrbta ji ne bi obrnila, vendar so mi otroci toliko pomembni, da bi jih zaščitila. Tvoja mama je odrasla in načeloma sposobna sama zase poskrbet. Res ima težavo, katere ne prizna, vendar pa otrok ni sposoben poskrbet zase in že zato ima prednost. Torej definitivno na prvem mestu otrok, potem pa mama, kolikor bi mi blizu spustila.
Bi me pa skrbelo, da bi kdaj prinesla alkohol s sabo. Priznam. Mogoče še ne zdaj, ampak če bo tonila globlje, se lahko tudi to zgodi. Ali pa že pride opita.

Najbrž je nesrečna. Kako bi pa lahko bila bolj srečna? Res se pogovori z njo.

Po moje ji res družbe manjka. A ji lahko pomagaš kaj v tej smeri?

Dejstvo je, da je tvoja mama alkoholik. In kot si že sama opazila, se z njo o tem ne moreš pogovarjati, ker tega ne dopusti. TOrej je res, saj če ne bi pila, bi se o tem lahko normalni pogovarjala.

Jaz otroka pri takšen odraslem ne bi pustila, odkrito povedano, bi pa ji to tudi povedala in predvsem ZAKAJ, brez olepšav. Pa naj bi mi očitala karkoli že, pa da je osamljena ali kaj desetega. TO ni razlog, da pije, predvsem pa je človek, ki pije neodgovoren. In s takim človekom pustiti otroka samega?? Ne. Jaz tega na bi naredila. Zavoljo otroka. Njemu lahko pomagaš, mami ne-kajti ona si bo morala to sprva priznati.

Mi je pa žal zate, da te je to doletelo. Ni prijetna stvar, kajti konec koncev je vseeno tvoja mama.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Pa naj ga ima samo pri tebi, kjer ni skušnjav. Na žalost, dokler si sama ne bo priznala, da ima problem, ji tudi ti ne moreš pomagat. Tako pač je. Je pa definitivno posledica osamljenosti. Ja, človek je lahko osamljen tudi če ni sam!



_____________________________

MONTIGNAC

Res je, imaš dve možnosti, ali se  z mamo pogovoriš na ostro ali pa na bolj miren način. Odločit se boš  mogla sama.

Meni osebno se tvoja mama ne zdi še alkoholik. Je samo človek, ki se je zatekla v alkohol zato, ker je močno prizadeta. Vsi vidite da ima probleme s tem, nihče pa ji ne nameni svojega časa in se odkrito z njo pogovori. Pa saj se to ne rešuje ob kavici ? To so zadeve, ki potrebujejo več časa in mogoče tudi več ljudi.

Ko sem se sama srečala s tem problemom, sem bila stara devet let. Z mamo sva pri teh letih pokopali očeta, zdravljenega alkoholika, nikoli ozdravljenega. Moja mama nikoli prej ni posegala po alkoholu, še hujše, prezirala ga je do konca.

Ko sem prvič zaslutila, da ima mama kristalne oči in da se njene nosnice čudno vihajo navzgor (smešno ja, vendar je bil to prvi znak, da je pila), sem zadevo takoj, kot aralmantno, prijavila bratoma, ki sta bila takrat že odrasli in zreli osebi.

Mama si seveda ni priznala da pije. Ne, res še ni bila alkoholik, bila pa je  na zelo dobri poti. Sledil je dolgotrajen in mučen proces, ki je potegnil vase vse tiste, ki ji kaj pomenijo in ona njim.

Ker sem do svojega devetega leta že spoznala kaj pomeni biti hči pijanca, sem naredila vse, da se ne bi tudi mama spravila na to pot. In kaj sem naredila ?

Kako sem sama kot mala punčka reševala njene probleme ? Precej grobo in na ta račun sem slišala veliko grdih besed.

Ko se je bližala šesta ura zvečer in bi mama mogla odditi s prijateljicami na zabavo (so jo vlekle po zabavah, da bi se ženska malo sprostila ), sem zaklenila vsa vrata in poskrila vse  ključe. Mama se je takrat spremenila v zlobno mačeho in bila sem vse na svetu, samo njene hči ne. Nikoli pa me ni udarila, nikoli v življenju.

Nekoč je tudi mali punčki prekipelo in zlila sem ji ves svoj gnev kar se ga čutila takrat do nje in alkohola. Mama je strmela vame in me gledala s takimi očmi, ki jih nikoli v življenju še nisem videla pri njej. Takrat se je zlomila dokončno. Iz nje niso več lile grde besede iz nje je lila njena bolečina. V tistih treh minutah je izlila vso bolečino in jo delno prenesla tudi name. Mama se mi je zasmilila in vedela sem, da pije zato, ker se ji trga srce. Oče je bil pijanec, vendar ga je imela kljub temu nesmrtno rada. Po dveh kozarčkih opojne substance se je počutila močnejšo in ne bolj veselo in srečnejšo. Rekla je samo, da je močnejša in se lahko bori proti bolečini v srčku. Dala je krasno prispodobo, ki sem jo lahko razumela.

Moja mama je  v težkem obdobju pila, zelo je pila, vendar je nihče ni imel za alkoholika. Razlika med mojim očetom in mamo je bila kot belo in črno ali noč in dan.
Mama si je blažila srčno bolečino in z njim povezano trpljenje, oče pa se ga je nametal zaradi dežja ki je padal zunaj, zaradi Francelna, ki je zmagal v kartah,....skratka, zaradi vsega iz čiste gole svinjske navade.

Ni vsak ki pije, takoj alkoholik. Sem imela možnost spoznati živ dokaz. Moja mama nikdar ni bila alkoholik, pa čeprav je imela  težko dveletno bitko z alkoholom.

Še vedno sem mnenja, da poskusi iz nje izluščit vir njene bolečine. Pa ne zgrda, ker bo na ta način bolelo tudi vse vpletene. Če ne takoj, pa čez čas.

Jaz si želim, da se tvoji mami pomaga na najboljši možni način, ker si ga zasluži. Na grdo se ne dela z nobenim živim bitjem, sploh pa s takim ne, ki ima resne težave.





_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)

Po brebranem sodeč,je tvoja mama zelo osmaljena oseba,ki ne potrebuje le bližine vnukov, ampak tudi razumevanje in bližino hčere.Pomagaj ji iz tunela osmaljenosti,posvetuj se s kom,kako spoditi neprijetnega pijatelja-.alkohol.
Objemi jo,vprašaj jo,kaj jo teži,pogovarjaj se z njo,daj ji malo svojega časa,kot ga je ona tebi,pa ji ni bilo nikoli žal,ko si bila otrok.

Ko sem sama imela probleme z alkoholom, nisem nikjer dobila razumevanja, čeprav sem pila samo občasno, zaradi hudih stvari, ki so se mi dogajale.Vsi so se zgražali nad mano, čeprav nikoli nikogar nisem s svojim dejanjem prizadela, vsaj zavestno ne.Kadar sem se omamljala sem to delala sama, brez družbe.Pila sem, da bi ublažila notranjo bolečino.Nihče mi ni stal ob strani, čeprav bi sprejela njihovo pomoč, vendar sem tudi od najbljižjih dobila same udarce (psihične)ki jih še danes ne morem pozabiti, čeprav sem vsem odpustila, tudi sebi.Najbolj me je prizadela oseba, ki mi največ pomeni.Bilo je hudo.
Že leta nisem poskusila alkohola, ker so mi pomagali ljudje, ki so bili zame tujci, zdaj se pa lahko na njih obrnem kadarkoli, na svojo družino pa vem, da ne.Ker, če bi še enkrat naredila to napako, vem, da me tudi pogledali nebi več.
Govori s svojo mamo, stoj ji ob strani in ji poskušaj pomagati.Verjemi, da sem spoznala ogromno alkoholikov, ki so bili vsi po vrsti zelo čustvene osebe, zato so največkrat padli v alkoholno omamo.
Tvoji mami želim, da se izkoplje iz tega,upam, da tudi s pomočjo svojega otroka.

Lej tukaj ti pišejo, da pomagaj mami, dejstvo pa je da ji ti NE moreš pomagat, edino kaj je, je to da mama ve da si ji na razpolago, ko je trezna in ko je v dilemi pit ali ne pit, ko kaj spije je že prepozno.Imam očeta alkoholika, brata pa ozdravljenega oz zdravljenega alkoholika, in vem da ni lahko, pa to da je osamljena, to je samo izgovor da lahko ponovno pije, žal ampak je res tako.Ne želim sodit tvoje mame, ker je ne poznam, ampak alkoholiki nas lahko še kako okoli prenašajo, so zelo sebični.In če bi tvoji mami bilo kaj do tega da več ne bi pila, bi si poiskala pomoč, žal ampak je res tako.
Mjo foter pije že 7 let po mamini smrti je začel pit po 21 letih abstinenca in je lani bil na zdravljenju, in ni zdržal brez alkota niti 1 mesec po vrnitvi iz bolnišnice, in kaj lahko jaz naredim NIČ, Ajaz se lahko uničujem in jočem in ga prosjačim, ampak če on ne bo želel nehat pit ne bo nehal in konec.Pravijo pa tudi da alkoholik ponavadi začne razmišljat, ko doseže podn, mogoče pa ga to strezni. In jaz sem sedaj fotru imamo zelo omejene stike tudi povedala da lahko pride k meni domov ali me pokliče, ampak samo in izključno trezen, no pa tega ne stori, ker kaj se hočem pogovarjat z pijanim, pol pa se samo sekiram brezveze.
Raje se posvetim svoji družini.

Anonimna če rabiš koga za pogovor se lahko obrneš name preko zs.
ŽELIM TI VSE DOBRO

_____________________________

Sestrica Maruša je dobila bratca Marcela

Če si zatiska oči, pomagati res ne boš mogla niti pod razno...

Se samo podpišem.
Jaz res ne bi pustila svojega otroka pri odrasli osebi, ki pije. Ne glede na to, da bi to bila moja mama, oče,.... ni važno.In to bi tej osebi tudi jasno in glasno povedala.
V kolikor bi pa želel mojo pomoč, bi mu jo pa seveda nudila.
Varnost mojega otroka bi bila pa vsekakor na prvem mestu.

Pvo se pogovori z mamo mogoče pa res rabi družbo.

Ja in kaj sedaj naj hčera skrbi za mamino družabno življenje
Jaz rečem, da če bi mama želela družbo bi si jo že poiskala.

_____________________________

Sestrica Maruša je dobila bratca Marcela

O postu druge anonimne - kaj v bistvu pa je zate alkoholik? Zakaj ljudje zapadejo v alko? Samo in izključno zaradi čustev takšnih in drugačnih. Enim je alko za utapljanje žalosti, drugim za veseljačenje, tretjim pomaga utopit skrbi....ja, in na koncu, če se prav čas ne zaveš si noter, globoko v dreku. Po moje je važno samo kdaj se zaveš, al pred mejo, al za njo, je pa tudi res, da je ta meja zabrisana in ne veš kdaj jo prestopiš. Isto kot vse druge zasvojenosti - cigareti, hrana in nenazadnje tudi mamila,seks... Tudi človek, ki se napije samo zvečer za lahko noč je zame alkoholik, če se to dogaja redno vsak dan. Tudi moj oče je pil samo občasno in smo imeli takrat celo štalo, je pa bil za moje pojme alkoholik, ker niti en dan ni zdržal čist brez - vsaj zjutraj šilček "za zdravje" al pa pivo čez dan, al pa zvečer kozarček za lahko noč.-... Ja na  žalost je tako, da je v sloveniji alkoholizem zelo prisoten in pogost. In vse preveč se slepimo, kaj je, in kaj ni alkoholizem. Definitivno pa drži, če si človek sam ne prizna, da imam problem in se odloči ga rešit, mu živ bog ne more pomagat! Pa če še take pridige delaš, pa se prijazno pogovarjaš, pa si skoz zraven njega, pa kaj ti jaz vem kaj vse še, nič ne pomaga, če človek tega noče in ne sprejema!

_____________________________

MONTIGNAC

Zakaj pa ne? Če ji želi pomagat?

Ja seveda. Družbo pijanskih kolegov in kolegic, da bi skupaj utapljali žalostne in vesele dogodke v alkoholu .

Nekateri kljub vseemu res ne ločite zrnja od plevela. Ni vsak, ki pije, že takoj kronični pijanec.

_____________________________

Homines quod volunt credunt. -- "Ljudje verjamejo to, kar želijo." (Julij Cezar)