Zadnje čase se sprašujem in ugotavljam, da sploh nimam več želje po otroku. Nekak je izplahnela. Ni je več. Tudi, ko gledam ostale mamice z otroki, nosečnice, družine,... me sploh ne gane. Prej mi je šlo na jok. Zdaj - še opazim ne.

In ko se vprašam, si res želim otroka. Niti ne. Nisem več obsedena s tem.

Če pa slučajno zanosim, pa tud ne bo odveč :)-

p.s.
Sem se mogla malo spovedat 8)

Lp
:metulj:

Uh, jaz sem pa že mislila, saj veš, glede na naslov...:zmeden2:. No, pa je tudi to lepa novica. Drži se, tako ali drugače:bravo:.

O, men se je pa že pritisk dvignu od navdušenja. Pa ti čestitam vseeno. :rozica::bravo::rozica::bravo:

Zdaj se bo pa prijelo!

šele zdaj sem opazila, kako dvoumen naslov sem napisala - se opravičujem - ni bilo namerno 8)

pikica,
men se je tud najprej dozdeval da bom neki druzga prebrala... :zmeden2:

ma, sej zdaj pa bo. takrat ko boš najmanj pričakovala.

lp, u.

:bravo::bravo::bravo:Ja no, dobro, za tvoje živce srce in zdravje.
Usoda ima svoja pota, enim so ravna drugim pa ovinkasta in skrivnostna.;)

Pika, tut men je srce zastou!!!!!!!!!!!!

No ampak tud to kar si napisala ni slabo. In te čist razumem.

Sama sebi sem včasih kar malo čudna. Namreč tudi mene ne ganejo toliko otroci in pri tem pomislim, ali se jaz ne veselim najbolj nosečnosti same? Čudaško a ne. :zmeden2:

ali pa si samo ne pustim razmišljat, kako bi bilo svojo štručko k sebi stisnit :zmeden2:

No ja za nas je vsekakor boljše, da nismo obsedene, zato Pika :bravo::bravo::bravo::bravo::bravo:!

Pika čestitam in naj ti izdam, da je na hipe tudi pri meni tako, sploh zadnje dni, ko sva bila z mojim v konfliktih.

:bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo:

Jp, sedaj se bo sigurno prjelo-vsaj tako je bilo pri meni...

Meni je včasih tako vseeno glede tega, da me je prav strah tega občutka. Potem se že začnem spraševat, če bom sploh dobra mama, ker tako malo čutim do tega.

Včasih mi hodijo po glavi prav čudne misli, kot npr. ... kaj mi pa manjka, nič... saj za otroka sploh ne bom imela časa, saj sem itak ves čas v službi... še zase komaj najdem 5 min časa...

Včasih me je kar sram, da sem se tako obrnila stran od te želje. Kaj pa vem? Mogoče je to faza, v katero sem zdaj zašla. Po vseh teh letih neuspeha, sem sedaj začela razmišljati tako.

In ko pogledam nosečko v službi in vidim, kako zelena je v glavo. In vsak dan pravi, da ji je močno slabo in da pogosto bruha... pa si mislim - no poglej - a bi rada to doživljala. Ali je to tisto, po čemer hrepenim. Ne. In potem se sprašujem, ali nisem morda preveč egoist:zmeden:.

Skratka, prihajam v neko čudno fazo.

P.S.
Pa kokr sm zgor že napisala, že dolg nisem bla pri spovedi 8) - dons se moram mal spovedat. Ne mi zamert.

Lp
:metulj:

Piki!
Meni se pa zdi, da gremo vse počasi po teh fazah. Sej tudi jaz včasih tako razmišljam. Se mi zdi, da je že itak prepozno, pa kaj se sploh trudimo, pa kaj nam manjka, sej imaš na koncu sam farderbane živce, otroci pa itak grejo.
Tisti, ki so jih imeli zgodaj bodo čez pet let na istem kot jaz.

Sam to so verjetno samo faze, ki jih mi preživljamo. Tistim ki rata v prvo sploh nimajo časa zanje. Bomo vidle, kaj nam bo vse skupaj prineslo, me pa veseli, da trenutno to zmoreš. Potem je tvoje življenje bolj polno in srečno.

Bodi pridna!
lp Neni:rozica:

Tako :bravo: Živi vsak dan sproti in se razvajaj :rozica:

Ko pa pride pikica (verjamem, da kljub vsemu kmalu), boš pa že najdla čas in ti bo tudi lepo ;)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

ja tud jst sem misla že polno smajlijev in čestitk pisat. No vseeno čestitke da si prišla do te odločitve, mogoče pa bo zdaj res ratal:bravo::bravo::bravo::bravo:

Še mal se moram spovedat...

Včasih sem v tej veliki želji videla samo:
- dve črtici in potem so vsi veseli s tabo vred
- jok od sreče s partnerjem, mamo...
- nakupovanje lepih cunjc za prihajajoče dete :duda:
- božanje bušija
- sprehajanje z vozički
- opazovanje :duda:, ko lepo spi
- eno leto doma na porodniški (in daaaaaleč stran od službe)
...

Sedaj pa vidim tudi drugo plat:
- bruhanje in slabosti v nosečnosti
- vsakodnevni strah, da bo kaj narobe (mogoče ss...)
- morebitne krvavitve v nosečnosti
- veliiiika skrb za otroka (vsakič, ko zboli, se udari, ko joka...)
- tudi časovna obremenitev (mogoče malo egoistično zveni, ampak vseeno)
- nočno vstajanje iz postelje
...

Skratka vidim tudi drugo plat, ki je prej nisem. Prej sem videla samo lepo in ko človek gleda še albume na RR in sami luškani:duda:, se ti zdi, da je vse samo lepo.
Pa ni.

In tudi zato mi je zdaj vseeno. Ko bo, bo. Ne bom se pa ob steno metala zarad tega. Šla bom na IVF in na vse, sam ne bom zarad tega, ker bo ta mesec spet prišla M, jokala in jezna na ves svet.

Gremo naprej - živimo za zdaj.

Punce, danes je lep dan - izkoristimo ga ZASE!!!!

:rozica::):rozica::):sloncek::):sloncek::):metulj::):metulj::):morje::):morje::)

Pika čestitam ti za tvojo odločitev, ki mislim, da je ni lahko sprejeti!!! BRAVO

Dobro ti je tole ratalo, pika. Zdaj pa zagotovo bo. ;)

Pika74.
Jaz razumem tudi tvojo odločitev, če že dolgo poskušaš, pa ti ne rata, rataš malo imun na te stvari in začneš iskat izgovore, zakaj sploh vztrajat.
Jaz, na srečo nisem uspela imeti teh problemov, ker nama je ratolo iz prve. Upam, da bo tudi zdaj tako za drugega.
Pravzaprav sem ti hotela povedat nekaj drugega. Vse te lepe stvari, ki si jih naštela, je res. Tiste grde pa sploh ne. Kdo pa pravi, da ti bo slabo. Meni recimo, ni bilo prav nič slabo, nikoli v življenju se še nisem počutila tako dobro, kot v nosečnosti. Takoj podpišem še za eno tako nosečnost.
Sploh pa ni stvari na svetu, ki se lahko primerja s tem, ko se ti tvoj malček prvič nasmeje, ko prvič reče "mama", ko naredi prve korake.
Razumem tvojo odločitev in tako je tudi prav, ker če se boš manj s tem obremenjevala, ti bo prej ratalo.
Potem pa, ko bo, se kar veseli, ker je vredno.
Jaz mislim, da za tisto, kar dobiš, je vredno vse potrpeti.

Kar pogumno.
LP.

Pika74 jest te čist štekam,
tud mene zadnje dva dni obhajajo ene take misli, pa mogoče ne tok, kok je naporna nosečnost pa majhni otroc, ampak, v tem smislu bolj, da sem utrujena od tega nenehnega pričakovanja, pa skrbi, pa zakaj ni, pa kdaj bo, pa kaj če sploh ne bo....
Utrujena sem od opazovanja kdaj sem mela O, pa kok dni je ciklus, pa od merjenja BT..., ne morem več. Sej je moj life sam še eno samo ugotavljanje in razmišljanje o mojih rodilih.
Začela sem si predstavljat kakšno bi bilo moje življenje, če sploh ne bi mela nikol otrok... pa sem ugotovila, da mi ta misle sploh ni več tok grozna.

Tko Pika74, nisi čudna, če si slučajno tko mislila, razen če sva midve obe, ampak pomojem ne.

LP Mijavček:muca:

Pika Bravo zate:bravo::bravo::bravo::bravo::bravo::bravo:

Pr men je pa glih obratn.Do pred kratkim sem mela čist mirne živce,tut ta misel da mogoče nikol ne bom mela svojih otrok se mi globoko v srcu ni zdela huda.Moj :duda: pa se je full bolj sekiral kot jaz,čeprav na ven tega valda ni kazal,ampak ker ga poznam vem da komaj čaka otroški jok doma.Ravno zaradi njega se je potem še v meni zbudila full močna želja po otroku.Rada bi osrečila njega,zato je potem iz meseca v mesec tudi meni hudo.Imava pa oba tako rezervo v glavi,da če ne bo,si bova pa jahto in 2 mercedeza kupila in prepotovala svet.Vsak mora iz življenja pobrati najboljše.

LPA:zajcek:

:ups:pomota:ups:

:duda:=:love:čeprav je učasih res kot en:duda: ;)

ja anadejka - pol bova pa včasih mal zamenjale avte (jst ti posodm mojga porša kajana, ti pa men mercedeza) :)-:)-:)-:)-

ko gremo pa okol sveta, pa kšnga :duda: spotoma posvojimo :miska:

:rozica:

ja pika welkm tu d klab - mogoče bo teb zdej ratalu - men še ni.. je zdej že kr več kot pou leta k mi dol visi če kej rata al ne.. tebi želim več sreče tko al pa drugač ;) če ne druzga sex brez predsodkov in uspešne zdr.postopke 8)

za posvojitve bo pa itak še vedno cajt :)-:)-