Hojla, sicer je od našega poroda že skoraj mesec dni, ampak prej na žalost ni šlo :-)
Rodila sem torej v petek 6.5. ob 12.50 uri v mariborski porodnišnici in naj že kr na začetku povem, da je bil naš porod čudovit tako zame kot za mojega dragega, za našega malčka pa predvsem nenaporen. Začelo se je okoli polnoči med gledanjem Ruby Wax na obisku pri Hughu Hafnerju (nikoli ne bom pozabila te oddaje), ko mi je nekaj narahlo priteklo tam spodaj. Pa sem pomislila, na zdaj smo pa tam, zdaj sem se še polulala :)- bi bil že skrajni čas da rodim. Pa povem mojemu dragemu, da mi je mal ušlo on pa k iz topa - voda ti je odtekla! šele takrat sem pomislila da bi to res lahk blo to. Pa sem še mal počakala in se neki presedala po postelji pa je začelo še sam bl teč. No pa smo se počasi spakirali in naravnost v porodnišnico. Po poti sem začela čutit tudi rahle popadke. V porodnišnici me je najprej pogledala babica nato pa so me namestili v porodno sobo, kjer sva z dragim celo noč čakala, da se bodo začeli pravi popadki - pa ništa. sam neki me je rahlo špikalo. Babica, ki naju je sprejela je bla ful prijazna in je mojemu dragemu celo postlala na blazini ki je v porodni sobi, da se kaj naspi :-) Tako sem predremala noč (moj dragi pa prijetno prespal), zjutraj pa se je z novo izmeno začelo zares. Babica Miljana, ki me je prevezela, mi je dala flaško z umetnimi popadki nato pa smo čakali in pridihovali... Klub rednim in močnim popadkom sem se zelo počasi odpirala, pa je babica malo pomagala z neko masaži, ki je sicer bolela, ampak pomagala, saj se potem vse skupaj pospešilo. Vmes se je babici uspelo zmenit še za epiduralno analgezijo (jaz sem bila namreč do tega petka šele v fazi dogovarjanja s primarijem, pa nas je Jaša prehitel). Popadki so sicer boleli ko hudič, amapk je EA kmalu prijela in je bilo potem malo lažje. Najbolj mučno je bilo vsatavljanje cevke za EA, saj moraš bit kljub popadkom popolnoma pri miru, kar pa ni najbolj prijetno niti enostavno. Smo se pa z zmenili tako, da sem končne popadke - potisnike kljub EA čutila, tako da sem laho aktivno pritskala ko je bilo treba, čist na koncu ko je najhuje pa so mi spet dali dozo, da je bolečina popustila. In tako sem po 3,5 urah rednih popadkov rodila našega 2990g težkega in 48 cm dolgega junaka Jašo. Me je pogled na otroka čist prevzel in sva oba z dragim planila v jok, pa se mi zdi da še pol porodne z nama :-) No, kljub temu da je bil Jaša bl majhen sem dobila par šivov, ki pa so danes že zgodovina :-) Ampak, če ne bi bilo z nama tako čudovite ekipe bi lahko bilo marsikaj drugače. babica Miljana je bila res enkratna, je zrihtala vse 1A kakor tudi ekipa anastezistov in ostalo osebje, ki je kdaj pokukalo v sobo. Vsi so bili nasmejani in so naju spodbujali, vzdušje v porodni je bilo tak prijetno domače, kot da se z vsemi že od nekdaj poznamo. S takim osebjem in mojim najdražjim ob strani sem vsak nov popadek veliko lažje predihala in prebolela, ves čas pa sem mislila samo na to, da naj že pride naslednji in končno zadnji, ki mi bo prinesel mojga otročka.
Vsa pohvala mariborski porodnišnici še enkrat!
No mi pa smo zdaj doma, Jaša je ful priden in potrpežljiv dojenček in mislim, da ima tudi prijetna porodna izkušnja kaj veze z njegovo umirjenostjo. Res je pravi zaklad in mamica je čist zaljubljena vanj :-)
Vsem nosečkam želim tako lep porod kot je bil naš, ostalim pa veliko cartanja in lepih sočnih dni.
bye, superfly
