Vse se je začelo pri 1 letu, ko sve prenehali z dojenjem. Še naprej je iskala stik z zizo in zadostovalo ji je samo to, da jo je držala oz. imela stik z njo. Takrat temu nisem pripisovala nobene pozornost, sedaj pri 2 letih je pa postalo tole že prav moreče. Če je razburjene ali se hoče pocrkljat pri meni - takoj roka pod majico in me močno držat za zizo. Zaspat pa brez tega rituala sploh ne gre. Včasih to traja tudi po uro ali več. Kako je to boleče vam verjetno ne rabim razlagat. Probala sam že vse možne variante, da bi zizo nadomestil kakšna plišasta igrača ali gazica....ne gre. Če vztrajam in ji ne pustim pod majico nastane panika, jok in po urah pregovarjanja od utrujenosti vedno popustim jaz. Ima katera podobne izkušnje oz. imate kakšne nasvete, predloge?
Hvala in lp

Pri nas je bilo isto, samo da je vedno zaspala po treh minutah. Ni me motilo, dokler nisem spet zanosila in so me prsa začela bolet. Razlagala sem ji, da me boli, da me ne more več držati, tako da me je držala vse manj in manj, počasi se je zadovoljila tudi z vratom ali kakšnim koli delom moje kože . Postopno in potrpežljivo, v enih dveh mesecih smo se odvadili. Je pa isti čas sama dala stran dudo, prostovoljno, in začela nositi spat medvedka, vsak večer drugega, na nobenega ni pretirano navezana. Očitno je vse skupaj potekalo v skladu s tem "odlepljenjem" od mame, ki se dogaja med drugim in tretjim letom. 

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Tajci1,kako te razumem.
Da se ni ki slucajno duh mojega starejsega otroka sprehodil do tvojega.To kar ti opisujes sem jaz dozivljala do njegovega petega leta!!!!!OBUP!!!!

Pol pa sem enkrat naredla tocno tako;povedala sem mu da je pa zdaj res zadost,da me ze vse boli in je prav motece.Po urah in urah joka in panicnih napadov,je popustil.
Verjetno ti ne rabim pisat da sem od zivcev in obupa ker ni zelel prenehat s tem tudi jaz jokala.
Upam da to resis karseda pozitivno.  

Tudi mi nimamo takšne izkušnje, imamo pa kakšno podobno, t.j., da jo je bilo treba česa odvaditi. Uspeli smo samo tako, da sva bila s partnerjem vztrajna, ne glede na ves jok in kričanje. Enostavno sva se odločila, da ne bova več popustila. Seveda je bilo vedno hudo naporno prenašati silne proteste, a do sedaj se je ta metoda vedno izkazala za uspešno. Nikoli ni trajalo več kot nekaj dni. Midva imava v takšnih trenutkih vedno še eno prioriteto: otrok se ne sme nikoli počutiti zapuščenega. Normalno je, da otrok protestira, če mu vzamemo nekaj, kar ima rad, kar ga pomirja, kar si želi. To je zanj prav gotovo precejšnja frustracija in pač na svoj način skuša doseči zanj najbolje. Jaz imam ob silnem joku vedno v mislih tudi dejstvo, da če po npr. eni uri joka popustim, potem je bila ta ura joka čisto brez veze, "mučenje" otroka.