Zanima me kakšne izkušnje imate s svojimi sončki. Ali drži, da če je dojenček bolj naporen, nezadovoljen, veliko joka, da bo tudi otrok težaven in nezadovoljen, ali to ni povezano?

To po mojem ne drži.Moja druga hči je bila kot dojenček/novorojenček dokaj naporna,veeliko jokala,bila nezadovoljna ipd.Ko je minilo prvih 6 mesecev,se je njeno nezadovoljstvo obrnilo čez noč za 100%.Sedaj je stara 16 mesecev in je super nasmejana punca,nič več naporna,prav prikupna in zadovoljna.

_____________________________

Moji dve nagajivki :-):

Maruša 24.12.2005
Maša 26.6.2007

Kaj pa vem, pri mojih to ne drži niti malo.
Fanta sta bila kot dojenčka relativno zelo naporna. Menda sem ju vse prvo leto nosila po rokah, pa dosti pozornosti sta rabila in crkljanja, niti sekunde ju nisem mogla pustiti iz oči, sicer sta sitnarila in jokala. Oba pa sta sicer ponoči spala. Po prvem letu sta bila samo vedno manj naporna, v resnici sta na dolgi rok zelo enostavna in ni težko z njima.
Deklica je bila popolnoma nezahteven dojenček. Sama se je zamotila, nič ni rabila pozornosti... vendar ponoči ni spala. PO prvem letu je rabila samo vedno več in več pozornosti in bila vse bolj naporna.

MOja teorija je drugačna. če otroka v prvem letu dovolj fizično crkljaš, se mu posvečaš, bo vedno bolj zihr, da je svet lep in ok, in da gre lahko mirno stran od tebe. Če iz kakršnegakoli razloga tega v otrokovem prvem letu ne narediš, se ti lahko zgodi, da bo dolgo časa nesiguren v svet okoli sebe, nezadovoljen in iskal svojo srečo kje drugje, v drugih okvirih življenja, manjkala pa mu bo še zmeraj mama in njena pozornost, kljub temu, da bo že samostojen in si marsikaj upal. No, pa saj imaš vedno čas, da mu daš dovolj ljubezni tudi kasneje. Samo dlje traja.  Po moje je zadovoljstvo v življenju odvisno tudi od tega. Pa od karakterja seveda tudi - ne pa samo od njega.

Moj prvi sin je bilo zelo naporen dojenček.Zdaj ima 3 leta in pol,pa bi težko rekla, da je kaj bolj naporen kot drugi 3 letniki.  

moj je skoz in skoz naporen

_____________________________

...vox populi...

Moja prva punčka je bila naporna od prvega dne in pri 4.letih je še bolj Druga punčka je pa čisto drugačna,pravi balzam za  moje skraužlane živce

Kako bo pa kasneje pa ne vem,lahko da se bo vse skupaj obrnilo in bo ta tavelik hudiček kasneje pravi angelček

Kot **** imamo tudi mi dve punci, stari 4,5 let in dobrih 10 mesecev. Prva je bila kot dojenčke bolj naporna - predvsem, ker sem jo JAZ naredila takšno, pomeni, da sem jo uspavala na rokah, skočila na noge za vsak vzdihljajček, njej je bila namenjena vsa pozornost, ljubezen ....Dandanes je super deklica, pač bolj zahteven otrok, sicer še vedno zahteva veliko pozornosti, ljubezni, zelo radovedna, ampak super. Druga bejbika pa je vsaj ko t dojenčke čisto nasprotje prvi, pravi sonček, že ko jo samo pogledaš, se smeji, zelo lepo se sama zaigra, zelo družabna. Kako bo pa naprej, bomo pa videli, ravno drugi teden nas čaka uvajanje v varstvo, pa bomo videli, kako nam bo šlo. Le kakšen bi bil, če bi imeli kdaj še enega

Moje prvo dete kot dojenček živa katastrofa, nič nismo spali, non stop sam jok in kričanje, od cca 2 leta dalje, pa je ta moj otrok ANGEL, danes star 8 let. Drugi sin, kot dojenček pravi balzam za dušo. Z njim sem spoznala, kaj to pomeni, da otrok samo je in spi. V 14m so se začele rahle spremembe, danes pri 16m pa je mini .

pri nas je glih obratno
kot dojenček (no do nekje 9. meseca) je spal celo noč, bil ful priden, nikoli jokal,.......zdaj pa tak falot ful je nagajiv, pa takoj se užali, ponoči se zbuja-spi z nama, grize, tepe, cuka,....vsako toliko tudi ljubčka, se carta in boža ful je živ-ko poper
ampak se imamo lepo!


_____________________________

kako je če imaš v življenju 2 moška: enega neizmerno ljubiš in se mu z užitkom cela predaš, drugega imaš neizmerno rada, vsak njegov napredek je zate ponos in vsak njegov nasmeh ti polepša dan! oba pa mi pomenita VSE na tem svetu! ¦ ¦

Pri nas je bilo obratno. Do 5. meseca sploh nismo vedeli, da ga imamo, potem je pa vse notri prinesel.No, saj potem ta "napornost" mine tam nekje pri štirih letih, ko otrok postane razumno bitje.

_____________________________

Velika rit je velika stvar.

Moj 2,5 letnik je bil kot dojenček ultra zahteven. Res da je ponoči spal (vsaj to), čez dan pa se ni čisto nič zamotil sam. Nonstop je sitnaril in jokal. Hotel je biti na rokah, a nisi smel z njim sedeti niti minute, fant se je hotel nosit, da je kaj videl. V vozičku se je tudi drl vse tam do 7-8 meseca starosti. Danes pa se mi zdi, da je veliko manj zahteven kot mnogokateri  njegov vrstnik. Veliko se da z njim zmenit in dogovorit, ima pa obdobja, ko hoče več pozornosti in obdobja, ko je hoče manj. Je pa zanimivo, da točno ve, pri komu je kaj dovoljeno. Ko sva sama je pravi srček, drugače pa več nas je, bolj izkorišča in izsiljuje.

No, me veseli, da imamo še upanje . Saj za našega prvega sončka sem tudi govorila, da je zahteven, sedaj ko imamo pa pupo pa šele vem, kaj pomeni zahteven dojenček. Starejšega se je vsaj dalo s čim pomiriti, pri tej pogosto ne pali nič . 

Se strinjam z Mariogico - kot skoraj vedno.

Moja 4-letnica - joj, še sr.. nisem mogla v miru, eno samo dreeetje, na rokah nenehno... Sem že skoraj obupala. Potem pa počasna sprememba, dobili zdaj 2-letnika, ki pa je bil tak, nenaporen, sem lahko kompletna kosila kuhala zraven, on je ležal na tleh na igralni blazini, gledal, se prevračal, v vozičku kdaj celo spal po 3 ure skupaj (no, sicer se niti ni rad vozil), čez dan res priden.
Hči je zdaj že ful samostojna, gre kamorokoli, h komurkoli, res nimam težav, da recimo ne bi hotela ostati pri babici. Mali zločko je pa obratno, drži se me za hlače, nosil bi se, ne bi bil pri babici....
Ampak k sreči ga posnemanje veliiiike sestrice tako premami, da je na koncu vse ok - tudi on prespi (na moje veliko veselje in spočitost) pri mojih starših

Pri meni pa je ravno obratno...do 1. leta sploh nisem vedela da imam otroka tako je bil priden. Nismo imeli kolik, cele noči je spal, jokal pa samo ko je bil lačen...sedaj je star že 3.leta in mi konkretno načenja živce in potrpljenje...

Pri nas to ne drži. Punčka je bila kot dojenček izjemno naporna - nostop na joški, kasneje vedno pri meni, težave s spanjem, ni se želela vozit z vozičkom... Vedno sem se potrudila, da bi jo čim bolj zadovoljila, čeprav se mi je že mešalo, ker je bila pač nezadovoljna...

No, zdaj je pa to vesela in samostojna 2 letnica, zadovoljna, ubogljiva,...

_____________________________

Cvetim...