ti po 5. mescih se js sploh sprašvala ne bi. čau miki je edin moj odgovor.

če že sedaj ne vidiš lepe prihodnosti z njim in te motijo njegove napake, bi rekla isto kot LARA. ker z leti se pokaže še kej drugega, kar sedaj v 5-ih mesecih ne vidiš.

_____________________________

Moji fantje so moj zaklad. :) Brez njih bi bil svet prazen.

sem imela sama enega takega - sva se imela ful rada in blablabla, ampak vedno bi morala stvari narediti drugače - po njegovo, ker se to tako dela.... leto in pol sem se prepričevala, da zaradi tega res ni treba, da greva narazen, pa me je le srečala pamet, sem ga pustila, bilo je hudo, ampak sem vztrajala, ker sem videla, da take prihodnosti nočem
zdaj pa sva srečna oba - vsak z drugim partnerjem

Če imaš že sedaj pomisleke, ne boš nikoli srečna z njim, razen, če se bo res enkrat toliko spremenil (kar pa ne verjamem), ali pa bo tebi postalo enkrat vse ravno, pa boš preslišala njegovo godrnjanje in razne opazke .

Bamby, se kar pridružujem tvojemu mnenju.

_____________________________

ŽIVLJENJE JE LEPO, ČE GA ŽIVIŠ,.....

Super, da si ga v tako kratkem času spoznala.

In jaz se ne bi dolgo časa spraševala, ali bom v nedogled to prenašala. Pet mesecev ni neka doba, da bi vaju ne vem kaj vezalo.

Očitno je tak po karakterju.

Verjetno pa se ti ni treba bati, da boš sama ostala, le zakaj bi?

ne nisi izbirčna, samo pravega še nisi našla. in če boš z enim samo zaradi lepega in da ne boš sama, potem pravega ne boš nikoli našla.

pa ni bistvo, da je popoln. bistvo je, da si ti z njim popolna, da te izpoljuje, te sprejema tako kakršna si. kompromisi so pa vedno potrebni.

_____________________________

iz malega zraste veliko

Materialno ni vse. Bolj me zanima odnos mene njega do mene.
Ne vem, meni taki tipi niso všeč.

Been there,done that. Samo da jaz nisem imela "jajc" it stran takrat ko sem to uvidela. Sem si oči mazala s tem kako je drugače vse oh in sploh. Počasi, pa mi je pilo energijo in izgubila sem boj."boj" ja, ker sem se tudi jaz ves čas morala boriti zase, če ne bi me pohodil, uničil moj prav in mojo osebnost.

Rezultat najine veze: zdaj eno leto narazen, z 20 mesečno sončico, ki mi pomeni vse na svetu.

če sta šele 5 mescev skupaj, pa niti ne živita še skupaj, pol halo... adijo, pa pa, mej se, čao,.... če te že zdej moti, potem greš a ne...

sicer pa verjem... dost rib je v morju

Sicer si ne predstavljam točno, s kakim tonom ti to govori, ampak če misliš, da boš našla enega, na katerem te res nič ne bo motilo, boš res sama ostala.

Jaz vem, da so bile kake napake na mojemu (in na meni tudi), pa sem ga vzela z napakami vred. Saj s časom postane odnos drugačen, sploh ko ljubezen postane taprava, ko ni le zaljubljenost, ko si dva zaupata in se sprejmeta z vsemi lastnostmi. Če bi pa iskala nekoga "po meri", bi pa verjetno še vedno iskala.
Nenazadnje imamo tudi sami napake, ki se jih zavedamo, pa vseeno shajamo sami s seboj.

Po moje se včasih splača vztrajat in ne prehitro vreči puške v kuruzo, da ne boš na koncu naletela na takega, ki ga ne briga ali si sproščena, prav tako bo zahteval, da je vsak dan kosilo in večerja na mizi, ne bo pospravljal, bo delil na moje in tvoje, skoparil pri financah, ....Skratka, popolnih enostavno NI.





_____________________________

Pety niti približno ne iščem popolnosti....
Ni mi pa tudi normalno da v odnosu z nekom, kateremu bi morala zaupati ... si ne upam reči, da sem šla na hamburger, ker vem da mi bo začel moriti, kako nazdravo jem, in kaj si mislim in bla.

Ni mi normalno, da si ne pam počet stvari ki so bile prej zame normalne, zdej pa jih ne počnem samo zato, ker vem da bo slabe volje in da bom deležna čudnih (na trenutke celo žaljivih) pripomb.

Vem da me bo na sakem kaj motilo in da bi vsakega kaj motilo na meni...
Ampak da bom igrala otroka, ponižnega, in bom celo življenje samo kimala in se klanjala nekomu, ki to zahteva od mene.... Niti približno.

Hm..... če sem pa zato preveč zahtevna pa.... pol pa res ne vem.

Če si preveč izbirčna ali ne, dobro vprašanje. Odgovor bi lahko obsegal nekaj knjig, pa še vedno ni rečeno, da bi si prišla do dna. Poglej to tako: ene vzamejo poročene z otroci, jim na kraj pameti ne pade, da bi svoji ljubezni življenja svetovale, da naj najprej poskusi porihtat doma, da je karkoli narobe z njihovimi tipi, samo da se počutijo ljubljene, zanikajo si, da imajo kak problem, a vse pride za njimi. Niti malo niso izbirčne.  Hočeš biti torej izbirčna ali ne? Hočeš, seveda hočeš.

Pravkar berem v eni knjigi, katere ženske rabijo svoj odmerek samopotrditve, tiste, ki jih starši niso vzgajali tako, da bi bile sposobne samostojnega življenja, starši, ki so dušili samoiniciativo, samostojnost, starši, ki so vedno gledali družino kot celoto in nikoli družine kot skupka individumov, ki v določeni fazi življenja delijo skupno streho. Izhajaš iz take družine? Če ja, moraš nekaj narediti, da se ne boš več spraševala, če si izbirčna, poslušala boš svoje srce in naredila, kar je za tebe dobro.

Eh klinc gleda takega deca.
Po 5 mesecih ti pa res ne bo nevem kako hudo, če gresta narazen.
Klik, pa je.

Anonimna, samo svoje mnenje sem povedala, ki je bilo v bistvu bolj na splošno, saj nam nisi dala toliko podatkov. Glede na to, kar si napisala v drugem postu se pa tudi jaz strinjam s predhodnicami. Da moraš skrivati in lagati....ok, to je pa res preveč, kljub temu da kuha in je pozoren, ....

Veliko sreče in še nekaj.... Ne oklepaj se ga zgolj zato, ker se bojiš ostati sama.


_____________________________

Ce ti ze zdaj gre na zivce kaj sele bo? Premisli malo, si se sveze zaljubljena in zato ga ne mores zapustiti. Ce sedaj ne uposteva tvoje mnenje ga ne bo nikoli, skusaj se se enkrat pogovoriti in ne nastevaj le njegovih slabih stvari ampak tudi dobre tako, da se ne bo pocutil napadenega. Naj razume, da si tudi ti oseba, ki zna mislit s svojo glavo in imas rada, da te kdo uposteva in poslusa.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]