Zadeva je taka, da moj nikakor noče, da zaživiva skupaj. Skupaj sva dve leti.

Pravi, da če ga bom preganjala, bo še kasneje.  Kao vse ob svojem času. Vsi pogoji so izpolnjeni. Zrihtala sva vse potrebno kopalnica, kuhinja. Problem vidi v omari, da bova lahko kam sploh cunje dala, da ne bo vse nastlan. Bojim se, da tudi po tem ne bo drugače. Čez vikend sva skupaj in si kuhava. To je vse.

Bojim se, da se enostavno boji drugačnosti - odgovornosti. Sedaj je frej, samo služba in prosti čas. Sicer je priden, nikamor tok ne hodi. Prišel je v kristusova leta.

Vsi me že sprašujejo, kdaj se boš pa preselila,poročila.... jaz pa (v sebi prav žalostno) odgovorim....k bo cajt.

Kaj lahko sploh naredim. Pogovorila sva se že velikokrat. Pa nočem več, enostavno ni efekta.

Zelo ga imam rada, pa mogoče si jaz nekaj zelo želim ta trenutek on pa še ne tok. In to me boli. Mogoče se ne smem tok obremenjevat?!

Se še komu to dogaja, mi bo prec lažje

Ali mogoče živi doma pri mami (ima ojdipov kompleks)?

Res je, ne smeš se toliko obremenjevati. Povedati mu moraš, da si skupnega življenja zelo želiš in bi ti veliko pomenilo, če bi se priselil.

Moj je bil ravno tak, le da je imel nekaj let manj. Bila sem noseča, delala sva stanovanje pri mojih doma. In se ni priselil, dokler ni bilo vse končano, to je bilo v petem mesecu. Bil je cel dan z mano, le spat je šel domov, ker je živel blizu. Čez vikend je prespal pri meni, v nedeljo pa spet domov, drug dan v službo, potem k meni...
Ko sva razmišljala o otroku, si ga je zelo želel, le bal se je, da bo to tako spremenilo njegovo življenje, da bo izgubil tisto, kar mu veliko pomeni - družbo in da lahko gre zvečer ven. Sem mu mogla kar nekajkrat povedati, da imeti otroka zame ne pomeni biti samo še doma, gledati tv in menjati plenice. Danes sem vesela, da je še vedno tak kot prej, oziroma še boljši, saj je super očka dvema otrokoma (pa še kakšnega bi imel...).

Mogoče predlagaj tvojemu, da naredita za začetek en poskusni teden. Ni treba, da prinese vse k tebi, le najnujnejše. Boš videla, da bo kmalu razmišljal drugače, ko bo ugotovil, da je življenje v dvoje še boljše.

< Sporočilo je popravil trobentica08 -- 14.5.2008 22:09:01 >

To me spominja na kompleks "večnega mladeniča". Ne zameri, ampak zate bolje da pakiraš stran od njega, ker očitno ni pripravljen sprejeti nobene odgovornosti, noče sprememb, ker...hm, morda bo takrat ogrožena njegova svoboda.Kako pa ti lahko ostaneš mirna ob tem, da ti grozi, da se ne bo priselil, če boš pritiskala nanj. Torej si ne želi zaživeti skupaj. Premisli. Pa dogoročno razmišljaj!

Vse dobro ti želim.

jaz bi ga načevlala, da bi še prah odnesu sabo.  kva čem s takim mučkarjem - za kva je pol sploh z mano? men bi blo tko furat neko ljubezen prav grozno. bi se počutla ko da čakam, da se me usmili. ja pa jade, pa že zaslužim kaj boljšga. npr. enega, ki ve kaj hoče z mano počet (tazga sem si tud nabavla)
ti pa - sama najbolj veš 

< Sporočilo je popravil mateyka -- 15.5.2008 6:45:14 >

Mič kaj pa misliš, da so tisti pravi pogoji? 

Ma, kakšna omara, to je samo izgovor. Mu paše, ima ljubico in ima svobodo. Živeti z nekom skupaj mu po vsej verjetnosti predstavlja omejitev njegove svobode in povečano odgovornost. Pa star je 33 let?! Počasi postaja večni samec. Če bi hotel živeti s tabo, bi to naredil, omara gor ali dol. Imaš pa v škatlah zloženo, dokler ne nabaviš omare.

Varianta partnerja čez vikend (in to dve leti) mi deluje tako zelo ... srednješolsko.


< Sporočilo je popravil Ankica -- 15.5.2008 8:03:08 >

nima želje ni čisto pravi izraz. Noče!!

sem pozabila dopisat...samo MOJE mnenje

Ja po moje tudi nima želje,samo sebe vprašaj;v katerem primeru ne bi hotela živeti z fantom,ki že imata zrihtano stanovanje, in vse drugo,le omara manjka.
Jaz osebno ne bi šla v primeru da ga ne bi imela rada,si ne bi želela živeti z njim....Enako je pri njemu,ma dej mu ultimat,pa boš vidla.
Kaj bi bilo šele da bi mu rekla za ,bi mogla čakat še ne vem koliko,čeprav je že toliko star.
 
To je samo moje mnenje....sama veš najboljš!
 
srečno

hm....ali je res taki semo-tamo ded, ko se ne ve takoj odločit .... ali pa se je res ohladil


če je stvar v tem da mučka bi ali ne bi....pa da ni še pravi čas predlagam naslednje.....

nehaj govorit o skupnem življenju, postani ravnodušna, distanciraj se od pogovorov o omarah ipd....slej ko prej bo sam načel temo kako in kdaj bo selitev...ker če ne boš pritiskala nanj bo mogoče drugačna reakcija, bo verjetno potem sam pogruntal, da je predolgo zavlačeval, ker je tebe že vse skupaj minilo

_____________________________

Assumption is mother of all fuc*k*ups.

Noče se preselit s tabo. Vsaj ne še zdaj, če sploh kdaj. Čist simpl. Če bi se hotel bi bil že tam. Tko pa kar ene bedne izgovore išče.
Vpraš ga zakaj se noče preselit. Pa rec mu nej ne bluzi z omarami k se smeši. Naj ti pove pravi razlog.

Midva sva se preselila takoj k so nama vodo priklopli pa k sva jogije gor zvlekla. Omare so prišle dost kasnej

Joj punce men je ful bed. Vprašala sem ga že velikokrat. Pravi, da noče imeti vse nastlano, da ma rad pošlihtan. Sej pedanten je zelo. Rad me ima, to vem. Samo pri tej stvari je zelo konzervativen.

Vem, da je omara sama izmišljotina.

Mojamura.To idejo sem že velikokrat slišala...hvala. Pa sem probala tudi to, ampak se mi zdi, da bom jaz prej prišla v kristusova leta . Men se zdi, da bo njemu vedno tako luštno. Kar sem mu tudi povedla enkrat. Pa je reku naj neham s takimi. Sej upam, da se motim. RAda ga imam ful. Je uredu fant. Ko sva skupaj se imava lepo. Samo takooo veliko željo imam, pa ne vem kdaj se mi bo izpolnila.

Se strinjam tudi jaz!
Tako je bilo pri meni in mojem bivšem kar 9 let....odlašal je iz leta v leto, prvo eno manjka, pol drugo,....na koncu sn sfalila jaz....sem spokala svoje kufre in šla .

In dobila moškega, ki se ni obotavljal niti en mesec, pa se je priselil iz 160 km oddaljenega kraja k meni.

Pol pa premisli.... itak se boš sama odločila na koncu.


< Sporočilo je popravil pokica_ -- 15.5.2008 10:10:38 >

_____________________________

Pa smo dočakali najino največjo srečo...sinka Aneja

Ko je blo pr meni tko, da je začel predlagati, da bi živela skupaj, sem se full ustrašla. Česa?Ja, odgovornosti! Tega, da ne bom več sama v svoji sobi (varno doma), da bom nekomu morala polagati račune in da bom postala zakompleksana in bom šla sama sebi na živce. To je bilo nekaj časa nazaj in res sem se na smrt bala odgovornosti. Računaj, da sem bila več kot deset let mlajša od tvojega partnerja. Ampak pri meni ni trajalo dolgo, da sem začela drugače razmišljati. Stvari so se same od sebe začele tako odvijati in kar naenkrat sem vse svoje stvari preselila k njemu. In veš kaj? Tako super se imava, da je že kičasto...
Mislim, da tvoj še ni in močno dvomim, da kdaj sploh bo, pripravljen Upam, da ga sreča pamet. ali pa udari strela in se mu življenje dovrti pred očmi in končno uvidi, kaj zamuja malo šale.