Vedno, ko sem brala zgodbe, ki nimajo neke srečne vsebine sem pomislila, da tako globoko ne morem priti… ko sem brala, grenke življenske izkušnje, sem rekla da se meni to ne more zgoditi, da imam ob sebi same ljubeče ljudi… ko sem… - vedno sem mislila, da se meni to ne more zgoditi…   Vedno sva se noro imela rada, pa kaj rada noro sva bila zaljubljena – skupaj sva bila popolna. In to nekaj let. Odločila sva se za naslednji korak – poroko… nora poroka, popolna. Prišel je otrok – noro lep, zdrav, prisrčen, priden… Res bilo je vse noro, popolno… sami superlativi.   Sedaj pa minevajo meseci, ko sem/sva izgubljena. Ni več časa za naju, za našo družino. Veliko je ljudi, ki se vtikujejo v naju, posegajo v najin odnos, življenje. Če česar nimava sva starokopitna, če imava kaj več kar oni nimajo – zavist. In midva nisva več tako povezana, vse naju moti… Nič več ni noro, popolno.   Tavam v mislih… iščem odgovore v srcu… Nič več ne vem. Kje sva vse izgubila. Predvsem kje sva se midva izgubila. Saj so še dnevi, ko se imava res noro, popolno… mogoče 3-krat letno…Res ne vem – kam je šla vsa strast, ta zaljubljenost, energija? Mine?   Rada bi vse nazaj. Se še da? Ne vem. Imam voljo, da bi poskusila dobiti nazaj vse izgubljeno, saj sva še mlada, premlada da bi živela tako kot živiva sedaj. Ampak ne vem kje začeti, kako… vem, da prepozno še ni.   Ko zopet srečam to noro, popolno in polno življenje vam povem…

Nič ni popolno, pa tudi če najprej tak zgleda. Midva imava obdobja - takšna, ko sva tudi tak noro in popolno povezana, pa taka, ko pač živiva bolj kot ne en mimo drugega, nekako se ta dva stanja izmenjujeta, odvisno od ostalih dejavnikov v najinem življenju - službe, težave, ostala familija in podobne zadeve. Mogoče imata vidva tudi zdaj takšno "slabše" obdobje.

_____________________________

Idealni moški ne pije, ne kadi, ne vara, ne kvartopiri, ne obstaja. (ruski aforizem)

Hja...škoda da je tak...pravijo,da je vsega lepega enkrat konec!

_____________________________

Bodi to kar si in ne to kaj si želijo drugi!!!

Ja po moje je kriza prisotna v vsakem razmerju, nabrž ne samo ena. Dobra stran krize je, da te motivira poseči vase in v odnos tako globoko, da razumeš težave in jih skušaš rešiti. Tako se človek izboljšuje in raste.

Nikar ne obupaj, vsi pridemo tja, razlika je v tem, kako se iz krize ven skopljemo. Kar razmišljaj. Tako boš našla rešitev.

Lej, pridejo vzponi in padci..v vsaki vezi je tako...midva funkcionirava skupaj že skoraj 10 let in trenutno se imava "popolno", če se spomnim pred časom, predno sem prvič zanosila, pa sva imela tašno krizo, da je joj...tako je življenje...samo treba se je znat pobrat, ko padeš in se spet sestaviti skupaj...kako-za to pa nimam recepta, žal! 

V vsakem zakonu so vzponi in padci. Ne obupaj,bori se za te lepe trenutke, se splača.

_____________________________

Život ide dalje,
život brzo odlazi...

Morda pa včasih morajo priti tudi kisli trenutki, da lahko potem bolj cenimo tiste lepe momente, doživetja.
Pusti času čas in vse bo bolje. Sicer pa se mi zdi, da če se sama zavedaš problema imaš že pol težave rešene.
Le glavo pokonci, včasih pač pride tako. Tudi po sredinem deževju imamo sedaj konec tedna sonček in sem prepričana da bo tudi tebi kmalu sijalo sonce.

Ob tvoji zgodbi sem se spomnila kaj nam je župnik rekel ob pripravi na krst.
Naj ne bo otrok središče vsega dogajanja, naj se ne vrti vse okrog njega, ker s tem njemu ne koristimo nič, ker potem sam sploh ne zna živet, in ob vsem tem se zgodi to, da partnerja pozabita drug na drugega. Čez par let pa otročki gredo po svoje partnerja pa ugotovita, da se niti pogovarjati ne znata več.
Je menim da je to zelo dober nasvet in tudi sama se ga poskušam držat, čeprav mi ob dveh malčkih to ne ratuje ravno. Se tolk dogaja. Upam na najboljše, da preživimo in potem uživamo tudi drug z drugim, kot na začetku.
Potrudita se in rešita svoj odnos! Osale pa kr izolirajta - kdor te ne razveseljuje ni vreden tvoje družbe!

_____________________________

MONTIGNAC

ko se nehaš ozirat na druge in jih pri temu idiotskem klepetanju kdo pa več in kdo ma manj, ignoriraš, zmagaš na celi črti... PREPROSTI RECEPT: BODI SEBIČNA IN MISLI SAMO NA SVOJO RIT in na rit tvoje družine seveda - da ne bo pomote  ostale pa v glavi ****

_____________________________

~Ladies, if a guy ever tells you, he wants to cover you from head to toe in honey, and lick it all off inch by inch, that's the man who hasn't done it before. ~ Love you CT ~

Popolnega življenja ni, ti pa želim, da se zopet najdeta in noro in lepo živita še naprej, tako kot sta prej.

Midva ne znava teh stvari odjebat, sva pa zaprla večino front. Uuuuf, so se spravli na naju!!! Sploh se nisva mogla gledat, en mimo drugega sva hodila, GROZNO! Jaz sem jokala, on je bil tiho, potem enkrat sva se pa zmenila. Rekla sva si, da sva najboljša. Pa naj mislijo kar hočejo! Je pomagalo. Prenehali so, eni nama celo v rit lezejo  .

Smešno,kot da eni ljudje živimo še za druge. Vse kar delamo nadzorujejo in se vtikajo, ker nimajo svojega življenja. No, torej, sta najboljša? ITAK!

Tudi midva sva imela krizo.  Pojavila se je po prvem porodu. POzabila sva en na drugega in se posvečala samo malemu sončku in najinim staršem. POtem pa sva ugotovila, da tako več me gre. POmembno nama je bilo kaj drugi mislijo, govorijo.... DOlgo sva se prepirala, mislim da dobrih 5 mesecev. Potem pa sva potegnila črta in dojela, da tako ne gre več. Odločila sva se, da če želiva ostati skupaj, sva morala spremeniti veliko stvari. Vsak dan sva si vzela čas zase (ko je sonček spal), se pogovarjala o naju, se imela radaa, pogledala film,....  Zopet smo začeli hoditi na družinske izlete (samo mi trije) in poskusili smo pozabiti na stvari, ki so nam jih drugi govorili.

Da sva spremenila to, da morala dojeti oba, da tako več nebi šlo. Sedaj se trudiva, veliko več pogovarjava in zopet sva našla ljubezen, zaradi katere sva odšla od doma in si ustvarila družino.

To je bila moja prva kriza in upam, da sva jo uspešno rešila. Želim vama veliko uspeha in ne obupaj.

Hojla!
Iz tvojega posta seva veliko custev-dej sprav se pisat. Zgleda tud da mas rada zgodbe. Ko bos spravla tok neizrecenih stvari ven, pa zacni razmisljat kaj sta pocela ko sta bila tako srecna.
Najbrz sta na te stvari pozabla.
NUJNO rabta cajt sam drug za drzga! Da se spet zacutita, zblizata, si povesta kaj dozivljata...

kar se pa drugih tice- samo od vaju je dovisno koliko jim bosta dovolila in koliko se bodo lahko vtikali v vaju. In sploh, kdo so ti drugi ? Sodelavci-bodta bolj uradna in zadrzana, strasi- itak jim je treba postavljat meje, prjatli- to niso nobeni prjatli in jih lahko skenslata...morda bosta imela pol vec casa drug za druzga.
zakaj se sploh primerjata z njimi? Najboljsi si, če si to kar si!

Anonimna se vidi, da v zivljenju nisi dozivela veliko slabega. sele, ko se srecas z zares tragicno situacijo in se spopades z njo, znas resnicno ceniti zivljenje. zdi se mi, da je v tem vajin problem: dolgcas.  zivljenje nikoli ni popolno. ce nam ze gre vse kot po maslu, si pac sami poiscemo probleme. (tam, kjer jih ni)

pa brez zamere...

lp, renan

< Sporočilo je popravil renan -- 10.7.2007 16:03:51 >