Pozdravljene,

zanima me ali je res 40 let že tako pozno za ponovno nosečnost. Kljub temu, da si to še enkrat zelo želim, me obdajajo precejšnji dvomi,
predvsem zaradi pritiskov iz okolice.

Tudi moža zaenkrat ne uspem prepričati. Tudi on vidi same strahove.


Sama v tem čustvu, zavedajoč da pri teh letih je vsak mesec pomemben,.

Zanima me ali je bila katera v tej vlogi in kako ji je uspelo iti skozi to obdobje ali pozitivno ali negativno.

Hvala za odgovore.

meni se 40 ne zdi problem. če si zdrava in energična seveda - če se počutiš sposobno. imo je dosti odvisno od tega v kaki "formi" si in kako se počutiš. je pa tudi res, da je mnenje dosti odvisno od tega kje živiš. tukaj, kjer jaz živim, je zelo pogosto, da so starši starejši (moj mož ima okoli 30 in je najmlajši oči v razredu od tamale afaik) - imamo enega izmed najvišjih odstotkov starejših nosečnic v evropi. in recimo tudi barnmorske tukaj (to so babice, ki vodijo nosečnost) ti bodo rekle, da do 46 ni problema. tako da ja, jaz mislim, da so ti pomisleki v sloveniji bolj prisotni kot kje drugje in da te ti ne bi smeli ovirat, če si to oba želita.

Mateyka, tokrat pa se ne strinjam s tabo

Ja, je pozno. pa ne z vidika, kaj pravijo sosedi ampak po čisti računici matere narave...

sama sem nekaj čez to cifro in vidim, kako hitro začne po 40 upadati energija. s tem, da sem sama bila vedno nesledljiva hiperaktivka, ki je prehitevala sama sebe

Kar korajžno, če ni zdravstvenih razlogov proti. Moja kolegica je nekaj mesecev pred 40 RD rodila prvega otroka in namerava imeti še enega. Soseda je tretjega otroka rodila pri 45 letih. In, tako kot pri meni vse skupaj kaže, bom najbrž zadnjega otroka tudi imela šele tam okoli 40 leta.

kaj naj rečem na tak argument? če gledaš mati naravo, lahko telo nese dokler menstruiraš. evo mati narave



sej, kaj sem pa jaz rekla - vse je odvisno od posameznice, ne? nismo vsi enaki in tebi mogoče ne sede. drugi pa. ne predalčkajmo kot v komunizmu in ne ukalupimo vse tako, da ni prostora za individializem; v tem primeru, da ni možnosti, da bi katera pa bila bolj vitalna od tebe

itak mateyka...

saj veš...živi bili pa videli

Moja mami je imela mene pri 45 letih ....vse je bilo ok ...glede okolice pa se ne sekiraj....ga bo okolica preživela????NE.Poznam veliko punc ki so zdej noseče,ene so že rodile stare so 39,42,39(dvojčki).Ne poslušaj kaj ti drugi govorijo če si ti zdrava in imaš toliko energije za otroka pa takoj na delo

ja, mene je moja mati imela pri 41. nisem nikol imela kakih prebliskov, da mam "prestaro mat"

če si fizično in psihično še dovolj "pri močeh",želja dovolj velika leta niso problem ,še manj pa okolica.
Itak boš imela največ dela in veselja z otrokom ti, tako da te lahko boli rita kaj si drugi mislijo o tem

Bo pa z odločitvijo vsako leto težje, tako da čim prej,ker čez 2-3.leti ti ne bomo-no vsaj jaz dajali takih poz. komentarjev

_____________________________

Kdor govori za menoj, govori z mojo ritjo!!

I saw an angel become the devil
Still they look pretty good hand in hand
Well baby, I don't need any of them
Heaven nor hell
Volbeat!!

Če imaš željo,zakaj pa ne. Pa briga te, kaj pravi okolica. Mene glih kontra gledajo- mlada in 3 otroke. Okolici ni nikoli prav. Edino kar je je povečana možnost raznih bolezni pri otročku.

drugače je pa kolegico imela mami , ko je imela že čez 40 let in se ne razumeta. Ne vem če je to povezano z leti,ampak njena mami je pač bolj stara šola kot npr. moja, ki je mlajša in je mene imela pri 20tih

Če pač prej ni šlo, ni bilo pravega partnerja, ni bilo možnosti...Potem to podpiram.
Nasplošno pa se mi zdi, da druge ali celo tretje nosečnosti pri 40. niso ok. To se pač zdi meni, ki sem imela mlada starša, ki še danes, ko sem jaz noseča, nista 50.
Vedno sem imela mlada starša, zato imam iz tega vidika pomisleke - pri 40 otrok (ali še kasneje), pri 60 bo še vedno odvisen od tebe, ti pa v penziji. Kako se bo takega otroka preživljalo, koliko bo energije zanj...
Jaz na to gledam iz tega vidika.
Ne me linčat, kot sem omenila:Če gre za prvega otroka in prej pač po spletu okoliščin ni šlo - okej, če imaš pa od prej enega ali dva zdaj bi pa spet, se mi pa ne zdi v redu.

_____________________________

"Če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova."

Vsak zase, pravim jaz. Smo si različni in vsak si uredi tako, kot se mu zdi najbolj prav.

Znanka je imela pri skoraj 40ih prvega otroka (prej jima ni uspelo). Je že povedala, da je naporno, ker nima več toliko energije, in da ne bo imela nobenega več.
Tašča je imela pri 40ih tretjega, ni nobenih problemov. Razen tega, da sta sedaj oba s tastom v pokoju z mizerno pokojnino, najmlajši sin pa je srednješolec in so stroški temu primerni.

Jaz ne bi gledala samo s trenutnega zdravstvenega vidika, ampak tudi z vidika prihodnosti. Npr. koliko bosta stara, ko se bo sin/hči poročil/imel vnuke.
In ne bi gledala samo na to, kaj si JAZ trenutno želim, temveč tudi kaj lahko potem otroku nudim. Npr. pri 30 se bo osamosvajal, urejal stanovanjski problem, rabil pomoč pri varstvu za otroke ... Kaj mu bosta lahko nudila? Ali se bo takrat namesto s sabo in svojo družino ukvarjal z nego svojih staršev ali pa financiral dom upokojencev? Malo kruto se sliši, ampak je terba pomisliti tudi na to.

Ne vem, sama imam zelo mlade starše, tudi jaz sem mlada imela otroke in si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi bila razlika v letih večja (razlike v generacijah).

Je pa res, da je odvisno, s katere perspektive gledaš. Ko sem imela jaz pri 20letih prvo hči, je imela moja teta (takrat 30 let) tretjega otroka. Se mi je zdelo, da je že stara in se čudila, kako da se je odločila za otroka. Sedaj jih imam jaz skoraj 30 in čakam tretjega, pa se sama sebi ne zdim stara.

Radenska_ kot kaze ne bomo se v penziji v nasih 60

Ja, vem da ne :)

Se pa popolnoma strinjam z nyna84. Točno to sem v bistvu želela povedat...Če ne v penziji, pa recimo z raznimi zdravstvenimi težavami, ko bo otrok imel vnuke boš lezla proti 70...Se pravi ko bi moral uživat življenje, se osamosvajat, bo verjetno moral prevzet skrb za svoej ostarele starše.
Jaz tukaj tudi bolj gledam prihodnost, ne nadaljnih 10 let, ko bo še energija (recimo - spet odvisno od človeka).
Jaz upam da mi bo uspelo imet še kakšnega do 30., če se zanj odločim, kaj kasneje pa se ne bi več špilala.

_____________________________

"Če ne prideš ne prvič ne drugič do krova in pravega kova, poskusi vnovič in zopet in znova."

Ojoj. Komaj verjamem, da so še ljudje, ki tako pomembne odločitve, kot je še en otrok v družini, pomislijo na okolico?  Nič te ne obsojam, ampak pri teh letih, bi se že davno lahko požvižgala na to, kaj si mislijo drugi. če sta s partnerjem redi za še enega otroka, nimaš kaj tuhtat!

Je pa res, da so nekatere ženske pri 40tih že videti prave stare mame, medtem ko se pri drugih starost tud slučajno ne pozna. ne fizično, ne psihično.

Jaz sem zdaj tretjič noseča (drugi otrok) in bom letos stara 40. Ta nosečnost je izredno težka, v primerjavi s prvo, ki sem jo doživljala malo čez dvajset, ampak težko rečem, da je to zaradi starosti. Slabost pesti tudi mlade, krvavitve isto, utrujenost prav tako, sladkorna bolezen je res mogoče malo pogojena s starostjo, ampak jo imajo tudi mlajše, sicer pa se otroka strašansko veseliva in če primerjam psihično pripravljenost na otroka pred skoraj 20 leti in zdaj, sploh ni primerjave. Tokrat je stokrat boljše!!!

Če bo vse tako kot mora bit, bova šla zagotovo še po enega

za vse ostale dileme, češ ko bo otrok polnoleten, boš ti že prot 60tim, se enostavno ne oziraj! otroci se ne delajo po nekih nenapisanih pravilih, otroci se delajo iz ljubezni in se jih z ljubeznijo tudi vzgaja. pa naj bo to pri dvajsetih ali štiridesetih!

srečno!

Ah ja... če bi na to gledali, mnogo parov sploh ne bi imelo otrok, glede na to, da se je starostna meja že za prvega strašno povečala, kamoli za drugega. iz mnogo razlogov. al ni blo pravega partnerja, ali težave s plodnostjo, itd. itd.

Sicer pa, mogoče bom koga zdaj vrgla na obrate, ampak jaz sem moji polnoletni hčeri (no ja, čez 4 mesece bo), že povedala in tudi takoj podpišem! Ko enkrat ne bom mogla več zase skrbeti, ne želim, da sem ji breme. In na tem delam že danes, tako finančno, kot psihično! Saj ne rečem, tudi jaz skrbim za svojo mamo, ki je hudo bolna, ampak ona si da raje noge odrezat, kot it v dom! Veš kaj hočem povedat? Generacije se spreminjamo. Naše mame in tatkoti še vedno v otrocih vidijo otroke, kako bodo skrbeli za njih, jaz pa več ne!! jaz ne želim njenega življenja spremenit v skrb za ostarele tastare. o ne, ni šans! tko da, taki izgovori, češ koliko bo star, ko bodo tastari stari, pa kako bo moral (zakaj že moral?) skrbet za starše, je krneki. pa brez zamere

mene je moja mami imela pri 17h in se tudi ne zastopiva. Tako, da ni vse v letih

jaz sem prvo hči rodila pri 34h, drugo pri 36h. Sedaj se še vedno trudiva za tretjega, pa bova letos oba s partnerjem dopolnila 40 let. Meni so vsi govorili, ja ker si stara, boš pa komplicirala. No niso imeli prav, mislim da sem manj komplicirala kot kakšna z enim križem manj. Ni mi žal

To lahko govoriš, če veš, da boš imela na stara leta dovolj dohodkov, da si boš lahko privoščila dom.

Mi lahko sanajmo o tem, da si ga bosta npr. tast in tašča kdaj lahko privoščila, ker imata oba skupaj 800 € pokojnine. Tako da upamo, da se bosta čim dlje dobro držala.

Kdaj bo pa otrok še odvisen od staršev pa res nima nobene povezave z leti staršev oz. kdaj so ga le ti imeli (če govorimo v smislu, da ga vsaj skozi srednjo še preživljajo, kar je obveza).
Dandanes srečamo primere ko se čisto lepo osamosvojijo pri eni normalni starosti in srečamo primerke, ki so, (ne)poročeni in z družinami, še vedno privesek staršev in na njihovi grbi (beri denarnici).
Prav tako nima veze kdaj je kdo v penzijonu. Soseda je imela najmlajšega pri 34 in je šla v penzijon ko je otrok šel v 4. razred.... hmmmm.....
In kar se tiče pomoči pri ''osamosvajanju''... zakaj pa bi bili starši dolžni in pod nujno servisirat otroke ''ko se osamosvajajo''. A ni fora osamosvajanja ravno v tem, da prikeniš popkovino in živiš svoje NEODVISNO življenje?


Tako mimogrede poznam primer, ko je imela prvega pri 20, drugega pri 40.... in pravi da dejansko JE razlika. Pa ne v tem, ker bi se na govorilnih človek počutil starega, ker je brez energije itd... enostavno JE razlika. Za prvega pravi da sploh ni vedla kako ga je gor spravla za drugega pa... no... svet gre dalje.
Tko BDW.... ko je bla za prvega noseča UZja, nuhalne, amnio, sploh poznali niso. Še pampersk ne.... no za drugega je pa uspešno uporabljala vsa ''nova dognanja'' civilizacije.

Podpis.


_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

ja no, če je taka kriza že zdaj, kaj ma pol veze koliko sta stara? če praviš, da boš ziher morala za njih skrbet, a ti bo kaj lažje, ko boš ti stara al upaš, da boš pred njima umrla al kako?

Jaz sem sedaj (pri 30) tretjič noseča insem tudi že ugotavljala, da je vsaka nosečnost težja. Pa ne vem, a je to slučaj, posledica več nosečnosti, ali emšo. Sej mi nič konkretno ne fali, ampak sem veliko bolj okorna, počasna (se mi še mož smeje, da sem očitno stara), veliko bolj utrujena, energije mi manjka ... Še ko imam zagon, in se nečesa lotim, sem po dveh urah čisto out, koamj hodim in komaj čakam, da bom fraj in si bom lahko spočila.

To ni kriza, to je realno stanje trenutnih upokojencev delavskega razreda.
Veze ima s tem, da ima najmlajši sin 15 let in je finančno popolnoma odvisen od njiju dveh.
Dokler sta ok, ni nobenega problema. Ko ne bosta več, pade na ostala (starejša) otroka poleg skrbi za starše še skrb za najmlajšega brata.
Kako živi človek, ki si ureja stanovanjski problem, ima doma majhne otroke, poleg tega skrbi za nepokretne starše in pa še koga financira zraven, si pa lahko predstavljaš.

To, kdaj bom umrla, pa itak ne vem. Lahko bosta res pri 90 izredno vitalna (kot naša stara mati). Lahko me pa danes povozi avto, tako da ta izjava je pa malo mimo.

jaz poznam punco, ki so ji starši umrli zelo mladi (ona je bila najstnica). ni bila sama (kot edinka), imela je sestro dvojčico in starejšo sestro, ampak njo je to zelo prizadelo in se je odločila, da nikoli ne bo imela otrok, ker "nikoli ne veš" (a bo ostal sirota). in nima otrok zaradi tega strahu (oče rak, mama ena druga bolezen afaik).

no in zdaj - se ti zdi smiselno to posploševat na vse ostale kaj je dobro in kaj ni (kot recimo nyna in radenska), samo zato ker si ti imel/imaš specifično situacijo? ni ista stvar seveda, je pa ista vrsta gledanja na "drugačnost". ona si msili, da si ti noro upaš, da imaš otroke in jih boš lahko zatravmirala, če se ti kaj zgodi; ti pa misliš, da bo ženska zatravmirala otroka, če ga ma kasneje kot ti (in tvoji starši). in to samo zato v tvojem primeru, ker nimaš druge osebne izkušnje, nisi sposobna narest msielnega preskoka. imho isti prejudice, drugo pakovanje..

probaj malo širše gledat in mogoče sprejet možnost, da tudi če to ne bi pasalo v tvoj lifesyle ali vizijo, enemu bi in bi bil lahko srečen. nobenemu ni "treba" obremenjevat svoje otroke - to jaz razmišljam podobno kot Tippi. ne bi tega mogla narest svojemu otroku - nisem ga spravila na svet za to, da bo mene rihtal ko odraste.. ej, mojmu frendu je mama direkt rekla, da ga je mela zato da bo zanjo skrbel, ko bo stara. in ga je ful prizadela po moje.. od kar ga poznam je samski in se ne bo nikoli poročil niti mel kako vezo. mislim, da ga je čist uničla s tem..