[color=#000000 size=3]Moram se malo izkašljat, da spravim iz sebe, če dobim pa kakšen dober nasvet, pa še toliko bolje.
Imam dva fanta, 3 in 6 let. Zdi se mi, da vso energijo porabim za osnovne stvari (da se oblečeta, umijeta…) in pa za pospravljanje za fanti in mi zmanjkuje energije in časa za kaj drugega (npr. igro z njima). 6-letnik je bil vedno »problematičen«  za osnovne stvari. Je zelo priden, ko se kaj konkretnega dogaja (uživa da pomaga »kosit« travo – s svojo kosilnico seveda, pranje avta je zakon ipd.). Ko pa je treba opravit osnovne stvari, npr se obleči, umiti ali ko se odpraviti od doma pa zavlačuje tako, da je noro.  Izčrpava me tudi to, da na lepo prvo besedo ne reagira, tudi na drugo, tretjo… malo strožjo ne. Šele ko znorim je učinek. Jaz pa nočem znoreti. Rada bi, da naredi kar želim (vsaj večinoma) na prvo (lepo) besedo.  Kako naj pridem do tega??  Ta mali je sicer nekoliko bolj »priden«, sploh ko je sam (brez družbe večjega bratca) je z njim vse čisto preprosto. Lepo se igra in je zelo odziven, ko mu kaj naročim. Ko sta pa skupaj je pa en kup enega divjanja. Ta mali vse posnema ta večjega, kar je ta večjemu seveda všeč in zanalašč počne traparije, ker ve, da ga bo mali posnemal. Potem je to en kup trušča in hrušča in takrat moje besede ne zaležejo prav nič. 
[color=#000000 size=3]To neuboganje na lepo besedo me prav izčrpava, saj za eno osnovno npr oblačenje porabim kup časa in energije.
[color=#000000 size=3]Ideje in mnenja dobrodošla.

Identično, kot bi opisala moja dva. Vsak zase sta cukra, ko sta skupaj pa cel cirkus

_____________________________

Niso časi slabi, temveč človek.
John BEAUMONT

sem se morala prav nasmejat, ker si s tem opisala tudi moji dve punci. Ja, punci sta, pa je isto kot pri vas, ki imate fante. Ni vse v spolu, škoda. 
Meni gre tudi zelo na živce, da (predvsem starejša) odreagira šele, ko znorim oz. zadnje čase imam "grožnjo" da bom štela do tri. Kaj bi pri 3 naredila ne vem, ker ponavad uboga vsaj pri št. 2. Vsaka zase sta cukra, zelo vodljivi in ubogljivi... pač živahni ampak se da. Skupaj pa dva .

-kaj je že to?????
pri nas 12 in 6.5 letnika-odklop. dobr da je lepo vreme, da se zunaj dereta

pri nas pa fant 7 let in punčka 3 leta pa je popolnoma enaka slika. Samo kar smo pri velikem vsaj to dosegli da ne rabim več štet. Tamali pa pali smo štetje, pa tudi pri 2 krene , pa če znorim. Tako, da prosim še zame rešitev

Jaz tudi še nisem našla kakšne bolj pametne rešitve, kot je štetje, za našega 5,5-letnika... Ali pa če res znorim, drugače misli, da se hecam.  Pa saj k sreči ni tako vsak dan, drugače bi se mi "odpeljalo"...  

_____________________________

Lepo je biti mamica.. :))

Uboganje na prvo besedo  - tudi jaz sanjam o tem. Se mi zdi veliko lažje, če jaz moja fanta (4,5 in 5,5) ubogam na prvo besedo , se izognemo dretju.

_____________________________

Domišljija je začetek ustvarjanja.
Domišljaš si, kar si želiš, želiš si, kar si domišljaš in nazadnje ustvariš, kar hočeš.
(G.B. Shaw)

Štetje pomeni igro, pa tudi tekmovanje. Torej poskusi, kdo bo prej v kopalnici, ko preštejem do 5 bom začela teči, ti moraš pa prej čehočeš zmagati. In seveda ne pozabi pohvaliti njegovo zmago.

Enako z oblačenjem, kdo bo prej oblečen do hlač, kdo bo prej imel obute čevlje,... kdor zmaga dobi +1piko . (pike so same sebi namen, 10 pik npr. ni nagrada)

tehnofil, hvala 
Ja, tekmovanje pri nas vedno "vžge" , samo včasih jaz v hitenju pozabim nato in sem huda nanj, namesto, da bi se spomnila tele finte in ga na fin način pripravila do hitrega sodelovanja. Se bom poboljšala!


_____________________________

Lepo je biti mamica.. :))

Mi smo zaenkrat pri eni nadebudnici, ki pa zna biti tudi zelo trmoglava. Večinoma se da dosti pogovorit in zmenit, so pa stvari, kjer pač prevlada trma, uveljavljanje svojega in preizkušanje meja. Če je stvar zame "nepomembna" popustim in ji dam prav, sklenem kompromis.

Če pa je stvar pač "must be my way", potem ne popuščam. In takrat ponavadi, ko pride do konflikta interesov, pride tudi do krega. Ker gospodična vztraja pri svojem, me sicer posluša, samo ne uboga. Na prvo besedo itak nimam iluzije, da bi v takih primerih sploh šlo. Mi pa gre enako na živce, da moram vedno vpiti, da se morda kaj premakne, pa še to ni nujno. Pa poskušam večkrat lepo povedati, razložiti zakaj to hočem tako in tako...pa kot bi govorila steni. In ja potem znorim, ker edino to pali. Včasih zagrozim, da bo šla v svojo sobo in če je treba jo tja tudi magari odvlečem. Samo mi je po mojem bolj bed kot njej, čeprav se trudim, da tega ne pokažem.

Tudi jaz sem sedaj začela s foro, štejem do 3. In tudi jaz nimam pojma, kaj bi naredila, če bi bilo tri in ne bi ubogala. Zaenkrat pri nas tudi pri 2 začne premikati svojo rit v smeri želenega. Čeprav potem jaz pri 2 kar malo počakam, ker me je kar strah, da bi morala reči 3. Pač izhod v sili.

Skratka, na prvo besedo ni šans, to je iluzija. Bi bilo pa krasno, če bi vsaj kaka 3 ali 4 palila. Včasih je ego otroka tako močan, da se pač ne da prepričati tako zlahka. Nimam rešitve.

Igra, igra, igra.

Pomaga povabilo, da bosta tisto naredili skupaj - in potem pride tudi do tekmovanja kdo bo prej in kdo dobi točko. Enkrat je dovolj povabilo, drugič točka - pač odvisno od razpoloženja otroka.

V takšnem primeru bi razglasila zmago, da si zmagala in dobiš 1 točko, seveda jo na to prej opozori, kot da je tekma.

Ojoj, a se hecaš? Vzgoja po liniji najmanjšega odpora? Nikoli ne bosta vedela kdo je straš in kdo otrok.

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).

To se je pa meni tako obrnilo, da sem samo debelo gledala. Mala madam ni nikoli rada pospravljala za sabo. Pa sem ubrala taktiko igre. Sva tekmovali katera bo prej pospravila razmetane igrače, jaz sem vmes "komentirala" katera je hitrejša in navijala za malo madam. No, ko pa sem hotela ta dosežek vzgoje pokazati možu, se mi je vsedla na tla in rekla: "Mami, ti boš tekmovala, jaz bom pa navijala. Dejmo mami, mami bo zmagalaaaaa..." In se ni premaknila niti za milimeter.

Ne vem. Jaz enostavno, ko vidim, da me ne šljivi stopim do nje, jo primem in ji povem. Potem se nekako zmiga, ker če prej trabunjam se mi zdi, da me niti ne vzame resno. S štetjem je pa tako, da je bz šteti, če nimaš nekega ukrepa kaj bo, če se otrok ne zmiga do konca štetja.

še jaz ne ubogam takoj in na lepo besedo
drugače je pa pri nas tudi štetje in dretje.

Si me nasmejala. Brihtno punco imaš, ni kej!
Sicer pa je treba vedet, da je vsak otrok drugačen in ne pali pri vseh isto. Tehnofil ima sicer prav, se ful strinjam z njim in tudi pri nas je že palilo, da smo tekmovali, kdo bo prej in več pospravil sam ne pali pri vseh stvareh. Ko se je treba oblečt npr ali pa it v posteljo, ne pali skoraj nič več, ker pač nočeta it spat in se otroški sobi že eno uro pred spanjem izogibata v velikem loku. Tak da je treba imet domišljijo... ali pa štet.

Točno tako. Sicer pa ne poznam otroka, ki bi ubogal na prvo besedo. Saj se še mi "odrasli" radi naredimo gluhe

Govora je o uboganju na PRVO besedo in napisala sem kaj bi bilo najlažje, ne pa da to tudi prakticiramo. Treba je brati tudi med vrsticami .
Uboganje na prvo besedo je pa tako: včasih se tudi to zgodi, ampak ko je situacija bolj pestra npr. ko je več razigranih otrok na kupu in se začne divjanje, so otroci tudi bolj neposlušni in ne vem mogoče v tistem zanosu niti ne slišijo, mogoče samo nočejo slišati, ampak takrat na PRVO besedo ne palijo. Tudi na drugo ne, če je izrečena z mirnim tonom, takrat je pač treba malce glas povzdigniti.

Zelo hecno se mi namreč zdi uboganje na prvo besedo - a to kje obstaja, mslim, da bi vedno tako bilo?

Tekmovanje v nekih zadevah npr. pospravljanje igrač se mi zdi o.k. in tudi izvajamo, samo to še ni uboganje na prvo besedo.

So pa okoliščine, ko tudi tega ni mogoče izvajati npr. en dan otroku kupiš lučko ko greš iz vrtca, drugi dan pa ne (ker je grdo vreme ali pač ne želiš, da to ne postane rutina), pa trmari, da bi jo, ker jo je včeraj lahko. Kako boste pa tukaj tekmovale? Ne vsekakor ne ubogam jaz na njegovo prvo besedo, ampak ne odstopim, če se nekaj odločim.

Pa  še, tole tekmovanje je za majhne otroke, mislim, da je kaj takšnega pri otrokovem desetem letu nekako nerealno, tako, da jih je treba prej že naučiti, da je treba sodelovati.

_____________________________

Domišljija je začetek ustvarjanja.
Domišljaš si, kar si želiš, želiš si, kar si domišljaš in nazadnje ustvariš, kar hočeš.
(G.B. Shaw)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

tut mi imamo enega fanta doma,ki zadnje čase menda "slabo sliši". ima dobri 2 leti in pol. in je že začel-trma,kričanje name,streljanje name... dobro,včasih uboga. ampak najvčekrat pa se morava prav skregat. jaz sem zdej še v zadnjem mesecu nosečnosti in me hitro spravi na obrate. tko,da kar dosti kričim.   vendar pa sem opazla,da najbolj pali,če mu rečem,da bom npr. jaz pospravla igračei n jih neb o več dobil. sli pa zvečer pred spanjem,če noče it v posteljo in se oblečt v pižamo- potem pa ne bo pravljice. zaenkrat pali. čez dan mu tudi zagrozim,da ga bom za uha in pol reče ne,me ne boš in uboga. najbolj me razpali pa,ko noče jest. to mi dela že pri zajtrku. jaz naštimam,on veselo pride za mizo,pol pa nič.pol pa igrabje s hrano pa en kup ima za povedat... nazdanje mi reče,da naj mu jaz pomagam. ponavadi mu ne,danes sem mu,ker se mi enostavno ni več dalo prepričevati ga. drugač pa mu rečem,da bo pač sedel za mizo,dokler ne poje,jaz pa bom npr. posodo pomila(takrat pa hitro poje,da mi lahko pomaga ). hja,ni kaj,včasih se prepičavamo,včasih popustimo,včasih pa enostavno na ostro ukažemo in pika. in če je jok,pa je jok-me ne gane. sej to potem tudi sam vidi,da z jokom neb o ničesar dosegel in hitro neha. hja,tko je-vzgoja ni simpl. nič ne gre na prvo besedo in ni vse kot v pravljicah in filmih... včasih pač živci pridejo na plano.  jst se zrd tega niti ne obremenjujem. edina stvar,ki me resničnom oti in mu jo moram izbiti iz glave je tole njegovo streljanje name-kadar mu kaj ukažem ali se ujezim nanj,pokaže s prstom name in puf,puf. tuki se bova pa še zmenla kako in kaj.   

Ja, težka je. Sploh, ker tamala ponavlja za tavečjo... uffffa. Zdej tavečjo sicer učim oz. ji dopovedujem, da naj se lepo obnaša, uboga... ker je zgled mlajši sestrici in da če bo kaj lepega naredila in bo tamala ponovila za njo, bo tavečja pohvaljena. Na to vižo, sam ni še čist osvojila.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Kadar naš začne zavlačevati, se uležem na posteljo odprem knjigco in preberen naslov in prvi stavek. To ga pritegne in se hitro zmiga da bo lahko poslušal. Mogoče bi morala nekaj spremeniti tako, da spanje ne bi pomenilo "se ločiti" od staršev ampak bi pomenilo, pred spanjem "se povezati" s starši.

Aha, zdaj ko si mi razložila mi je jasno.  

_____________________________

This will take some time depending on
your operating sistem and hardware.
(plačano oglasno sporočilo).