Moj partner hoče v najemniško stanovanje, kljub temu, da živimo pri meni doma. Po eni strani ga razumem, saj se moja starša, predvsem oče, nenehno vmešavata v najino vzgojo in v vsakdan, ki ga pač preživljamo po svoje.
Smo v skupnem gospodinjstvu, svojo imamo samo spalnico-dnevni prostor, ter kopalnico.
Sama bi bila takoj za najemniško stanovanje, če bi le to bilo v mojem kraju, ker je tukaj stanovanj malo, oz, nič na razpolago, preostane samo še selitev v mesto. Tam bi jaz umrla. Vajena sem življenja na vasi, imela sem krasno otroštvo in prav tako želim za svojega otroka. Ne pa, da bo odraščal med betonskimi stolpnicami.
Veliko se prepirava glede tega, sedaj mu je končno počil film in se je odločil, da si, takoj ko bo možno, najde najemniško stanovanje v mestu. Kaj naj naredim? Meni se bo zmešalo od skrbi in dvomov, tu se imam lepo, čeprav se starši ne razumem dobro, tu imam prijatelje, psa, mojo mačko. In predvsem, rada živim tukaj. Zdi se mi najlepši kraj na svetu.
Ne moremo biti kar naenkrat ločeni, najbrž sem sebična, da v dobro otroka ne spakiram takoj stvari in grem. Je pa pri nas včasih res nevzdržno, zato ga razumem. Kaj naj naredim?

Saj že sama veš odgovor. Če je res nevzdržno in so prepiri na dnevnem redu, je za vse bolje da greste v najem. In najdete svoj mir.
Pa še lepše bo priti domov na obisk na deželo. In najbrž ni tako daleč, da ne bi mogla večkrat na teden domov, če bo domotožje izredno hudo.
Vem pa iz lastnih izkušenj da je prav hudo, ko greš od doma na svoje. A taki so zakoni, otroci moramo enkrat od doma.
Najbrž se ti sedaj ne zdi mogoče, a ko boste sami bo veliko lepše.
Srečno!!!

Po pravici povedano tvoje dileme sploh ne razumem. Noben še tako lep kraj na svetu ne more odtehtati dobrih odnosov v družini. In še s starši se ne razumete...ne, jaz te ne štekam.

Na žalost ne moremo vedno izbirati, kje bomo živeli, in izbrati raj na zemlji. Ampak nekateri imamo srečo, da pa lahko izberemo, s kom bomo živeli, in to potem odtehta vse. Ker če imamo radi, potem nam je najbolj pomembno, da smo skupaj, pa kjerkoli že smo.

Enako mislim kot splišni..kaj ti lahko nadomesti družinsko harmonijo in partnerjevo ljubezen..partnerja lahko razumem in če ti družinska sreča kaj pomeni, sploh ker je tu še otrok se ne obotavljaj...

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Anonimna, razumem tvoj problem, samo, da sem jaz nekako v taki situaciji, kot je tvoj moz. Pojdite na svoje, ne bit sebicna, ampak postavi se v njegovo kozo, verjetno mu tast in tasca nagajata, ko morda ti niti ves ne, pri meni je bilo isto, kdo na tem svetu, bi pa sel zaradi lepsega vsak mesec tako brezveze placvat najemnino vsak mesec tam ene 50-100 jurckov, ce bi se doma super razumeli. No, ker doma ni vse tako, kot bi moralo bit, je boljse da greste na svoje. Saj lahko ima otrok ravno tako kvalitetno otrostvo, ce odrasca v mestu. Vsak drugi dan lepo na daljsi sprehod v naravo, v bliznji gozd, na obisk k starsem na dezelo........
Bos videla, kako super je, ce si na svojem. Pa se s partnerjem bosta v miru spet nasla harmonijo in razumevanje.

O tem ne bi niti za sekundo razmišljala, ker jaz ne bi ne živa ne mrtva z njegovimi ali s svojimi starši delila hiše, kaj šele kuhinje.

Čimprej na svoje

U bistvu sploh nimaš pojma, kako je živet v mestu. Zakaj nebi probala?? Preselte se skupi in v končni fazi, če boš reeees nesrečna, se še vedno lahko preseliš nazaj domov. Kako lahko veš neki, če sploh še nisi probala??? Tega te res ne razumem. Nared to za svojo družino, pa sej se še vedno pol lahko vrneš. Sicer pa, kot so ti svetovale predhodnice, med tednom v mestu, čez vikend na deželi... Kaj češ lepšga. :)

Anonimna jaz te razumem kako težko bi zapustila svoj kraj ker sem jaz ista. Sploh si ne morem predstavljati da bi iz tako lepega kraja šla v mesto oz. kamorkoli drugam ker tu je moj dom, moje otroštvo moje življenje. Vendar v primeru da bi za to trpel moj mož in otrok v tem primeru pa niti za sekundo nebi pomislila nase ampak bi tako kot so ti svetovale ostale odšla nekam kjer bi imeli svoj mir in bi lahko živeli na svojem. Te težave lahko postajajo vedno večje in lahko ogrozijo vašo srečo. 

_____________________________

09.08.2005 - ŽIGA
04.12.2008 - ANJA

Pojdita na svoje! Vsaj za nekaj časa, saj je vmešavanje staršev v vajino življenje lahko zelo huda stvar. Predstavljaj si, da bi se vmešavali njegovi starši in ne tvoji. Če je le možno pojdita, četudi v podnajemniško stanovanje.

Mesto pa sploh ni tako grozno. Tudi mene je skrbelo iti v mesto, ko sem se poročila, zdaj po letu in pol pa me skrbi, če bomo morali iti kdaj iz mesta na deželo. Pa sem bila pred poroko doma v eni vasi, na kmetiji, prvi sosed je bil 500m stran.... Sedaj živim skoraj v centru LJ in sem zelo zadovoljna. Prav uživam v mestnem utripu... Pa še vse imam na dosegu roke - "vozička".

Ne predstavljam si, da bi ostala pri meni doma.

Razumem tvojega partnerja, izkusila sem življenje s taščo in ga ne privoščim prav nikomur.Stari in mladi praviloma niso za skupaj in pika. Če ga imaš res rada boš brez premisleka odšla z njim in otročkom v najem. Važno je, da se imate vi trije radi in ste skupaj- pa magari v mestu.
Mimogrede, tudi sama sem mestni otrok pa mi čisto nič ne manjka, lahko mi verjameš na besedo!  

_____________________________

Ljubezen sta prostor in čas, merjena s srcem.
(M. Prust)

če ti je kej mar do moža pejt, k to bo vrjetno začasna rešitev o boš pa že prežvela. pa prerež že enkrat popkovino!

Jaz sem imela popolnoma enako situacijo, samo da sem bila jaz pri njegovih, pa se on ni mogel odtrgati od doma in staršev. Oprosti, če bom grdo rekla, ampak to kaže na tvojo nezrelost (pa tudi na nezrelost mojega moža v mojem primeru, da ne bo pomote). Jaz ne bi nikoli razmišljala, če bi imela na eni strani tehtnice svoje starše, s katerimi se ne bi razumela, pa tudi, če sta zraven še pes in mačka, kot si napisala, na drugi strani pa svojo družino, se pravi svojega moža in otroke.

Pretrgaj popkovino s starši in to čimprej. Boš videla, da bosta z možem na novo zaživela!

Pa srečno!

_____________________________

LANI: - 18 KG

LETOS: ????

Sploh ne vem, kaj se še obotavljaš. Pojdita na svoje - tam bosta imela čas za vašo družino, in kar je najbolj važno - mir. Saj si že sama napisala, da se ne razumete najbolje.
Sama sem okusila življenje s taščo in vem kako je. In nočem te strašit - vedno huje bo.
Moj je tudi predolgo potreboval, da je pretrgal popkovino, a potem se je hvala bogu tašča odločila in šla, saj je meni še zdaj žal, da takrat nisem tako vztrajala kot tvoj partner (to je edina stvar v življenju, ki jo obžalujem, da je nisem naredila), pa tudi moj je kasneje spoznal, da bi me takrat moral podpirat pri tej odločitvi.
Ni ga lepšega kraja kot je srečen družinski dom - samo starši in otroci. Če bosta hodila le na obiske, pa prepirov ne bo, saj, če ti ne bo kaj pasalo, boš lahko kar šla.

Mladi morajo biti na svojem ne pa skupaj s starši. Da se pa še ne razumete...ti pa bi kar živela v istem...ne vem no, jaz bi že zavoljo otroka poskrbela, da bi bili čimprej na svojem, ne pa pri mami in očetu(pa nej bo to njegova ali moja družina).
Bodi pametna podpri svojega moža in čimprej spokajte na svoje.

Punca, bo treba najdet kompromis s partnerjem! Ni druge, če želiš oz. hočeš, da še naprej funkcionirate.
Lahko se zmenita, da najprej najdeta nekaj na hitro v mestu in potem iščeta nekaj boljšega za dalj časa, nekje v predmestju.

In kot so ti že napisale predhodnice, ne igraj se s srečo.

Verjemi, ni lepšega kot biti svoboden in imeti mir! Ampak tudi to nekaj stane, vendar se vse obrestuje in poplača...

Lp in srečno!

< Sporočilo je popravil spacey -- 12.2.2006 23:26:07 >

_____________________________

"Fake it until you make it."
Sweet Like Chocolate

Iz tvojega posta sem zaćutila strah pred novim. Navajena si življenja z starši, psom, mačko.
Spremembe se najbrž bojiš. Ampak spremembe so dobre. Še vedno lahko kdaj pokličeš in vprašaš mamo za nasvet pri kuhi, gospodinjstvu. Kaj porečeta na to tvoja starša? Menim, da se morata odseliti in začutiti kaj pomeni partnerstvo. V dobrem in slabem.
Srečno!

Popolnoma te razumem. Tudi mi živimo na deželi, nikoli več se ne bi vrnila v mesto, za noben denar, čeprav sem tam živela veliko let. Prav je, da gresta na svoje, vendar boš ti v mestu hirala, ker si navezana na način življenja na deželi, kogar to ne privlači, te ne more razumeti. Noben odnos, pa naj bo še tako dober, ne bo uspešen, če se eden od partnerjev v kraju počuti izkoreninjenega. Poskušajta najti rešitev v vašem kraju. Zavedaj se, da sam obrok najemnine lahko pokrije obrok za kredit, če se odločita, da bi raje v tvojem kraju nekaj ustvarila, morda pa le prizidek ali pa celo svojo majhno hiško.

saj vama ni nujno najti stanovanje v strogem centru mesta! Jaz vsekakor zagovarjam to, da mladi in stari ne gredo skupaj. Pojdita na svoje, tudi midva sva šla in čeprav nama ni postlano ravno z denarjem, imava svoj mir..nihče mi ne soli pameti, če je razmetano, nihče ne teži, če greva ob treh zjutraj spat..tega ne zamenjam za nič..oba sva bolj sproščena, ker živiva, kot sama hočeva..jaz se tudi z mojimi ne razumem najbolje, imamo pač različne poglede na življenje, ker jih je malo povozil čas..ko greš enkrat od doma, te imajo pa tako radi, komaj čakajo, da prideš domov. Imela sva možnost, da si pri mojemu urediva mansardno stanovanje, ma sem rekla, da ne pride v poštev..in moj dragi mi je zato hvaležen on že ve, zakaj

_____________________________

Vsak človek je zase svet- čuten, svetal in lep, kot zvezda na nebu!
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Naši živahni deklici se je pridružil prvoaprilček :)

Čim prej na svoje. Midva nisva imela otrok in je bil cel hudič pri njih doma,ko sva šla na svoje (še zdaj je po 2 letih ).  Tudi mojega dragega je stiskalo. JE vedno govoril, da gre samo mrtev iz svojega roj. kraja. No zdaj pa je tako srečen, da je odšel, ker komaj zdaj vidi, kako sta mu starša solila pamet, pa se non stop vmešavala v naju. In ko bova zidala hišo in prodala stanovanje,bova šla začasno živet k mojim staršem (njegova ideja). Raje ima mir v svoji mladi družinici, kot pa kreg s starši.

Ne da se mi brati vseh odgovorov, ki si jih dobila. Povem lahko samo svoje mnenje. Nikjer ni tako lepo, kot je tam, kjer je tvoja ljubezen in tvoj otrok. In če je to v parku pod klopco, je to pač tam. In postavlja se mi vprašanje, kako si lahko srečna doma na vasi, če se pa prepiraš s starši, partnerjem in prenašaš večno vmešavanje staršev



_____________________________

Je** se mi za vse in vsakogar.
_____________________________

Ja, mogoče se ti pa ne ljubi kuhat, pa likat pa skrbet za svojo familijo, ker ti to naredijo vse starši. Ali pa te je enostavno strah tega

Da si ne bo kdo narobe razlagal - je ne poznam - samo na glasno razišljam - in ne napadam nikogar