Zdravo!
Nevem, kaj se dogaja, po porodu je vse tako zelo drugače... Z mojim se ne razumeva, skos se kregava, prišlo je tko deleč da mi je dovolj najin sinček in fotra niti vidit ne morem. Karkoli reče, mi gre na živce. Eh, sploh nevem, kaj hodi domov, zarad mene če je cel dan v službi.
Začelo se je pa takoj po porodu, ko ni dobil očetovskega in mu je blo vseen, sam da se u firmi izkaže. Vzel ga je kasnej, ko sem mu rekla češ kdaj misli bit kaj doma z najinim otrokom, da če si želi sploh bit z njim- ker mu pripada 15 dni in naj si jih vzame!
Po vsem trudu, da bi ostali kot družinica, pogovorih kaj mi manjka, kar si želim, zanimanja zanj in njegove želje- po vsem tem mi je vse padlo. Ker je imel za samoumevno vse, kar naredim, so prošnje šle mimo. Zdej pa vidim, da je v mojem in sinovem urniku postal samo nek vsiljivec, ki ga ne zanima kdaj pa kako, ampak samo da on to pa to mora naredit in da če sva zraven ok, če ne pač ne. Imam ga dovolj, najraj bi bila kar sama z mojim malim. Ko pa se zamislim na kavcu, prav vem, da sva veliko izgubila- ko ga na to opozorim, ni učinka. Zdej je pa očitno že prepozno, ker ga ne morem niti videt več- po vseh neuslišanih prošnjah sva s sinom zaživela tako rekoč sama in se lepo znajdeva. Ko pride on iz službe, sem samo živčna, čakam kdaj bo že spet naslednji dan, da bova z malim spet sama.
Kako naj pridem iz tega ven, če se pa hiti pomenit ne moreva? Se začne obnašat ko petletni otrok in mu niti nič ne morem povedat tko da bi razumel.... Eh, sploh nevem, kaj naj

Ja ne vem no, če se dva ne moreta ali nočeta zmenit, pa če sta eden drugemu odveč ... potem gresta narazen ali kako?

Kaj pa vem. Jaz sem se tud po porodu podobno počutila, čeprav se je kar zanimal za malo. Men je šel pa na živce. Zdaj je punčka stara 3,5 let in je čist drugače, boljše. Očetje drgač otročka dojemajo , ko majo z njim kaj za počet. Pr nas so bli prvi meseci kar naporni, predvsem zame, ko sem bila skoz z njo, potem se je pa ve uneslo, in zdaj razmišljava o drugem otročku.

Splišni, nevem... Ful težko je it narazen, še posebej ker je tukej otroček. Če pa nihče nima po porodu take situacije, sva pa res čudna in potem res nimava kaj skup iskat. Če tukej obstaja kdo s podobnim problemom in ga je znal rešit, pol ga bova tut midva mogoče... Mam upanje, da je to samo poporodna nekipačže in se bova unesla... A.jda, upam da bo šlo po vajinih stopinjah...

sej boš kmalu iz porodniške in bodo hormoni nehali delati. takrat se pa zamisli, kdo ti bo potem pomagal. ker dolžnosti se kar kopičijo. in lepo je, če imaš partnerja, ki ti pomaga.

kako naj tvoj partner kaj naredi prav, če ga izločaš  iz svoejga življenja?

_____________________________

iz malega zraste veliko

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

tud moj je šel delat drug dan ko sem prišla iz por.ni mi bilo glih všeč sam ,ko je bla plača dobra ,se pa tud nisem pritoževala.pa k zdravniku sva šle velikokrat same..ampak deci to drgač dojemajo.naša je stara 3leta,zd gresta velikokrat skupej kakšne mere pobrat pa les naročit.
naj sodeluje z vama pri kopanju recimo,ker te bo glih nekaj zvil pa boš mogla na wc.najbrž se počuti odrinjenga.

Aj.da ti je vse povedala. Tudi pri nas ni bilo velik boljše. Moški si želijo odnos kot pred porodom, otrok jih pa v veliko primerih obremenjuje. Pri nas je še zdaj, ko spet super funkcioniramo, ne bi mogel npr. vsak dan oblečt in peljat v vrtec ali pa vsako popoldne čuvat. Ampak sem jaz to sprejela, se s tem sprijaznila in lepo živimo dalje.Je pa absolutno nepogrešljiv pri otroški igri in nedvomno prispeva velik delež v kvaliteti hčerinega življenja. Pa vseeno ne bo prišel prej iz službe ali pa se odpovedal popoldanskemu dremežu, če mu ta paše. Poskušaj ga sprejet takega kot je in se ne kregat z njim, pa se bo sam spremenil. Najprej boste skupaj preživljali lepe vikende, potem pa bo že sam hotel biti več z vama. Kdo pa hoče ženo, ko mu po napornem dnevu v službi teži še doma? Glede očetovskega mu pa popolnoma verjamem, včasih si v službi težko vzameš strvari, pa čeprav ti pripadajo. Nasdmeh na usta, ljubček ob prihodu domov, pa se bo začel vrteti svet v pravo smer. Na porodniški živiš v svojem svetu, verjemi.

takoj po porodu se praktično povsod začne eno zelo težko obdobje, ker se morajo na novo vzpostaviti vloge v družini, otrok zahteva ogromno (časa, energije, predvsem materine pozornosti, ... ) , od sebe pa ne daje še praktično nič, redko kak nasmešek ipd. očetje se (tudi zaradi materinega 100% posvečanja) čutijo odrinjene, pa še ob otroku se ne znajdejo.

potrebno je veliko pogovarjanja, otroka dat v varstvu (mama si mora vbit v glavo, da otroku za 3 ure ne bo nič hudega) in se posvetit partnerju, it z njim na sprehod, kaj pa vem. poskušat razumet njegovo novo dojemanje, njegove občutke, hkrati pa mora tudi oče malo drugače pogledat in tudi razumet (v kar poporodni hormoni niso v nobeno kortist ). to je edina rešitev! pogovor in ne se zapirat, ne se zaklepat v svoj svet, ker je tako lažje, kot razumet drugega. saj sama praviš, da si se zaradi otroka pripravljena potrudit. zato naredi to. ni lepšega za otroka kot živet s starši, ki se imajo radi!!

veliko sreče!


_____________________________

na roditeljskem sestanku: "kaj ste pripravljeni narediti za svoje otroke?"
starši: "vse!"
predavatelj: "in kaj bodo potem oni počeli?"

solatja,
to si pa ful lepo napisala

Pa bi še dodala, da je prav, da se pari že vnaprej zavedajo, da po porodu ne bo več nič isto in potem bi morda bolje odreagirali.

Pozdravljena,
ni fajn da se tako počutiš, verjetno te res malo dajejo hormončki. Bo bolje, boš videla. Včasih se nekateri moški pač težje privadijo novo nastali situaciji. Res rabita pogovor, kot si že sama napisala, samo je hudo, če ga do tega ne moreš pripraviti.

Moram ti povedati, da nisi edina, katere mož nima dopusta. Moj ga itak nima, ker dela na svoje. Si je pa vedno vzel, kakšen dan prosto, ne ravno ves teden. Ga tudi ni cele dneve doma. Pa sem vse zmogla. Boš ti tudi. Ne obupat.
Probaj si najti koga, ki ti bo otročička popazil vsaj kakšno uro in pojdi kam ven. Četudi samo na sprehod, pa boš vse videla v drugačni luči. Mogoče bo tudi pogovor po tem lažje stekel.

Želim ti, da dobro rešiš situacijo. Da boste končno srečna družinica.

Pomoje, da bo bolje...tudi jaz se počutim podobno kot ti, le da je meni fajn, ko moj pride, zato ker se vsaj takrat full ukvarja s tamalo in imam jaz malo "počitka". si pa tudi on ni vzel dopusta, ker ima s.p. in ga cele dneve ni, z nama je zvečer in čez vikende. kakšnega odnosa midva nimava že nekaj časa, velikokrat se kregava, ker imam občutek, da sem za vse sama in mi on ne izkazuje nobene pozornosti. Še za obletnico poroke ni nič pripravil, čeprav ve, da mi je to pomembno  in včasih bi tudi jaz najraje spokala in šla. ampak bom vsaj zaradi hčerke malo počakala, če bo kaj bolje. tako je vesela, ko oči pride domov in jo vzame v naročje...meni pa tudi ni ne vem kako hudo, če pogledam realno. pač dela cele dneve, tudi zato, da lahko izpolni moje ne preveč skromne želje. upam da bo bolje, čeprav me skrbi, ker nimam niti več toliko energije, da bi se pogovorila z njim. 

Jaz se ne morem vživet v tvojo situacijo.Sama imam dva otroka , pa se nama ni po nobenem porodu zgodilo , kaj podobnega.Res je , da je  moj  pri hčeri , ki se je rodila prva, imel očetovski dopust in rudi v posvetovalnico je do 1leta šel vedno z nama. Pri sinu je tudi koristil očetovski dopust v posvetovalnico pa ni šel niti enkrat , ker pač ni mogel iz službe.Pa tudi , ko sta bila dojenčka je veliko časa preživel z njima (ju kopal , previjal,hranil,igral...). To počne še vedno.
Vem pa zase , da če bi meni moj partner deloval ,kot ti temu praviš vsiljivec, bi se najina veza končala.Saj jaz ne morem živeti z nekom ,ob katerem se slabo počutim in komaj čakam , da ga ni doma.Kaj takega si res ne znam predstavljat.Pa lepo te prosim, če že misliš ostati z njim , nikar zaradi otroka.Saj bo otrok,  kar hitro opazil to napetost med vama ,ki mu bo samo škodila namesto koristila.
Zato dobro premisli , kaj je najbolje za otroka .

Mogoče je najbolje, da malo počakaš, da bo konec porodniške, da greš med ljudi, da se hormoni spravijo v red, potem boš pa videla.
Pa saj ga najbrž poznaš, tvojega partnerja, in verjetno veš, a je dober človek a ni.

Jaz te štekam, ker sem bila v podobni situaciji.
Sem še na porodniški, ampak se mi počasi izteka.
Če pogledam nazaj, kako se mi je trgalo srce za kakšne stvari, za katere se mi danes ne bi več. In ko so mi govorili, da so to hormoni, poporodna depresija... nisem verjela. No, saj kakšne depresije res ni bilo, ampak hormoni pa delajo sto na uro, pa če si še tako zelo nočeš priznati. Vsaj jaz si nisem.
Problem je, ker je tebi tvoj  vse na svetu, živiš za njega 25 ur na dan, tvoj dragi ima pa še svoje življenje. Svojo službo, prijatelje, svoje hobije. No, vsaj pri meni je tako. Moj ima tisoč in en interes, jaz pa enega glavnega- to je moj sonček. In mi gre moj na živce, ker mu otrok ni tako pomemben kot meni. Ker so včasih vse druge stvari na prvem mestu. In ogromno se mu dogaja v službi, tisoč in en telefonski klic na dan, pa šport....Pa si kljub temu še vedno vzame čaz za naju. In vem da ima prav, ker ni pozabil nase. Tako kot sem jaz. Jaz ne obstajam več, živim za mojega . Nimam več drugih aktivnosti oz. so v zelo majhnih količinah. Ker mislim, da me bo kar konec, če bom dala malega v varstvo, če ga bom pustila za trenutek drugim, da bom ogromno zamudila, če ga ne bom videla eno uro.  
Torej, jaz vem kaj delam narobe, a si še ne znam pomagati. Po eni strani komaj čakam konec porodniške, ko bom prisiljena it nazaj delat, po drugi strani me bo pa takrat kar konec.  
Vse kar ti lahko rečem, počakaj, boš videla, kako se bo situacija obrnila čez nekaj mesecev. Ker moraš vedeti, da se mogoče on zateka v službene obveznosti, ker se počuti tako zelo zapostavljenega. Ker imaš ti drugo osebo, okoli katere se sedaj vrti tvoj svet. Moraš vedeti, da moški drugače razumejo rojstvo otroka kot ženske.
Ne obupaj, če sta se prej štekala, se bosta zopet. Samo bodi potrpežljiva, daj mu možnost da je on sam z , ne kritiziraj ga ko kaj dela oz. se igra z , če ne dela tako kot si si ti zamislila. Moraš vedeti, da je tudi njemu hudo in da se zaveda, v kakšni situaciji ste. Pa tudi on ne ve kaj bi, zato ga pa rajši ni v bližini...