Zanima me koliko pozornosti starši namenite otroku? Se ves čas igrate z njimi? Sama sem namreč mnenja, da moj otrok (11m) ne potrebuje ves čas pozornosti. Se zna zamotiti s svojimi igračkami ali raziskovanjem. Večino časa le opazujem kaj počne, se pa za razliko od kolegov ne ukvarjam z otrokom kaj dosti. Res sicer skupaj gledamo knjigice, se igramo, vendar ne cel dan. Kadar pride do mene, me povabi k igri in se z veseljem odzovem.

Včasih se počutim, kot da delam napako, ker nisem non stop z otrokom...??? Morda bo s tem res kasneje otrok osvojil ime živali, predmetov itd vendar se glede tega ne sekiram.

Koliko pozornosti namenite otročku? Da vidim, če sem res tok čudna...

mnenja mnenja dobrodošla

Moj otročiček je sicer že ženska , in zdaj jaz njo bolj potrebujem, kot ona mene (za keš se še pofočka) ... ampak se spomnim, da sem tudi jaz včasih imela slabo vest, češ da se premalo z njo ukvarjam. sploh v letih, ko sem se razšla z njenim očetom. sem bila pač sama za vse in se mi je včasih res zdelo, da se ji premalo posvečam. svojo skrb sem delila s pediatrinjo in njenih besed se spominjam še danes.

Ni pomembno, koliko časa si z otrokom, ampak je pomembno, kako tisti čas, ko si z njim, pa četudi je to samo nekaj ur, ali pa ena ura na dan, kvalitetno preživiš. Tri ure kartanja, če nisi pri stvari, ali pa pol ure skupnega, zabavnega risanja, se pač ne da primerjati. če razumeš?


< Sporočilo je popravil Tippi -- 2.4.2013 12:21:56 >

Sem mamica dvojčkov in že od začetka sta si zelooo različna. En je zmeraj rabil več pozornosti, bolj je bil občutliv in zelo jokav. Res smo ga velikoo imeli na rokah, drugače je kričal in ni bilo mira. Drugi dvojček pa je bil bolj prilagodljiv, miren in manj zahteven.

Res je zanimivo opzovat kako so si otroci različni.

Ne se obremenjevat s časovnimi okviri. Najbolj pomembno je, da otrok čuti, da je ljubljen in s tem tudi čuti varnost. Če mu daš to je vse ostalo samo subjektivna odločitev. Ti si mama, ti odločaš o stvareh, si kakršna si, to je to.

_____________________________

Zdaj sem mamica, jupiii.

Ti kar delaj tako naprej, otrok se mora naučiti samostojnosti oz. da se zna sam zamotit.

hvala, mi je že lažje :)

Samo uživaj, če se tvoje dete samo zaigra! Kadar se moji zaigrajo, vedno skliznem. Ker so trije, je pač to, da so vsi hkrati srečno zaposleni sami s seboj, pač malo redkeje, kot če si samo z enim otrokom, ampak kadar se to zgodi, mi niti v sanjah ne pade na pamet, da bi jih motila:D. Razen če moramo nujno kam it (recimo v vrtec zjutraj). Pri taveliki sem bila že noseča, ko je imela 11 mesecev in ker mi je bilo noro slabo in ker sem morala vmes v bolnico, se vsekakor nisem mogla non stop igrat z njo. Je pa tavelika najbolj družabna od vseh in je največ mene rabila. Tamala se zelo rada sama zaigra, tamali tudi precej, skratka otroci so različni, ti samo uživaj, če je dete srečno:).

Se sicer ne strinjam čisto s tistim, da kvantiteta ni pomembna, ampak samo kvaliteta, ker je pri malih otrocih žal to povezano - otroci ti bolj zaupajo, če si več z njimi, ni pa treba, da se ves čas z njimi ukvarjaš, samo da si tam zanje (na razpolago, če se kaj zgodi, da majo občutek varnosti). Ni pa vsekakor treba rinit v otroka - če se veselo igra, naj uživa. Če pa te želi zraven, pa itak praviš, da se odzoveš. Moja tamala rabi vsak dan en čas, da se sama igra, navadno gleda knjigice in takrat ima rada mir - najbolj ji pomagam, če takrat odvlečem taveliko sestro, da jo pusti na miru (in malega, seveda). Tavelika pa živi za ljudi okoli sebe, se tudi zaigra, vendar to ni neka njena potreba, da bi si strašno želela sama igrat, bolj silom prilike. Včasih not pade, ko riše, to ja, ali pa če se hoče kako stvar naučit in poizkuša. Da bi se pa ona recimo sama igrala z legokockami, kar tako, se pa redko zgodi. Navadno si želi imet družbo, taka je od prvega dne. Tamali je mogoče nekje vmes, vsekakor pa bolj proti tamali. Zdaj se recimo vsi trije sami igrajo (brez mene), vsake toliko kateri uleti s to ali ono željo, to je pa tudi to. Nič skrbet - nekatere mame se z nekaterimi dojenčki veliko ukvarjajo/mo, zato, ker se drugače ne da, ker sicer tulijo:D, ne zato, ker bi si to strašno želele:D.

_____________________________

http://vecna-optimistka.blogspot.com/

Moj drugi mali bauc potrebuje 5 x več pozornosti kot prvi.
Pri prvem sploh ni bilo problemov, se je zamotil sam.
Ampak tudi pri drugem  ne morem biti vedno na voljo.

Včasih, ko hoče biti kar naprej na rokah, ga enostavno zamotim s kako igračo, ker - moram skuhati kosilo oz. enostavno imam čas za sebe (vsaj tistih 5 min, da spijem kavo).

In sem sčasoma ugotovila, da se kar sprijazni s situacijo ( sprva je bil jok!!!!!!!!!!!!!!!!). 
Sploh pa je fajn, ko oba mala bauca zaposlita drug drugega.