Pri hipotonih otrocij je pogosto ukrivljanje hrbtenice in deformacije stopal. Ampak, če to redno spremljajo v ambulanti, ziher opazijo spremembe in spremembe so počasne.

Naš je tudi hipoton (hipertonost posameznih mišic je že minila, hipotonost ostalih pa ostaja) in rahlo asimetričen (asimetrija je že skoraj neopazna). V gibalnem razvoju je pravzaprav dohitel vrstnike, a zdaj ga je vrtec (stres) malo zabremzal, spet je hipotonost bolj izrazita, spet potrebuje veliko več gibanja (da se lahko giblje na način, ki velja za "normalnega" - vzravnan, da ne vleče nog po tleh, da ne vkrivlja nogice navznoter itd.) in veliko več vzpodbud.

Sabine Pauli in Andrea Kisch v knjigi Kaj je mojemu otroku (jo imajo v knjižnicah) skozi tri skrajne primere razlagata hipotonost, hipertonost, hiperaktivnost in preobčutljivost na dražljaje in dotike. Me je knjiga precej potolažila, ko sem videla, da naš ni tako "skrajen" primer, da v veliko stvareh le dohaja vrstnike, da je pa hipotonost prisotna in več kot delam, da ne morem. Hodiva redno na preglede, telovadba vsak dan, gibanje na 101 način, skos vzpodbujam, opozarjam... in napreduje, počasi počasi.  A čudežev ne morem delat.