Pozdravljeni /-e!

Imam en problem, ki to verjetno ni ali pa tudi, ne vem .
Sin bo junija dopolnil 13 let, z njim nikoli nobenih problemov, da mi je že marsikatera znanka zavidala, ker je z njim res lahko. Uboga, ne trmari, se uči tudi po par ur skupaj, če je potrebno, pospravi sobo, se javi ko je kje zunaj...... V šoli je po uspehu in dosežkih najboljši v generaciji, je pa res, da mu iz neba ne pade in kar trdo dela za ocene. Poleg tega ima 6 dni na teden nogomet, kjer je tudi kar uspešen in igra celo v starejši skupini. OK; to ni bilo namenjeni hvali, ampak toliko da malo vidite o kom govorim.
Vsa leta je bil strašno priljubljen v razredu, sploh pri puncah, ker je pač bil miren, prijazen, tudi hecen na momente. V zadnjem letu pa se je to spremenilo, tudi na račun socialnih omrežij, ki jih otroci obvladajo in uporabljajo vedno več. No in tu pridemo do tega problema, ki je po moževih besedah samo v moji glavi. Računalnika nikoli ni imel omejenega, ker imamo podjetje v zvezi z rač in jih imamo v vsakem prostoru povsod, po več. Omejitev je imel v igricah, ne toliko časovno kot v vrsti. Pač, nasilnih in streljaških ni smel igrati.Ima tudi FB profil, zaradi nogometa, ker se vse info in slike objavljajo v zaprti skupini na FB. Občasno objavi kaj tudi na Instagramu. Večina njegovih znancev in sošolcev, sošolk se največ "družbi" prav preko teh omrežij in si objave ter slike lajkajo in pišejo opise na zid in ZS-je, drug drugemu delijo komplimente, se menijo za izhode,...... Sin pri ničemer od tega ne sodeluje. Ne objavlja svojih slik, ne piše kaj dela, niti se ne odziva na objave drugih, kar se pozna tudi v vsakdanjem življenju, v stikih s sošolci in sošolkami. V razredu več ni tako popularen, frajer itak ni, pač punce imajo raje tiste, ki jim delijo komplimente in srčke..... Seveda pa ga vsi kličejo za zvezke in razlago snovi ter rešitve nalog ipd. Ima dva dobra prijatelja in od nedolgo tega tudi simpatijo
V glavnem, sinu je za vse napisano čisto vseeno, se ne sekira in nič. A je to ok? Da ne bo eksplodiralo kje drugje? Se sicer veliko pogovarjamo in sama ne opazim nobene razlike, tudi ko sem ga o zgoraj napisanem spraševala, se ni skril v lupino, ampak pač rekel "i don't care" . Ampak mene še vedno gloda, ne to, da bi bil bolj priljubljen in večji frajer, ampak tega da ga kje globoko kaj grize ali pa kaj drugega. Ima še katera kakega takega sina kje ali poznate koga takega ali....?

Čakam na odgovore, da me malo prizemljijo

lp

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

brezvezna sekirancija na zalogo....in preveč ameriških filmov gledaš

da ne bomo za kakšn leto brali: mojemu sinu se je sfuzlalo.....

Nikoli nam ni vse prav oz. v bistvu nas začne skrbeti tudi takrat, ko je vse super. Fenomen materinstva. Vem kaj hočeš reči. Zdi se ti, da ob vseh famah o podivjanih adolescentih, tvoj mora v sebi nekaj držati, da te podivjanosti ni. In to v letih, ko bi moral biti bolj nenormalen Sama imam kar nekaj stikov z najstniki in lahko rečem, da niso vsi tako v iber divji in radi v centru pozornosti. Sicer ne poznam nikogar, ki bi mu bilo vseeno, kaj si o njem misli okolica, vendar to ne pomeni, da se zaradi tega mečejo ven in so v tri nadstropja popularni in priljubljeni. Nekateri stopijo ravno v teh letih bolj v ozadje, da ne bulijo vsi vanje in jim je ta pretirana pozornost okolice v breme. So radi opazovalci oz. ne čutijo posebne potrebe, da bi bili zvezde na šoli. Seveda smo si ljudje glede želja po popularnosti različni - tudi odrasli- vendar si ponavadi v teh letih lahko super popularen predvsem zato, ker vedenjsko, disciplinsko in učno ( v minus seveda) izstopaš. Teh je pa vseeno manj kot pa tistih, ki so nekje na zlati sredini, in niso na poti najstniških prestopnikov.
Z dekleti in simpatijami pa je tako vedno bilo in bo. Največ simpatij so bili deležni tisti bolj lumpasti, kot pa ta pridni. Saj veš v stilu lepa dekleta ljubijo barabe... Toda čez leta se marsikaj spremeni. Tisti ta lumpasti ponavadi zaglibijo in ne zrinejo niti srednje šole, tisti bolj pridni pa čez leta zrastejo v samozavestne in fejst dedce. Ko se znebijo zobnega aparata in cvikov ter zrihtajo do konca študij, se morajo babnic bolj kot ne otepati
Malo za štos, pa vendar tudi z drobcem resnice vmes.

Ko sem bila nazadnje na obletnici valete, sem tole pravljico, ki sem jo napisala zgoraj , videla tudi v reali. Večina so tipi ki so bili v osnovni šoli v vrhu zaželjenosti in na podnu na učnem področju, sedaj po dolgih letih, ko smo vmes odrasli, osebnostno in materialno skoraj na istem nivoju kot takrat. Enako nedozoreli, enako brez ciljev, brez znanja, brez šole, brez keša in nenazadnje tudi brez priljubljenosti. Oni drugi- piflarji in podobni neopazni čudaki pa so prav zacveteli.
Siccer sem bila sama vedno raje v družbi s čudaki in ekstremneži in sem bolj padala nanje , kot na popularne plehovce, vendar je to stvar osebnega okusa.

Kakor že- po moje bi tvoj , če bi si želel biti priljubljen, odštekam in drugače podoben tistim v vrhu popularnosti- tudi kaj naredil v tej smeri in bi se jim skušal na kakšen način pribljižati oz. jih posnemati. Očitno ne čuti potrebe po tem in se v svojem položaju in v svoji koži pač dobro počuti.

_____________________________

felico ne estas mezurita en oro...

Ob tej temi sem se spomnila, kako so pri nas v 2. razredu OŠ izvajale učiteljice sociogram......in sem potem več kot pol ure na govorilni uri poslušala, kako se hčerka preveč druži z eno sošolko, da sta non stop skupaj, da jo bo družba izločila, da bo imela kasneje v življenju probleme, ker ne sprojeta v družbo, da se mora družiti z vsemi sošolkami in sošolci......jaz sem samo debelo gledala in še bolj debelo poslušala, kam smo prišli.....in ostala praktično bez besed.....ko sem prišla k sebi sem le odvrnila, da kolikor se spomnim časov naše osnovne šole, da si nihče ni bil blazno dober z vsemi 30 sošolkami in sošolci in da smo se tudi družili po dva ali trije.....in še sedaj, ko pridemo na obletnico, točno veš s kom bo kdo sedel......

Veš kaki čudak je bil Gauss.....?

Sicer se pa meni ne zdi nič kaj nenavadno, da se otroci ne družijo z vsemi in da niso pri vseh priljubljeni.....in to verjetno spet nima take veze z nadarjenostjo......saj se tudi mi nismo (in se tudi sedaj ne) družimo z vsemi sosedi, z vsemi v službi, z vsemi v ulici, ampak imamo nek ožji krog ljudi, kjer smo domači.....in tudi mi kot odrasli nismo pri vseh priljubljeni.....pa nismo vsi ravno Gaussi in Einsteini.....ampak smo čisto povprečje......

Meni se zdi vse ok razen tega, da je učiteljica rekla, da so nadarjeni ponavadi bolj čudni.

Bolj verjetno se mi zdi, da ima človek dva zares prijatelja kot pa deset.

Meni je problematično samo to, da se pri teh letih uči par ur skupaj - to se mi zdi preveč.

Socializacija v smislu dovoljšnjega števila prijateljev in števila socialnih stikov, ki danes potekajo preko družabnih omrežij, je pa zelo vprašljiva. Tiste najbolj priljubljene primerjam z največjimi čenčami pri puncah in pobalinih pri fantih - priložnostno se z njimi vsi družijo, ker so dober vir tračev, dolgoročno v življenju pa ne pomenijo nič razen zgube časa, če se z njim družiš in posledično opravljaš veliko in preveč.

Zdrava socializacija zajema več krogov - družino, širšo družino, sosede, prijatelje in znance. Ker smo ljudje različni, potrebujemo različno količino stikov in dokler je zapolnjen celoten krog, je to v redu, po moje, kar se druženja tiče.

Sicer pa opažam prve lastovke pri otrocih, kjer jih niti pametni telefoni niti socialna omrežja sploh ne zanimajo, in se raje ukvarjajo z ekipnimi športi, hodijo na godbe, pevske zbore ali enostavno družijo z prijatelji.

_____________________________

Kvačkam.
In #štrikam#.