no, pa smo vceraj zvecer preziveli prve krce nasega fantka... sem po priporocilu patronazne mu dala mal bebi caja, ker je se vedno nakazoval, da je lacen pa so ga potem krci zacel dajat ... mi je bilo prav hudo zanj... sam kaj morem... pa se mami mi mal pomaga in sva se pocle, ker mi ga je hotela vzet iz narocja in ona potolazit... nisem ji pustila in sem ji rekla, da se moram navadit pomirit otrocka, ker bom potem itak prepuscena sama sebi... je bla kar mal uzaljena... moram priznat, da ji tudi nisem hotela dat tistega zadovoljstva, da bi potem rekla kako je potolazila otrocka men pa ni ratal... sem grozna ?

no trudila sem se po najboljsih moceh da sem ga nekako umirila... sledili so presledki umirjanja in jokanja.... sej mi je bilo full hudo.. me je najprej panika zagrabila, ko se ni hotel nehat jokat.. pa sem si rekla: punca, umir se, itak mu ne mores dost pomagat razen, da ga imas v narocju in miris.... in je uspelo... sem prav ponosna nase  (do naslednjic )

sem ga ponoci kar k sebi vzela...

upam, da sosedi niso imel nic proti joku.... hmmmm se sprasujem zakaj se sploh oziram na njih....

sem vam morala opisat to mojo prvo izkusnjo








_____________________________

Mami, pika moja!

Mislim, da si opravila za čisto 5    . Tudi glede mame imaš še kako prav - ti si bila njen otrok, mali je pa tvoj in vačjda ga boš ti (po)mirila. Ne daj se, pa naj bo še tako užaljena. Meni gre tudi fuuul na živce, kadar dam Taro tašči in začne jokati (po nekem času), pa mi je sploh ne prinese nazaj, ker misli, da jo bo ona umirila in moram jaz ponjo, ko slišim, da joče. MIIISLIIIM! Ampak se je že umirila, tako kot se bo tudi tvoja mama. Vse lepo ti želim, pa čim manj krčev.