mi je ravnokar bratec, ki je precej mlajši, sporočil, da sta noseča  ful sem vesela zanju, čeprav nista ravno načrtovala

ampak hkrati sem se zjokala... ker midva pa že pol leta ne zanosiva... in besna sem na mojega, ker je dal zeleno luč komaj pred pol leta, vse "materialne pogoje" pa sva imela izpolnjene že 2 leti  

skratka, taka shizofrena situacija... vesela zanju, besna nanj, pa smilim se sama sebi...

odgovorov ne pričakujem, samo nekomu sem se morala zjokat... ker se nobenemu drugemu ne morem

hvala, da ste, punce, in da se lahko vsaj nekomu zjočem!

Ej, ne obupaj, pol leta v primerjavi s tistimi, ki se trudijo par let, ni nič. Glavo pokonci, tudi za vaju po posijalo sonce.

Tvojemu bratu in njegovi ženi/punci pa tudi vse dobro.

Ja tako je, kaj čmo. Te razumem. Tudi jaz bi bila vesela za njiju ampak obenem žalostna zaradi sebe. Tolaži se s tem da pravjo da je nosečnost nalezljiva in se čim več druži z njima

Saj bo!! Jaz bi se na tvojem mestu isto počutila!!

Zato smo tukaj, da si svetujemo in se podpiramo v kriznih situacijah. Tudi tebi bo posijalo sonce boš videla!!!

ČAo

Žal mi je zate, anonimna... Točno vem kako se počutiš. Meni se je danes že začela kazati krvavitev, sicer samo par kapljic in še to rjavih, ampak je isto kot prejšnji mesec. Sicer si merim BT in je še vedno povišana, ampak vem, da je to to. Čist sm razočarana. Pa še kmalu se bova vselila v svoje malo gnezdece in sem si ful, ful, ful , ful želela, da bi bila nosečka, ko se to zgodi. Kriza. Ta vikend bo spet ful beden. Sploh se ne veselim več nove kopalnice, ki sva jo s takim veseljem kupovala, niti sobice, ki bo čakala malega razgrajača... Sploh za nič mi ni mar. Kr šla bi nekam stran in odmislila vse, pa ne gre. Sprašujem se, če je bilo vse skupaj zaman?  Kr naenkrat nima nič več smisla.

Pol leta? Ma to punca ni še nič. Katere se mučijo po par let. Redko kakšni takoj rata. Tudi meni ni 8m. Mi je pa tisti mesec v katerem tudi malo nisem mislila na zanositev. Ko sem se prepustila v usodi, da kar bo bo. In kadar koli bo, bo vseeno, je ratalo. Malo preusmeri misli drugam in ti bo ratalo. Živčki marsikaj naredijo. Srečno

Ojla, moram ti povedat da sem bla jaz v podobni situaciji. Po tem ko sva se z dragim trudila že kakšno leto, je od brata žena zanosila. Zelo sem bila vesela zanju in hkrati še bolj razočarana nad sabo, zato te čisto razumem kako se počutiš. In tudi razne tolažilne besede da "saj bo" takrat niso pomagale, saj sem bila prepričana da nama ni usojeno poststi starša....
In glej ga zlomka, čez pol leta sem zanosila dvojčke . Zdaj je pri nas zelo živahno in sploh si ne morem predstavljat kako zamorjeno je bilo takrat ko je vladala taka negotovost.
Zato verjemi da bo tudi vama posijal sonček. Navijam za .

lp .

tudi jaz sem za vse ostale srečna..pri prijateljih bojo zibali, pri sestrični bojo zibali...okoli 5 meni bližjih oseb bodo postale mamice...meni se je pa danes spet pokazal minus...žalostna..hudo mi je..jokam...smilim se sama sebi...želim si štručko...zakaj ni???
M.M.D.S.N...zelo sem vesela za vas...ampak ali razumete...sej ste ble na mojem mestu?!?
žalostna katrina laura...

Oj...

Za mano je čudna, neprespana noč polna premetavanja po postelji, hkratnega veselja in žalosti.
Včeraj sem izvedela veselo ( ) novico, no pravzaprav dve - dve moji kolegici bosta postali mamici . Hm...ja in kaj me te zdaj muči, kaj?
To, da po dobrem letu in pol še vedno nimam magičnega , kolegicama pa nenačrtovano uspe. In to v prvo. Kljub temu, da nisem ''fauš'' človek, me kar nekaj grize... Zakaj pa meni ne uspe? Se preveč obremenjujem? Preveč sanjarim? Preveč ali pa premalo...česarkoli? Ali pa preprosto še ni prišel moj čas ...

No, stvar je v tem - da mi je mal težko pri srcu, mojega s tem nočem obremenjevati, ker za take stvari moški ponavadi nimajo istega feelinga. (preverjeno) Rečejo ma ko bo bo...  Samo jaz komaj čakam da bo. Sem pa morala izliti svojo egocentrično dušo na ta forumček

Hm.. po moje so te štorklje res malo zmedene....


Vsem lep pozdrav in držim pesti za !

Bye ...

_____________________________

Vklopil bom dolge luči in temno prihodnost spremenil v svetlo. (by Loesje)

Ne vem al sem mal čudna ali brez čustev, ampak ko sem jaz zvedela da je sestra noseča sem bila vesela, kot da bi bila jaz srečka nosečka, niti za trenutek nisem pomislila zakaj pa nisem jaz.  Jaz se matram že 5 leto, ona je v tem času že 2x zanosila, drugič sve skupaj trepetali in čakali na test, meni je pokazal minus, njej plus. Zaradi njenega plusa sem se lažje pobrala zaradi mojega neuspešnega IVF postopka in mi dalo novega zagona. V tem času so zanosile še moje  prijateljice, ena za drugo so  . Za vsako sem neskončno vesela, z vsako klepetam in tako rada berem, kako so v nebesih, kako jim pikice brcajo...... ni lepšega kot brati take zgodbice.  Se vsa raznežim, zato mi na misel ne pride, zakaj pa ne jaz, zakaj one. Jaz bom že pršla na vrsto, enkrat bom, pač ne morem z njimi deliti izkušenj, lahko pa srečo. Zakaj bi sebe mučila z vprašanji in žalostjo ob drugih nosečkah, če se lahko z njimi veselim in tako lažje čakam na svojo bodočo pikico. Predvsem pa ne razumem žensk, ki padejo v totalno depresijo, ko na sprehodu zagledajo nosečke ali vozičke . 

MIŠEK13, zelo lepo napisano!!! Moraš biti zelo močna in oseba, da lahko nesebično deliš srečo z bližnjimi... Jaz se v točno taki situaciji še nisem znašla, saj so moje prijateljice v približno enaki fazi kot jaz, ali pa še ne razmišljajo o otrocih. Ampak glede na to, da se že kar nekaj časa trudiva, bi me takšna novička pretresla in najbrž bi se tudi zasmilila sama sebi, češ zakaj nama ne uspe... Upam pa, da ne bom preveč depresivna in se bom lahko veselila z njimi...

Joj, tudi pri nas ista zgodba. Vedela sem, da vsi delamo na tem in da bo pač nekomu prej ratalo. In je njima. Bila sem vesela, malo pa me je tudi potrlo, ampak nisem izgubila upanja. Sedaj ne razmišljam več o tem, privoščim jima zdravega , mi pa tudi pridno delamo, da bo nečakec imel družbo.
Ne obupaj! Tudi nam bo uspelo!

Pri nama enaka zgodba. Začela sva pred njima,  delava že dobro leto in pol, onadva imata sedaj otroka starega že 2 meseca.
Pol pa še slišiš ratalo kar tako. Ma kako???
Sem srečna, da je vse OK, ampak zakaj nama ne uspe?  
Ni kaj, bo treba še počakati na srečni .

LP

:)

Seveda da sem vesela, ampak pač mi je bilo nepričakovano. :) Temu glih ne bi rekla depresija...
Pač zgolj razmišljanje, ki sem ga morala deliti z nekom, ki nebi obsojal mojega ''slabega trenutka''



ps: Pa roko na srce MIŠEK13 - niti sekundica ''slabega trenutka'' te ni doletela? Malce dvomim, veš... Saj konec koncev smo vsi ljudje.



< Sporočilo je popravil Jill -- 24.4.2007 13:53:52 >

_____________________________

Vklopil bom dolge luči in temno prihodnost spremenil v svetlo. (by Loesje)

Vsega po malem.  Ko bo pravi čas bo  prišla, na silo ne gre. Tudi midva čakava, kmalu bo eno leto..mogoče bova letos , mogoče ne. Sej me zagrabi občasno žalost, samo nič ne pomaga to. Zaradi tega ne bom nič prej imela .
Uživati je treba življenje ta trenutek.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

ne govorim o slabem trenutku. seveda sem se zjokala, kot dež, ampak ne zaradi tega, ker so drugi noseči, jaz pa ne. Zjokala in hudo mi je bilo, ker mi spet ni uspelo, ker ne morem dati mojemu možu otročka. To pa je velika razlika, vsaj zame. Niti trohnice, niti sekunde prezira do ostalih nosečk pa res ni bilo, vsaj ne še .  Sestrin plusek mi je bil skor tako vesel trenutek, kot če bi ga jaz zagledala. Saj če meni ne bo usojeno met otročka, bom kar njiju posvojila za moja , pa od prjateljic tud, en kup otrok bom imela in srce bi me bolelo, ko bi te otročke držala v rokah in pomislila, kolk sem bila hudobna oz jezna, ko so njihove mamice bile noseče z njimi. Tolk zlati, tolk nedolžni, jaz pa bi naj bila jezna na njih na prijateljice???' zakaj, a so oni krivi, da jaz ne morem met otrok??? se pravi lahk sem jezna sama nase, lahk velik stvari naredim zase, da to popravim, tole, da pa sem jezna na druge, me prizadene njihova nosečnost, pa nikakor ne bo pripomoglo k moji nosečnosti. Žal.
Zato lahko daš kar roko iz srca .


< Sporočilo je popravil MIŠEK13 -- 25.4.2007 10:57:56 >

Ne vem zakaj bi bila jezna nase.  Sej ne bi sama izbrala da ne moreš imeti otrok. žal bi pač narava to naredila. Če jih midva ne bova mogla imeti se ne bova obtoževala...važno je da imava drug drugega, otrok bi le dopolnil najino ljubezen.

_____________________________

NESRAMNA sem, brez kančka slabe vesti, počutim se prisrčno.... ZLOBNO:)

ne, ne taula, da ne bo panike po nepotrebnem. mogoće mi misli prehitevajo besede . Midva se tudi ne obtožujeva. Prej pa vseeno lahko imam pravico, da sem jezna nase,kot pa na druge. Jaz mam pač tak vzrok, da sem dejansko lahko kriva sama in je vzrok v meni, v moji prehrani, v mojem gibanju, v mojem načinu življenja. Pri men ni nujno, da je narava kriva, problem je ko ni bog ne ve kaj bi bil vzrok . S tem ko se počutim mal krivo (pa to ni tista negativna krivda s katero obupuješ, ampak pozitivna, ki ti ne da miru, ki te vleče naprej, ki ti daje upanje....), vsaj brskam, iščem milijon načinov, kako izboljšat stanje. Prepustit pa se tudi ni dobro, ali razmišljat saj nisem jaz kriva, itak je narava kriva, če pa narava noče, pa pač ne bom imela otrok. Vsaj mene so učili, da se je treba mal potrudit in včasih tudi malo pretiravat v tej smeri. Vsaj meni medicina, odlični strokovnjaki, odlična zdravila, postopek ICSi niso pomagali, zato se ne bom nikoli prepustila sami medicini, išem še vedno alternativne metode, ki jih kombiniram ob uradni medicini in le te so mi na srečo že pokazale nekaj sreče in uspešnosti.  Brez njih, pa je bilo vse nula, podn od podna.
Tako kot pri tebi, tudi midva se ne bova obtoževala in nama je važno, da imava en drugega, otrok bo pa dopolnil samo najino ljubezen. Vendar ne glede na to, imam jaz vseeno v sebi neko gonjo, ki me bo gnala v iskanje novih poti in se ne bom prepustila naravi, bomo pa šli po čehinjo , če nas pa še čehinja ne bo mela rada, pa se ne bo nikakor svet podrl

vidim, da je moja tema spet splavala ven. 

to je bil zame zelo depresiven čas, ampak kljub temu sem bila ful vesela svojega nečaka/nečakinje. brata in svakinje ne gledam grdo, ne vem, kako je to prišlo ven. zanju sem ful srečna, in ko vidim, kako sta onadva vesela, mi je toplo   

besna sem bila na mojega deca, ki je toliko časa odlašal. to ste očitno nekatere razumele narobe. še zmeraj sem besna nanj v trenutkih šibkosti. nama ne rata... sovražim dan, ko se najavi M. saj vem, da bo, ampak... čakanje ubija. se tolažim... ampak v črnih dnevih me ubija.

bo že. varjant je še dosti. in dokler hodim na forum na "psihoterapijo", se lažje pobiram.

en  za vse vas!