Zakaj imajo strah nekateri narediti ta korak?? Zakaj ne zapustijo pratnerja/partnerico če vidita oba da zveza ne gre??!!

Je to samo naveza??
Je to obsedena ljubezen??
Je to zaradi sexa??
Zaradi interesov??
Ali upanje na boljši jutri??
Zakaj ne zbežati preden še nimata skupnih korakov, družine, stanovanja??

Živi se enkrat, življenje je kratko, toliko novih stvari, ljudi, karkoli... zakaj trpeti?? Mogoče nekateri uživajo v trpljenju in je že del njih in jih to ne moti... si rečejo, ah, taka je vsoda??

IN ZAKAJ VSE TO?? A je to vredno? NE, nobeden ni tega vreden...
a kaj ko....   RAZUM RAZUME; SRCE PA NE

Največkrat zaradi denarja, stanovanjski problem.

premalo spostovanja ,do samega sebe.

in....

MORAM POVEDAT VEČ...

S temi stvarmi mi je danes napolnila kolegica glavo, kakšen je njen partenr, pa da sta se zadnjič celo stepla in nazadnje posexala in bla bla bla...
Pa da če bo spoznala boljšega ga bo takoj zapustila... ker z njim ne vdid prihodnosti, a uživa v tem, da ji toliko stoji ob strani....

Vedno sta dva skupaj zato, ker si nekaj nudita. Vedno. Le da so vrednote različne. Nekomu nekaj veliko pomeni, drugemu drugo. Včasih sploh ne moremo razumeti, zakaj nekomu tisto pomeni več ( da ji npr. stoji ob strani) kot npr. to, da sta se tepla. Ampak mu pomeni. In ne moremo obsojati. Je že prav tako. Za nekaj je že prav. Ne moremo v kožo drugega človeka. Ne moremo čutiti kot on. Nisem čisto zihr, da gre tukaj zgolj za nespoštovanje samega sebe. Po moje gre izključno za egoizem. Nekaj od partnerja rabiš in ta ti to daje, pa naj bo stanovanje, denar, crkljanje, masaža nog, hvaljenje, usluge, prevozi, varstvo otrok, delo, ki ga partner doma opravi, kaj pa vem kaj...nekaj že. Ampak nerazumevanje izhaja iz različnih vrednot in nesposobnosti vživljanja v drugega. Se pa strinjam, včasih so vzroki za marsikateri okus čudni. Kaj češ, nevedni smo.

zaradi UPANJA....

Ali zaradi strahu ali pa iz ekonomskih razlogov. To je pomoje najpogosteje.

upanje umre zadnje....

Odgovor je v bistvu cist preprost: zato ker ce imas nekoga rad ga pac ne mores kar tako pustit. Vsaj provbavas dokler se ti zdi da lahko, ko pa vidis da resnicno ni vec izhoda in da je boljse, da gresta narazen, te pa ni vec tako zelo strah. Ampak to naredis boljs preprosto oziroma z olajsanjem, ravno zato, ker imas partnerja rad in mu pustis svobodo, katere skupaj vec nimata. Le oba morata spoznat isto in to je vse.
Zakaj pa pri nekaterih obstaja strah je pa cist odvisno od vsakega posameznika:
- nekateri se bojijo ostat sami
- nekateri nocejo prizadet svojih otrok
- nekateri nimajo kam it
- nekateri nimajo financne podpore
V takih primerih lahko clovek trpi vezi... V nasprotnem primeru pa ne. V teh primerih je lahko cloveku it stran. Ce pa vidita samo to, da nista za skupaj, vse ostalo pa klapa, pa ni strahu. Ampak je cisto nekaj drugega.

To je moje misljenje. In ce se oba trudita, da resita vezo, potem upanje ostaja. Ce pa se trudi le eden, je tudi upanje zamanj.

Navada, strah pred samoto, strah predd tem, da bomo morali sami prevzeti odgovornost, strah pred okolico, apatija in še kaj.

Ja u bistvu z eno besedo receno: strah pred neznanim!

kot je pred dobro uro rekel znanec, "Ker nimam jajc."

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Po domače je to to.

 ja sej.. ampak vprasanje je se vedno zakaj? zakaj strah? zakaj ni jajc za tak korak?  pa smo spet tam..

Ker smo se zabubili. Ker smo mislili, da je to to do konca življenja. Da bomo ostali zabubljeni, varni in ljubljeni in da to kar bo. S čim manj truda. In nismo več u "điru", ne za živeti, ne za iti. Če ne pride šok, ostanemo tam. Ne vsi, veliko pa.

Zabubljeni. Nič več zaljubljeni.

Ja seveda. Ampak tuki se vedno ni prisoten strah. U bistvu tud mene zanima zakaj strah? Mene u bistvu ni nikol blo strah it... Le nisem bla cist odlocena, dokler nisem bla 100%-na. Mogoce se samo rece temu tako, da je strah? Ker so ljudje nesigurni, ker u bistvu se sami ne vejo kaj bi? Mogoce je strah prisoten le deloma, ker pac ne ves kaj v zivljenju te se caka in kaj bo odhod prinesel, dokler resnicno ne odides stran!? U bistvu smo ljudje tko nastimani, da nas je strah pred necim pomembnim... pred vsako pomembno odlocitvijo... In ta odlocitev definitvno ni lahka. Ne? Matr bluzim... Ampak sem se sama cist zmedena...

Je strah.

Strah pred praznino, strah pred samoto, strah pred zavrnitvijo, strah, da iz bubice pogledamo v svet, kjer naj bi bile rožice pa je namesto njih nič.

Strah, veliko strahu, ki se ga ne zavedamo. Zato je še toliko hujši.

Pa si me...  Sej jaz te stekam cist. U bistvu ce se pogledam nazaj v prejsnje veze, je mene vedno najprej postalo strah, takoj ob spoznanju, da partner ni pravi zame. Potem je bil strah, kako to povedat partnerju. Potem je bil strah, kako resit vezo, ce se odlocita da bosta poskusila. Potem je prisoten strah, da se mogoce ne bo izslo. In cisto proti je koncu je strah, ko ugotovis, da to res ni to in da je potrebno povedat da je konec in kako bo partner sprejel. In potem strah, ko na novo stopis v svet. Spet v novo zivljenje in ne ves kaj te caka. Ko moras spet vse jovo na novo zacet, pa ne ves niti kje in kako. U bistvu mas prav: strah je vedno prisoten. Mene je zdele recimo strah, da me boste nadrle, ker tok filozofiram.

Ustrašila    

Sem te al te nisem?

Si ja. Ker sem spoznala, da me je blo u bistvu res strah.  Vidis kako si me spreobrnila... Najprej se hvalim, da mene pa ze ni blo strah nikol, zdej sem pa ugotovila, da me je blo v bistvu skoz strah... In se zdej me je...

Tok si me ustrasla, da grem kr spat. Se grem k svojmu stisnt v objem, da me mal pomiri.  Nocko!

Noč . Pa eno bolho za pomoč, da te ne bo strah.

 Ne morem se bolj strinjati s tabo, kot se.  Res si fajn opisala. Nimam kaj dodati.
Se vidi da si polna lastnih izkušenj, pa oprosti ker sem Anonimna, a ti zihr veš kdo sem .