Sem petič noseča, ta večja ima 12 let. Ko sem povedala, da sem spet noseča, me je nadrla, da sem egoistična in da čisto nič ne mislim nanjo, kako jo bodo v šoli gledali. Šele zdaj mi je povedala, kako se je počutila pred dvema letoma, ko sem rodila ta malega. Takrat baje sploh ni sama povedala nikomur, dokler je ni enkrat razredničarka pred vsemi vprašala, če sem že rodila. Pravi, da jo je sram povedati sošolkam in sošolcem, da ponovno pričakujemo, ker bo izpadlo, kot da smo cigani. Pravi, da v tem primeru ne more več živeti v tem kraju, ker jo je preveč sram. Ne vem, ali je to le v njeni glavi, ali pa so sošolke in sošolci res tako obsojajoči. Po njenjih besedah sva ji z očetom s tem uničila življenje in odnos s sošolkami in sošolci. Kaj naj naredimo?

Ojoj
Usedi se s svojo punčko, razloži ji kaj so "cigani", kako živijo, da število otrok nima veze s tem. Pokaži ji slike ter primerjajta to z vašo družino.
Povej ji, da imaš srečo, ker si imela prvega otroka dovolj zgodaj, da ima lahko toliko bratov in sestric, da imate srečo, da ste materialno toliko priskrbljeni, da si toliko otrok sploh lahko privoščite, naštej ji nekaj velikih družin ter ji povej, da je za mamo ni večje sreče, kot roditi otroka. Pa da za otroka ni lepšega, kot da ima bratce in sestrice.
Povej ji pa tudi predvsem to, da tisti, ki si jo je drznil zmerjati s ciganom, ni vreden njene družbe,

Kar srce me je zabolelo, ko sem to prebrala. Ne dvomim, da hčerka doživlja veliko stisko, še težje si zamislim tvojo . Skratka - pogovor, pogovor, pogovor! Tukaj ne gre za to, da se ona čuti kot cigan. Morda ji manjka nekaj pozornosti, ki jo morda večkrat namenjaš mlajših. Pelji jo kam, kjer bosta samo vi2 - veliki punci!

Pa srečno!

_____________________________

Žiga, 27.02.07
Gašper, 22.5.10

Ajej , hudo. Zate in zanjo.

_____________________________

Najina Uš : staršem prijazen otrok.

Jaz sem bila ena taka 12 letnica, ki je dobila sestro. Bilo mi je hudo, jezna sem bila, imela sem enak problem da sem se bila mnenja da bomo kot neki cigani. Sestre nisem hotela čuvati, imeti rada,... Ampak ob prvem obisku v porodnišnici pa sem se stopila od navdušenja. Še danes imam svojo sestro rada, včasih se počutim kot njena druga mama.

Po eni strani razumem tvojo zadrego, ampak si napisala premalo za objektivno mnenje. Kako živite, ste finančno zelo šibki, si kaj privoščite, imata s partnerjem službo ali ste odvisni od transferjev?
Vse to lahko vpliva tudi na mnenje okolice in posledično breme, ki ga občuti tvoja hčerka.

Nikoli nisem podpirala razvajanja otrok in tega sama ne počnem, kljub temu, da bi si to lahko privoščila. Vseeno pa sem mnenja, da je potrebno določene stvari otrokom omogočit in kdaj pa kdaj izpolniti kakšno željo. Če si hčerka kaj želi ali pa ima kakšen hobi, ki si ga zaradi številne družine ne more privoščiti, je mogoče to razlog njenemu razočaranju in odklonilnemu odnosu. Lahko si resnično želi le vaše pozornosti in časa, ko doma ne bodo samo dojenčki, pa jok in kolike, zobki, plenice.....
Meni dosti pove že to, da njene zadnje krize sploh niste občutili - zdaj ali ona tako dobro skriva, kar v času pubertete ni najbolj dobro ali pa se ji niste posvetili dovolj, kar spet ni dobro.



lp

12 letniki so zelo občutljivi ker so v začetku pubertete. razloži ji kaj in kako, če bo pa mulo kuhala jo pa naj, saj je nebo večno.

Lahko napišem še to, da finančno nismo ne vem kako preskrbljeni, imamo pa za sproti za neko skromno življenje. Jaz sem doma, mož pa dela. Seveda hčerki ne moremo nuditi toliko, ampak ji ni nič hudega. Vedno dobi nova oblačila, nove čevlje, ima vse kar potrebuje za šolo, res pa je, da ni denarja za izvenšolske dejavnosti, kot npr. plesna šola, glasbena šola itd., za kar pa si sama sebi že dolgo očitam. Samo tako je pri toliko otrocih, da če bi nudil plačljive dejavnosti enemu, bi jih moral vsem. Poleg tega pa jih je na take dejavnosti treba voziti, imamo pa samo en avto, ki ga uporablja mož, ko gre delat.

Pred dvema letoma, ko smo dobili ta malega, smo seveda opazili, da hčerki ni prav, vendar ne v tolikšni meri kot zdaj, ko je v njej toliko nestrpnosti. Včeraj zvečer sem se hotela z njo pogovoriti, pa se ni hotela. Upam, da jo čimprej mine in da bo za pogovor. Je pa bil otrok nenačrtovan, kljub kontracepciji, vendar z moje strani ravno tako zaželen. Razumem pa tudi hčerko, vendar res ne vem, kako naj jo prepričam, da bi se tudi ona veselila. Sem ji tudi že rekla, da lahko ona izbere otročku ime, vendar pravi, da ji je vseeno, kako ji/mu bo ime. Ta mlajši otroci, se pa zelo veselijo dojenčka. Tako, da imamo probleme le z njo.

Mamica, mogoče ti lahko z nasvetom pomaga kdo izmed strokovnjakov. Vprašaj, napiši jim vprašanje, hitro odgovorijo:
http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki/Seznam-strokovnjakov/mag-kornelija-fercak_44

_____________________________

Strokovnjaki odgovarjajo, vprašanje jim lahko pošljete tudi anonimno.

http://www.ringaraja.net/Ringarajini-strokovnjaki

Hm, vem, da ti je težko, ampak naj ti iz lastnih izkušenj povem, da 12 letnice ne sprejemajo dobro takšnih novic. Pri meni je bil ravno takšen primer, ko sem povedala za nosečnost, pa sploh ni bila moja hčerka, ampak precej daljna žlahta! Seveda se mi je "fržmagalo" sto na uro, ker imaš kot nosečnica seveda občutek, da se bo cel svet veselil s tabo, in niti pod razno nisem razumela "egoističnega ravnanja". Potem pa sem razmišljala naprej: kako pa naj se sicer obnašajo otroci, kot "egoistično"? Že kot dojenčki morajo zahtevati najnujnejše - hrano, pozornost, bližino ... Mislim, da nas čas zgodnje pubertete dostikrat zavede, še posebej, če časa in denarja ni na pretek; zdi se nam, da pravzaprav niso več otroci, damo si opravka z mlajšimi, nanje pa dostikrat pade le kakšna obveznost.
KOt so že napisale predhodnice, vzemi si čas samo zanjo (tudi za naprej!), pojdita kam sami, kupi ji kakšno stvar, ki si jo zelo želi, in nanjo vseeno ne glej kot na "dodatno pomoč". Naj uživa svoje otroštvo in vajino ljubezen, pravico ima do tega.

P.S.: Pri meni se je, po pogovoru o tem, kaj pomeni nekoga imeti rad in kako bodo stvari zgledale naprej, vse lepo razpletlo, gospodična sedaj komaj čaka novega člana, pa še to je ugotovila, da je nekaj njenih sošolk v podobni situaciji. That's life!