Pozdravček vsem mamicam.
Sem junijska mamica in maja bo treba v službo.  Me kar zmrazi ko pomislim. In imam težavo. Z možekom sva sama, nimava nobene taščice okoli in tako sva najini hčerkici zaenkrat edini svet. Z januarjem so se moji izhodi brez hčerkice nehali, ker je bila prevelika štala ko sem šla. Obupno se je navezala name in 3 mesce nisem šla nikamor brez nje (razen 2x tedensko za 1 uro na aerobiko).
Začela sem se zavedat, da se čas izteka, da jo moram navadit moje odsotnosti in tako se sedaj tedensko prisilim, da grem malo sama ven za kakšne 2, 3 urce. In vsakič je hudo. Joka se, me išče, dragi jo mora ves čas zabavati in nositi, da se malo zamoti. In ko se vrnem se najprej joka, češ, kako me lahko zapustiš, potem pa spet vsa vesela.  
Rabila bi kak vaš nasvet. Mogoče mamice, ki ste to že dale čez? Najbrž nisem edina, ki ima tako navezanega otroka. Najprej sem mislila, da je to le obdobje, sedaj pa vidim, da se le stopnjuje. Premajhna je še, da bi me razumela kaj ji pravim, da se kmalu vrnem..
Brala sem, da se je treba vsakič poslovit, pomahat.., pa ne vem. Kdaj kar švignem ven, da ne porajta takoj in je vsaj v solzah ne zapustim. Vsi trije smo ogromno časa skupaj, ker ima dragi službo tako rečeno doma in se veliko ukvarja z njo, hrani, previja.. Pri uspavanju in crkljanju pa sem dobra samo jaz.

Kako bo potem kar naenkrat, ko me ne bo toliko ur? (Z možekom jo bova izmenično varovala, do septembra, ko jo bova dala v jasli). Groza! Pomagajte!!

Hvala vsaki, ki bo kaj napisala!

Ne vem kaj naj ti rečem. Si predstavljam, da ti mora biti težko, ko že v naprej veš, da bo jokala in da joka.

Mogoče pa se bo med vrstniki tako zamotila, da sploh opazila ne bo, da te ni. Verjetno bodo začetki težki, ampak morala se bo navadit in se tudi bo. Mogoče boš čisto presenečena in se bo vse zasukalo v obratno smer.

Poznam eno punčko, ki je tako navezana na mamico, da jo, ko je ni, skozi išče po stanovanju.

Mogoče bi morala bolj pogosto odhajat ven, mogoče je krivo to, da ste bili preveč skupaj in sami, da ni bila v družbi drugih. Samo vem, da če nimaš koga v bližini, s komer bi se družila, da nisi sama kriva, da je tako.

Kakšnih izkušenj nimam, da bi ti kaj pomagala, upam pa, da sem te vsaj malo potolažila.

Ninu, jas sem bila v isti situaciji pri drugem sinu in mogoče je bilo še huje, ker še dve leti po porodniški nisem dobila službe in tako sva bila neločljiva, kamorkoli sem šla je šel z mano.
Potem sem šla pa v službo, sicer sem imela varstvo pri babici, vendar je bilo nekaj časa zelo hudo, tako zame kot zanj.
Sedaj imam še malčka eno leto starega in sem tudi nezaposlena (iščem službo) in sem ga vpisala v vrtec, čeprav mi je tudi hudo ampak bolje, da se sedaj navadi otrok in, da mamice ni vedno zraven, kot pa kasneje.
Sem ga pa tudi do sedaj nekako navajala, da gre tudi drugemu, da se ne drži samo mene, nisem pustila, da bi spal zraven mene itd. Teh razvad sem se čimbolj izogibala, čeprav je zelo težko otrok in mamica sta eno leto skupaj, pol pa kar naenkrat mami v službo. Jas imam srečo, da bom nekaj časa doma še in ga bom postopoma navajala na vrtec.

Hvala vama za svoje izkušnje. Ja, mimo tega (joka in žalosti) zgleda da ne bo šlo, čeprav si še vedno zatiskam oči pred službo. Ko bo sprejela, da mami odhaja in je ni toliko časa bo pa najbrž prav uredu.

Me zanima, če ima še katera kakšen predlog.
Kako ste uvajale svoje otročke na vašo daljšo odsotnost? Vsak dan kakšno uro več ali kar naenkrat za toliko časa?
Koliko časa je bilo hudo? Pri nas je ko grem res grozen jok, ker drugače sploh nikoli ne joka.
Je dobro otroku dat vedet, da odhajaš čeprav veš, da bodo tekle solzice, ali se je bolje potuhnit in it? Vsaj na začetku?

Vesela bi bila, če bo še katera napisala kaj na mojo temo. Tedni bežijo in kmalu bo ta dan, ko bo šlo zares.

zdravo!
in ko greš ti v službo bo šla ona v vrtec predvidevam??!! ne vem mogoče bi se dalo zmenit v vrtcu za kako podaljšano uvajanje. da bi že ne vem en mesec prej vsak dan hodile tja za kako uro najprej skupaj potem pa da jo pustiš tam najprej za malo časa potem pa podaljšuješ??!! samo zanimivo se mi pa zdi da joka tudi če je sama z očkom? a ga drugače ni bilo nič doma al kako?

sama teh problemov nisem imela, ker sta moji smrklji že od rojstva vsak dan videli babi in ata, ki ju sicer zdaj varujeta, dotikrat sta ju tudi popazila že med mojo porodniško in stanavajeni tudi drugih ljudi. nikoli nista bili tako navezani name.

sma se sicer še nisem vrnila v službo, se bom pa v kratkem
že zelo dolgo navajam sina na mojo odsotnost - pri varuški, kjer bo potem skupaj še z dvema otrokoma
na začetku sem bila tam z njim, potem sem ga puščala za krajši čas, zdaj pa je tam že skoraj 6 ur in se ima po besedah varuške super - ko pridem, se mi nasmeje in me je vesel, ko pa ga pustim tam, pa ponavadi pomaha, včasih se smeji, če je pa kaj zaspan ali kako drugače razdražen, pa včasih malo zastoka - kakega joka ni več
je pa na začetku jokal ko sem šla in ko sem prišla. Mi je bilo TAKOOOOO HUDOOO, ampak je menda hitro nehal jokat in se je zamotil s kakšno igračo.
Sem se pa vedno od njega poslovila. Se mi je zdelo še bolj kruto, če izginem nepričakovano.

Počasi se bo navadila. Potrudi se, da tebi ne bo prehudo, ko boš šla, ker to čuti in je še huje.

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]

Drage mamice! Hvala vam za nasvete.

Hčerkica še ne gre v vrtec ampak jo bova z atijem izmenično čuvala. Septembra pa v vrtec, kjer mislim, da se bo hitro navadila, saj je nad ostalimi otroci zelo navdušena. Z atijem smo ogromno skupaj, tudi z njo se ukvarja, ampak mene ne zamenja za nič na svetu. Doma hodi ves čas za mano, mora me imet na očeh... Ima dobrih 10 mesecev. Mislila sem, da je pač obdobje take navezanosti, pa kar traja in traja.

Lepe sončne dni z vašimi malčki vam želim. Še spodbudnih besed sedaj, ko se služba hitro bliža bom zelooo vesela in obljubim, da se vam javim, kako bo šlo.

Koliko časa pa je pri vas trajalo to obdobje "odvajanja"?