Mamice, na vas se obračam po nasvet glede mojega sinka...star je eno leto in je tako zelo trmast, da ga zelo težko obvladujem začeli so se že izpadi v trgovinah, sploh s čevlji, ker na vsak način hoče čevlje nosit naokoli po trgovini..ne pali da ga zamotim, nič rečem mu, da ne sme in mu vzamem čevelj, takrat pa se začne kričanje, zvijanje...če ga spustim iz naročja, gre takoj nazaj po čevlje...
Mogoče bi bila rešitev, da ga ne jemljem s sabo, ampak po čevlje zanj pač more biti zraven...če smo v trgovini kjer je možnost nakupovalnega vozička ni problemov, ker sedi v njem in je kar precej priden...vsaj to

Problem je tut ko gremo na sprehod...mali hodi že od 10ga meseca, tako da hodi že res dobro in hitro in včasih si želim it z njim na sprehod brez vozička, da bi hodil in me držal za roko, ampak ni šans...on bi hodil sam in po svoje...če ga kličem se ne odziva, oziroma se mi smeje...prav smeje se mi v obraz...in to pri enem letu

Vsakič ko kaj ne doseže, se začne dret, kričat in se zvijat...

Velikrat se sprašujem kje do zdaj sem falila pri vzgoji?? Ali je mogoče to karakter? Zdaj se mi zdi še dovolj zgodaj, da začnem ukrepat, ker si pa res ne želim biti ena tistih mamic ki tulijo na otroke, otroci je pa ne šlivijo in zganjajo vragolije naprej, kot da mamice sploh ni zraven...potem se pa mamice nemočno udajo v usodo...


_____________________________

29.5.2010 je zame začel sijati sonček Tim***
21.5.2011 pa sem postala žena***
Vse lepe stvari se mi dogajajo maja <3<3

Tudi naš fantek je bil pri 1 letu podoben tvojemu. Nič ni ubogal, vse bi po svoje, če pa ni bilo po njegovo, pa dretje na polno. Sem tudi jaz razmišljala, da ga sploh ne bi več vzela s sabo npr. v trgovino, ampak to je najslabša možnost - zakaj bi bili vsi na slabšem zaradi njega? On je imel navado, da se je nekam "parkiral" - npr. na tiste avtomobilčke, ki jih imaš v šoping centrih, ali pa je gledal dvigala in tekoče stopnice ipd. in bognedaj iti naprej. Malo sva ga pustila, da je pogledal, potem je pa treba naprej, kljub joku in pogledom mimoidočih. Prav tako ne bi dal roke, ko sva bila zunaj - ob cesti, seveda, saj če smo šli tam, kjer ni bilo avtov, sem ga pustila, da je prosto šibal naokoli, pa sem vztrajala, kljub joku - če ne drugače, sem ga pa nesla ali pa dala v voziček. Ta dva primera sta samo za ilustracijo, bilo je pa takih situacij še veliko. Najino vztrajanje je obrodilo sadove, saj je danes pri 2 letih in pol še vedno zelo živahen fantek z močnim karakterjem, vendar točne ve, kakšna so pravila in greš lahko z njim kamor koli. Seveda je pa še vseeno majhen in pride dan, ko še vedno potrmari in poskusi izsiliti svoje, ampak to je normalno, je le še majhen, se pa to zgodi res malokrat (če je zaspan, slabe volje, lačen ipd.). Seveda pa to ne pomeni, da smo ga popolnoma zatrli - moja obevlja tam, kjer je to nujno (npr. roka ko se hodi ob cesti, umivanje zob ipd.), drugje pa lahko tudi on izbira - npr. ali gremo ven s kolesom ali brez, ali gremo po tej ali drugi poti, ali bo imel oblečene te ali druge hlače ipd.

Popolnoma prav imaš, da moraš začeti zdaj. Eni otroci so mirne bubice pri drugih pa morajo starši vložiti več energije - vztrajaj, bodi dosledna in izplačalo se bo, boš pa seveda na momente izžeta kot cunja, vsaj jaz sem bila.  Ampak se je splačalo, ker je ratal en res krasen fantek.

Aja, kupovanje čevljhev - vzemi s sabo voziček, naj sedi v njemu, ti pa mu jih probaš - mu ne bo hudega, če bo malo potrmaril in pojokal.  Potem ga daš pa dol iz vozička - poveš mu, da se čevlji ne mečjo naokoli in lče ne uboga ga daš v voziček.

Nekateri ti bodo rekli, da ni kriv karakter oz. da je to samo izgovor za nevzgojene otroke in nesposobne sarše, vendar to ni res. So otroci z močnim karakterjem in otroci, ki so bolj vodljivi. Vendar tudi tisti, ki so vodljivi, ne "uidejo" t.i. "razvojni trmi".

< Sporočilo je popravil Katy78 -- 18.6.2011 18:31:23 >

Zaenkrat še nisi nič falila v vzgoji..otrok si sedaj pa tja do 3 leta postavlja meje, trmari, izsiljuje, poskuša da bi bilo čimveč po njegovo! Koliko mu bo uspelo pa je vse odvisno od  vzgoje, koliko boste popuščali, kje boste sklepali kompromise in kje ne!
Mene najbolj jezi, k mi kdo reče, ja ti imaš pa res srečo, k imaš tok pridne otroke..ne nimam sreče, to je ogromno vloženega dela in vzgoje! Jaz pravim najlažje je pustiti, pa naj otrok dela po svoje, druga pa je ukvarjanje z njim, postavljanje mej(pa to vedno drži, če mami reče to je ne, potem bo vedno ne-in v družbi in doma...ne 1x tako, drugič drugače)...treba se je držati nekih načel in potem potem otrok točne ve, do kje lahko

Moja tavečja je bila taka. Živi od enega pa tam do treh let. Kamorkoli smo šli, je šla po svoje, metala se je po tleh, kričala in take delala, da sem bila psihično od tega zelo utrujena. Po tretjem letu se je to začelo umirjati tako da te lahko potolažim, da mine. Otroci preizkušajo svoje meje. Eni bolj drugi manj agresivno. Ti sam poskušaj bit čim bolj mirna v takih situacijah, da ne bo videl, da te je vrgel iz tira. Mogoče je pri enem letu le še malo prezgodaj, ker res še ne štekajo čisto, tam pri letu in pol do dveh pa točno vejo.

Še ena podobna situacija tukaj -naša 14 mesečnica je ista  Že od 5 meseca se zna trmati - ko ji kaj ni bilo prav, je stiskala pesti in postala čisto zaripla v obraz.

Sedaj pa recimo, če dela nekaj narobe ( in ve, da dela narobe ) pač gleda mene in se mi reži v faco, pa ne neha, dokler ne ustanem in jo fizično prestavim proč od mesta "zločina". Potem seveda ponovi vajo. Ne rabim posebej napisat, da besede ne zaležejo - neglede al lepo prigovarjam al se derem, ko zmaj    Aja pa bog ne daj, da ji slučajno kaj vzameš...pol je šele katastrofa nepredstavljivih razsežnosti..

V glavnem ko je mela nekje 10 mesecev in je že hodila ter posledično delala neumnosti po stanovanju (pri čemer seveda ni ubogala na besedo, če smo pa karkoli nardili al pa ji vzeli predmet spotike se je drla, pa jokala in cepetala...v glavnem živi pekel), sem čisto slučajno govorila z eno psihologinjo, ki dela v vrtcu in mi je rekla, da so ti izpadi tako zgodaj pokazatelj močnega karakterja. Da to ni nič slabega, le pravilno je treba otroka usmerjat, da se vsa energija ne preusmeri v jezo. Svetovala mi je, naj bom vztrajna in še posebej dosledna z vsemi pravili, ki jih postavim. Naj jo stokrat premaknem proč od kabla, če bo treba in naj ne popustim. Rekla je, da se mi bo to obrestovalo v prihodnosti.

In moram rečt, da se sedaj po cca 4 mesecih že malo pozna..opažam, da včasih zaleže tudi če rečem samo "NE". Včasih pa pač ustanem in intervencija

Srečno!

< Sporočilo je popravil Getreal -- 18.6.2011 23:50:38 >