No, ob takih razpravah je pa meni res hudo. Uboga otroka, si ne predstavljam sploh, kako vse skupaj doživljata.

Poznam da taka primera, ko so otroci na različnih koncih, mlajši pri mami, starejši pa pri očetu. V nobenem primeru (še) ni nove partnerke. A to starejšega itak ne moti, če bi rad bil pri očetu.

Otroci so kot ptički v gnezdu. Njim je pomemben predvsem odnos do staršev, ne do bratov in sester. Če bi bila jaz v taki situaciji, bi si gotovo prebrala kaj strokovne literature.

Potem se pa opravičujem,ker sem stvar pa tako razumela.
Jaz pa mislim,da ne bi bilo dobro,da otroka prepriujeta,da naj še malo počaka.Prvič to ni tako malo,ker otrok se lahko sam odloa pri 12 letih in drugič zato,ker toliko star otrok še ni sposoben razumeti,kaj mu hočeta povedat in si bo mislil,da ga nočeta.točno to kar sem sama najprej pomislila. To pa spet ne bi bilo dobro.
Jaz bi rekla tako,da ga sprejmita,pa se potem odločajta dalje,ko bo že malo bolj jasno. Bratca pa bosta skupaj za vikende in si morda tudi večji premisli,ker ga bo pogrešal.
Torej lepo korak za korakom,najprej ga vzamita k sebi,pa bosta potem videla.

Predvsem se je pa s trinajstletnikom potrebno pogovoriti o razlogih za takšno odločitev. Prepričat se je namreč treba, če se mulo ne želi samo ogniti redu in disciplini. V teh letih otroke začne metat in ni lahko ne zanje, ne za starše. Mož naj mu da vedet, da bodo pravila, ki veljajo doma veljala tudi pri vas.

Se strinjam s Kalbom.

Drugače pa, če že starši ne morejo biti skupaj, naj bodo vsaj otroci, zato meni ne bi bilo vseeno, če bi bil eden pri meni, eden pri očetu.

Ubisvu je kar dolga doba 6 let preden bi se še mlajši lahko odločil in bil pri vama. Jaz tudi ne bi ločevala otrok. In lahko je res le neka fiksna otrokova ideja, da bo vaju lahko malo bolj obračal kot mamo. Morda pa bi otrok bil rad več časa z očetom, kaj vem, da včasih pri vaju ostane cel teden, če se to da zaradi šole izvesti.

V naši družini je taka situacija. 2 otroka, vsak pri enemu od stršev starejši je pri očeti (14 let), mlajši (5 let) pri mamici. Ni nobenih problemov. Mlajšemu se sploh to ne zdi čudno niti je imel kakšne probleme zaradi tega, čeprav sta bila prej oba pri mami. Je pa res, da oba vidita oba starša kada si zaželita. Včasih sta oba pri mami, včasih oba pri očetu, včasih sta ločeno.
Tudi tukaj je strejši izrazil željo, da bi bil pri očetu.

 Tako sva živeli midve s sestro.  Ločeno.
Ni bilo prijetno .

Jade, mogoče mu ni bilo "hudo" zato, ker je bila taka razlika, pa v bistvu mlajši starejšega ni pogrešal, Po mojem je hujše, če sta razliki mali in sta bolj navezana en na drugega.

Sem proti ločevanju otrok. Probajte se pogovoriti s starejšim (Kalbo je že napisal, da je to lahko le trenutni hir - izogibanje redu in disciplini) in če bo res vztrajal, da želi biti pri vaju, potem vzamita še tamalega (seveda, če se mama otrok strinja).

Ja, Kalbo je dobro povedal in res je, da načeloma ni dobro ločevati otrok.

Vendar, če otrokova želja ni kar nek trenutni preblisk in predstava o lagodnejšem življenju, potem mislim, da bi bilo treba željo upoštevati.

Kajti, če je prvi otrok star 12 let in drugi 6 let, pa potem čakati, da se še drugi pri 12 letih odloči in pri tem se niti ne ve, kako se bo odločil, potem je to krivično do starejšega. On bo takrat star 18 let, vse bo drugače in marsikaj izgubljeno, predvsem zanj.  Tudi to je treba upoštevati.

Mogoče bi napravili neko poskusno obdobje? Če je mamici "vseeno", najbrž ne bo imela nič proti, če se prvi otrok preseli k očetu za neko poskusno dobo. Če gre za trenuten preblisk, pa če si vsega dobro ne predstavlja in bo naletel na isti režim, kot doma, skratka, ne bo tako, kot si predstavlja, bo šel pač nazaj k mami.

Možno je tudi, da si otroka sploh nista blizu in da se bosta celo bolje razumela, če bosta narazen.

Ne vem. To, da MORAJO biti otroci skupaj, je najbrž še en tak mit, da so starši VEDNO DOBRI.  Kakšna je pa konkretna situacija, pa sami najbolje veste.

Možno je, da če ju na silo pustite skupaj, bo starejši otrok mlajšega zasovražil, če ne prej pa potem, ko se bo mlajši lahko z lahkoto in brez problemov mogoče odločil, da bi živel pri očetu. In on bo lahko, ker ne bo nobenega mlajšega brata, da bi mu to preprečeval. Če ne prej, se mu bo posvetilo pri osemnajstih in se bo počutil oropanega za tako otroštvo, kot si ga je želel.

_____________________________

When you stand before God, you cannot say "but I was told by others to do thus" or that "virtue was not convenient at the time."

S tem se strinjam. Vendar se mi zdi pomembno, da se v teh "občutljvih" letih upošteva želja otroka. Tu ne gre samo za ločevanje, možno je, da  otroka sploh nista drug na drugega tako navezana. Pustiti ju skupaj, samo ker sta brata/sestri, ali kakorkoli že, se mi ne zdi v redu.

Če si otrok želi, naj sproba.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore