mene zanima kdaj ste začutile ta materinski čut?

jaz namreč imam zelo rada otroke, nora sem na mojo nečakinjo, ko jo gledam, čutim tako močno povezanost do nje, kot da bi bila moja hči, pa je od moje sestre.....

sprašujem vas, ker čeprav sem nora na otroke, nimam tega čuta da bi postala mama, vsaj ne še..........enkrat sva se ustrašila s partnerjem, mislila sva da sewmnoseča, in jaz sem vidla kako se mi bo podrl svet........nič več časa zase, nič uživanja, samo skrbi in nič več svobode, ker otrok je za vedno...........tako ko pa smo ugotovili z G da cista pouzroča zaostajanje M  sem bla v sedmih nebesih.....

sem čisto uredu punca, z normalnim življenjem, resna, samo za otroka pa se ne počutim in me je strah, zato vas sprašujem kadaj ste začutile materinski čut???

ja ok, pač še nisi zrela, da bi imela otroka.
Ko boš pripravljena, boš vedela, saj si boš neskončno želela otroka...ja to pa dela materinski čut. Kdaj ga boš pa ti začutla, pa me ne mormeo vedet, ti pa boš zagotovo.

lp

Kar na enkrat , nepričakovano

Nič se ne sekiraj, tudi pri tebi bo - enkrat

Jaz sem ga začutila dokaj zgodaj.Že,ko sem bila otrok,sem se vedno igrala,da imam družino z veliko otroci,in za njih sem vse načrtovala-oblačilca,hrano,pohištvo...V igri,seveda.Potem je vse skupaj prišlo še bolj na plano v srednji šoli,ko so začele moje sošolke postajat mamice.Konc srednje šole sem se prvič prijavila na RR(mislim,da je bilo to leta 2004) z drugim nickom,kot ga imam danes.Še huje je bilo,ko sem imela prakso pri otrocih in nedonošenčkih na pediatriji.Ko pa sem zanosila,pa je tudi mene postalo strah.Iskreno.Mislim,da na začetku nosečnosti nisem čutila materinskega čuta.Potem sem plod izgubila.In zadnji mesec je v meni spet neka želja.Da bi bila mamica.In ko bo čas zato,tudi bom...

Poglej: midva sva načrtovala prvega nekje po avgustu, potem pa je nesreča hotela, da se je primlo že maja. Isti dan ko sem naredila test sem poslala prošnjo za pripravništvo. Zvečer sva samo sedela na postelji in nisva vedela ali naj se smejiva ali jočeva. Par dni prej sva začela metati stvari iz spodnjega štuka ven, češ da si bova uredila stanovanje. Nisva vedela ali bova dokončala ali ne ob pravem času (saj veš kakšni so danešnji mojstri). Nekako sva se spraševala kaj zdaj. Moj me je celo prosil, da naj ne hodim na splav (na katerega nisem niti pomislila ), češ saj sva imela letos v načrtu začet delat na . Sedaj pričakujem drugega in verjemi če ne prej se materinski čut "vklopi" ko zagledaš na UZ svojo drobno pikico in poslušaš še bolj droben srček. Ko boš pripravljena boš vedela.

_____________________________

Najlubkejša stvar, ki se nam lahko zgodi, je dojenčkov smeh. (Sigmund Freud)
-----------------------------
Takole pa napreduje naša hiška. http://www.podsvojostreho.net/weblog.php?w=120

Ah, ne sekiraj se, jaz nikoli prej nisem imela materinskega čuta, tudi otroci mi niso bilo posebej pri srcu , za otroka sva se odločila že, ko sva bila pri 30 - pa še takrat sem razmišljala, da bi bilo fajn še malo počakati, pa je uspelo v prvo. Potem sem se celo nosečnost veselila, čeprav nisem bila tipična nosečnica, da bi bila vsa vesela velikega trebuha . Danes, ko bo moja pikica kmalu dopolnila 2 leti, vem, da ni nič v življenju zame bolj pomembno kot ona (če odštejem možeka ). Materinski čut je tako prišel sam od sebe, pa sem bila res vse svoje življenje bolj anti za otroke. Tako da ... imej jih, ko boš pripravljena, do takrat pa razvajaj nečakinjo.

Enim materinski čut prej "potegne" enim pa kasneje. Jaz sem bila fuuul pozna. Meni je "kapnilo" šele, ko je bila moja hčerka stara 18 mesecev!  Ampak važno, da mi je :). Rada sem bila noseča. Potem pa vsa faza dojenčka mi je bilo bolj kot skrb in odgovornost in vseskozi je  nekaj manjkalo...neka notranja sreča in izpopolnjenost o kateri sem slišala in brala. Potem pa, okoli 18 mesecev je bila stara, ko je šla v vrtec in takrat mi je kar čez noč potegnilo in sem vedela da je to to. Potem mi je bilo ful žal za vsak trenutek tistih 18 mesecev, da nisem bolj uživala in padla notri takoj...pri drugem vem, da bom s prvim trenutkom, ko se bo rodil začela uživati kot se gre. NO, samo še narest ga je treba . Zakaj mi ni potegnilo že prej ne vem. Sicer sem ful čustven in ekstrovertiran človek in imam na splošno rada otroke. Zdaj jih nimam samo rada ampak mislim, da so otroci največje face na svetu. Zdaj mi je vsak dojenček tak...ooooo, guci guci bu bu. Včasih temu še zdaleč ni bilo tako. Pa sem kljub vsemu tip  mame, ki si na trenutke želi, da bi spakirala to hudo odgovornost za en teden nekam stran ampak tega ne moreš storiti. Tudi če so za eno nočko npr. pri babici so enostavno tako prisotni, da tiste osebne svobode, ki jo imaš pred otroci ni več....saj veste, kaj pa zdaj dela, ali je jedla, kako je šla pa spat, a si ji kakšno zgodbico prerala, kaj je pa rekla, kako je pa odreagirala na to in ono, a me je kaj pogrešala....se ne konča. Letos gre moja ščuka prvič na morje z vrtcem za tri dni...se ful veselim in obenem me ful gloda...a jo bodo fejst merkal, da ne čofen kam. A bo znala to in tisto in kako bo zaspala, a ji bo težko...tisoč in eno vprašanje in skrbi.

Sorry, sem bila malo dolga :) Upam, da se da izluščiti bistvo

_____________________________

Mamica Anoushke (2002) in Akasha (2008)

Stunfek

Šele, ko sem spoznala sedanjega partnerja, mi je kapnilo, da bi pa mogoče res imela enkrat otroke. Prej sem načrtovala življenje brez otrok oz. mogoče enega po 35. letu. Pa se je vse čisto drugače obrnilo, zdaj imava dve krasni punčki in nikoli se ne ve, če ne bova imela še kakšnega . Sicer je res, da ti obrnejo življenje in si včasih želiš samo v miru pojesti kosilo in spiti kavo, ne da bi si kdo vmes udaril glavo ali pa se skregal. Po drugi strani, sta pa vedno bolj samostojne in me prav čudi, da naju za kakšne stvari ne rabita več.

Pride tako nepričakovano kot teta Matilda. Enostavno čutiš.