kako pa je vaš prvi otrok prenesel vašo odsotnost,ko ste šle rodit?In vas recimo 3dni ni bilo domov?Mene vse to tako skrbi ker sem jaz tako zelo zelo zelo navezana na svojo pikico,da bom umrla brez nje tiste dni,ko bom šla rodit.Najraje bi rodila in še isto uro šla domov!Prov psihira me ta misel,ko samo pomislim na to.Kaj ste storile ve???????????

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

moji je blo ravno, me je 2x prišla obiskat v porodnišnico. nič posebnega. pač greš rodiš, tiste 4 dni prežviš, seveda pogrešaš otroka, pa vse ostale tudi, pa saj hitro mine, imaš novega bejbija za z njim se ukvarajt.

Moj starejši je zelo dobro prenesel mojo odsotnost. Še predno sem šla rodit, smo ga precej navadili, da je zanj poskušal bolj skrbeti očka, tako da takrat za malega ni bil tak šok, ker ni bilo mamice doma, da bi previla rito, skuhala kosilo, peljala v vrtec,....
Sem pa bila v porodnišnici 8 dni zaradi CR  in na žalost je vmes še zbolel, tako da nekaj dni sploh ni mogel k meni na obisk. Mi je bilo sicer hudo, ker ga nisem vidla in mogla objeti (takrat je bil star slabi 2 leti) vendar sem imela tolko dela z malo, da je prav hitro minilo.

_____________________________

Naš sonček Mark se je rodil 30.8.2004, sončica Sara pa 4.8.2006

Tudi jaz sem se sekirala,ampak potem ni bilo panike.Je bilo res da je bil zelo navezan name in jaz nanj in z možem je preživel bolj malo časa,ko pa sem šla rodit sta se tako navezala eden na druzga,da sta dandanes največja prijatelja.Od takrat je vedno je samo ati,mami bolj poredko,pa je tega že sedem let.

_____________________________

Žan 27.09.2006

Otroci to prenesejo brez problemov, jaz sem tudi, saj me je prišla obiskat.

Jaz pa se nisen nič sekirala. Doma imam moža, ki naredi, če je treba vse in sem maximalno vključuje v vzgojo in skrb za otroka. Torej smo tudi živeli tako, da ni bil otrok samo name navezan, temveč na oba. Včasih je bil celo "ati, ati" bolj aktualen.

Kot drugo, smo otroka celo nosečnost "pripravljali" na prihod bratca in kako to poteka-torej, da grem v bolnišnico in da bo šel v tem času k babici(ko bom rojevala). Ni bilo problema.

Obiskat sta naju prišla 2 ali 3x in to je bilo to. Kljub temu, da sem ostala 8 dni v porodnišnici, nisem imela občutka, da bi tudi on mene pretirano pograšal oz. da bi doživljal travme. Konec koncev je bil že večkrat pri babici za vikend, celo 3 tedne na morju z njimi  ali pri teti v Ljubljani.

Otrok se mora navaditi, da kdaj staršev ni zraven in obratno tudi. Čim prej tem bolje. Manjka jim ponavadi v tem času nič, saj ga drugi(pri nas tudi ati) še bolj razvajajo. Kar pa s pridom izkorišča-kot vsak normalen otrok. In prav je tako.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

k nam je takrat prišla moja mami, ki jo ima ta starejša zelo zelo rada. če recimo pride na obisk in jo vpraša, če gre z njo v prekmurje, bi se mala že pakirala in šla. ko na koncu pač ne more it, je jok, zato je sedaj to prepovedano vprašanje (če seveda ne more z njo). sem malo zašla ... v glavnem ji je takrat bilo super. v bolnico sta prišli prvi dan, potem več ne, ker je jokala, ko je morala domov brez mene. stara pa je bila takrat 25 mesecev. doma pa je bilo vse ok.

Jaz imam pa samo eno vprašanje - ni mišljeno kot provokacija, da ne bo spet špetira.

Med prvim in drugim otrokom je ponavadi minimalno eno leto razlike, pa raje več. A ste bili v tistem enem letu vedno vsi trije skupaj? Nikoli niste bile ve par dni same z otrokom? Nikoli ni bil mož par dni sam z otrokom?

_____________________________

Mirna - 19. 12. 2003
Zarja - 30. 10. 2006

Ah za tiste tri, štiri dni ti pa res ni treba skrbeti. Otrok tud porajtal ne bo da te ni.
Jaz sem bila pred porodom 4 tedne v poronišnici  pa potem 1 teden doma potem sem pa končno odšla pa bratca in se skupja z njim vrnila čez 10 dni.
Tisti 4je tedni so bili meni sicer dolgi celo večnost. K sreči je bilo to poleti, ko ima moj mož počitnice in je bila Sara z njim. Vsak dan sta me prišla obiskat, da smo se mal poljubčkali pa kakšno knjigico smo pogldali. Ko sta odšla mi je pomahala,  zvečer preden je šla spat sta me poklicala, da sem ji rekla lahko noč in to je to. Se mi zdi zelo koristno, da je starejši otrok nekaj dni pred prihodom dojenčka domov, sam z očijem. Se ga glih fajn navadi in ima mamica potem več časa za dojenčka. Vsaj pri nas je bilo tako.
In se strinjam z že napisanim, da je prav da je otrok navezan na oba starša in da oba starša znata otroka obleči in previti, mu dati jesti se z njim igrati in ga zvečer dati spat.

Mene so tudi dajale take skrbi, sploh ker sva bili z prvorojeno vedno skupaj. Ni namreč hodila v vrtec, tako da sva bile praktično same, dokler popoldne ni prihajal domov ati.  Preden sem rodila, smo pa začasno stanovali pri babici, tako da je nekak šlo. Malj bolj kriza bi bila, če bi bla za atijem sama. Tako pa se je zamotila, saj je pri babici več ljudi in druge sorte dogajanja kot kadar sva bili sami.
Seveda pa sem jo skozi celo nosečnost navajala na prihajajočega dojenčka. Pri naši  je sploh ključno to, da je z zdevami seznanjena. Če jo z nečim presenetiš, potem je katastrofalen odziv. Tako da so se pripombe "zdaj pa res še samo malo pa pride dojenček" stopnjevale z nosečnostjo. Pripravila sem jo tudi na to, da se zna zgoditi, da bom šla roditi ponoči. Rekla sem ji pač, da naj je nič ne skrbi, če se slučajno zbudi, pa mamice ne bo, ker je šla po dojenčka, da jo bo babica lepo oblekla namesto mene, pa ji zajtrk naredila in lepo poskrbela za njo in da potem bosta pa tako z atekom prišla na obisk pogledat bratca ali sestrico.

Moram pa priznati, da je dejstvo, da je bil novorojeni na intenzivnem oddelku, ko sta prišla z atijem prvič na obisk, z njenega vidika dobrodošel. Videla sem da je prisoten občutek, kot da so ji vzeli mamo oz. ljubusumje. Seveda je tudi to normalno.  Bilo pa je lepo, da sva imeli ves obisk čas za naju, da sva se pocartali.
Joj sem se razpisala.

No pri nas tut ni blo problemou, ker je biu mali še tok mejhen, sem jest bol trpela kot pa tamau, v porodnišnici sem bla pa 14 dni, sva z Žižo skupi trpele pa malo kliniko gledale, a ne žiža, a se spomniš.
Pa fora je bla ker sem bla jest lih pred rokom, ona pa še ne in ona ne bu smela met popadkou, pa jih je imela jest bi jih pa mogla met pa jih ni blo od nikjer .
Žiža lep pozdrau.

_____________________________

Patrik 24.6.2005
Loris 14.8.2006
Orson 15.4.2009
I & L 26.6.2004



http://patrik-loris.moj-album.com/

Ko sem prvič rodila  sem rekla da enega otroka še bom zagotovo imela.
Po 11 mesecih sem ponovno zanosila(sicer nenačrtovano ampak zaželjeno) in  smo vseh 9 mesecev pripravljali na prihod dojenčka  in ni kazal znakov da bo hudo ampak je bil vesel. Ampak ko sem šla rodit, je bilo drugače.  Star je bil 19 mesecev. V porodnišnico sta z atijem prišla vsak dan, potem pa sva 3 dan morali nujno v PeK LJ in ga nisem videla 4 dni, pazila ga je babi, ati je moral delat in ko sem prišla domov, sem namesto sreče in veselja  kot dež, ker ni hotel kmeni, niti me ni hotel videt, naslednji dan je šel kar k babici in dober teden sva rabila da sva se zopet zbližala. Povem vam, da je blo kruto in meni je bilo zelo zelo težko.

Ampak zdaj pa ni problem če gre za 2 dni k babici :) pa tud pripaše :)

Tudi mene je malo skrbelo, potem pa se je zgodilo, da so bili v bolnišnici zaradi virusov itak prepovedano obiski, potem pa je vmes še starejša hčerka zbolela za virozo in je zato lepo bila v karanteni pri mojih starših celih 17 dni. In smo preživeli, čeprav je bilo na trenutke hudo, saj sem jo pogrešala. Bala sem se tudi, da mi bo zato kaj zamerila, pa mi na srečo ni. Stara je 2,4 leta. Na koncu se je izkazalo (ko gledam za nazaj), da je bilo za mene tistih 17 dni malo lažje, ker sem morala tisti čas skrbeti le za novorojenko. A odkar je prišla domov starejša hčerka, pa ni več počitka zame!! Zato jo občasno še vedno dam za kakšen dan in noč na počitnice k mojim staršem (ni v vrtcu). In se spočijeva tako jaz, kot hčerka. Moja novorojenka je stara 24 dni.

OOOOO L&L   kok je svet mjhn
a veš dobr da je blo avgusta tako kilavo vreme, naju vsaj zeblo ni
Ti bom ob priliki na ZS pisala, zdele nimam časa.
lp

ne morem in ne morem prenehati misliti na to,da bom brez prvorojenke par dni.Tko mi je hudo,tko sem žalostna že sedaj.Naj povem da nosečnost ni bila načrtovana,toda otroka bom seveda itak obdržala.Ko bom rodila bo moja pikica stara 22mesecev.Res me daje paranoja,da me ne bo marala,da mi bo kaj zamerila.Najbolj pa se bojim da bo kaj potekalo narobe in da bi morala vstati dlje v bolnišnici.To bi me ubilo.Res!Ne vem kako naj se preneham obremenjevati s tem,ker me misel na to ubija.kot bi bila na nek način depresivna.Pa me doma nihče ne razume,niti jim nočem morit s takim zadevam,zato se tako obračam na vas za tolažbo in spodbudo

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

Kolk si pa noseča, če smem vprašati?

ja sem še bolj na začetku-mesec in pol,tam nek.

_____________________________

Neja 27.12.2005
Tjaša 22.10.2007
najlepši razlog zakaj živeti

No vidiš potem se pa sploh nimaš kaj bati. Teh 40 tednov nosečnosti ni kr tako zaradi lepšega. Boš videla da se boste vsi lepo pripravili na prihod novega družinskega člana. čez eno leto se boš takim mislim samo še nasmehnila
kr pogumno

Kiki se pridružujem tvojemu postu. Se bolj me mamice s tem ubadamo, kot pa tamali! Nam je hudo, ker mislimo, da mali ne bodo preživeli brez nas! Pa brez skrbi, so tako prilagodljivi, da te v dveh dneh že pozabijo!  Mi imamo razliko 15 m in sem tudi mogla na pediatrično v LJ iz CE. In sta ati in tavečji prišla drug dan skup na obisk, pa je kr ritensko šel in jokal za atije, ki je šel po neki v avto!  Me je bila kr groza in solze so se mi ulile.... No ja, kot pravim, nam mamicam je bolj hudo! Ista pesem, ko grejo v vrtec...
Se pa zdej odlično razumeta s tamalo, ona ga gleda ko bogeca, on pa je tak zaščitniški do nje, da mislim, da me bo hitro opozoril, ko bo znal, če bom tamalo kej kregala . Zdej me sam postrani gleda, če sem kej huda na tamalo . No ja tak kot je ene imele podpis - ni nam lahko, nam je pa lepo.
Srečno in uživaj v nosečnosti pa se nič ne ubadaj s temi vprašanji.

_____________________________

MONTIGNAC

Pripravljaj otroka na prihod novega člana. A verjemi, čez 8 mesecev bo tvoja deklica že tako velika, da se ji bo dalo že marsikaj razložit.

Naj te ne bo strah, ko sem jaz pred 8. leti rodila 2. hčerko, me je prva hčerka na obisku bolj malo gledala - zanimiva ji je bila le sestrica. Sta točno 1 dan manj kot dve leti razlike. Sicer sem potočila tri solze, ko se drugi dan ni hotela posloviti od mene, ampak sem bila zaposlena z dojenčico in sem se prepričala, da pač tako je in je bilo O.K. Ko pa je prišla Ana z očitom po mami in sestrico, je bilo vse ok, celo pot do doma pa me je tako držala za roko, tud v avtu meni spustila, ker se je bala, da bom kam šla brez nje. Ne boj, vse bo o.k. pa tudi možu zaupaj - tile naši dragi se znajo v kriznih situacijah prav dobro znajdet. Tako da brez panike in pogumno naprej.

_____________________________

Sonček je in ti si skuštrana...