Danes sem čisto slučajno začela malo razmišljati o prihodnosti,kako bo čez 20,30 in več let,mogoče že prej.In sicer za koga skrbeti,ko bodo naši starši,tast in tašča stari in potrebni pomoči.
Predvsem me zanima za tiste,ki živite pri njegovih starih v hiši.
In recimo,da tudi vaši starši živijo v bližini.Za koga (ne vem,če se bom prav izrazila)bi oz.komu bi dali prednost.Npr.jaz res ne vem,kaj bi naredila,ampak bi pomoje najprej pomagala svojim staršem,pa čeprav sem pri tašči.Pa še mojo mami skrbi,da valda ne bom delala  in pomagala tukaj,ampak njej in očiju.

Kaj pa vi mislite?Kaj je prav?Ali bi gledale na to,koliko vam kateri priskoči na pomoč(npr varstvu sedaj,ko so otroci majhni),koliko vam "gredo na roke",koliko vas razumejo eni ali drugi,kako se do vas obnašajo,.....?

Ali bi razmišljali malo o tem in podali kakšno mnenje?

hvala lepa in lp 

njegovih starših in ne njegovih starih
sem se zatipkala

Saj ni rečeno, da bodo vsi hkrati rabili pomoč. Nekateri se do smrti lahko poštimajo sami. Pri meni je tako, da sem pri tašči, brat pa je poročen pri mojih starših, tako, da bi pač skrb za moje starše prepustila njemu in njegovi ženi, jaz pa bi skrbela za taščo in tasta. Seveda bi bratu priskočila na pomoč tudi pri mojih starših, meni pa bi pomagali tudi moževi bratje in sestre.

Sicer pa o tem ne razmišljam. Življenje se ponavadi samo tako obrne, da je prav.

Jaz sem edinka.
Če je katera tudi edinka in pri tašči,kako bi ve,.....?

Za nikogar. "Normalni" starši otrok ne bodo v starosti obremenjevali s tem, da bi skrbeli za njih. Saj imajo svojo družino, službo in druge obveznosti. Za to obstajajo domovi ali varovana stanovanja. Tako razmišljata moja starša. In dam jima prav. Starši, ki imajo svoje otroke radi, jim kaj takega ne bodo naredili. Torej nesebični starši.



_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

Aja, ne stanujem pa ne pri tašči ne pri starših. To je bilo mnenje na splošno, ki pa bi veljalo tudi v primeru, če bi pri enih ali drugih stanovali.

_____________________________

"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore

če bi pomoč potrebovala moja tašča, to storim z največjim veseljem. zakaj? ker je tudi ona na voljo vedno kadar jo potrebujemo, je zlata babi.

pri svojih starših bi pa trikrat premislila in še potem našla kakšno drugo varianto. zakaj? ker imajo tudi oni tak odnos do mene

dobro se z dobrim vrača in slabo se s slabim plača

_____________________________

iz malega zraste veliko

hm to je pa globoka tema, odvisno kako razmišljaš.jaz živim pri starših mojega  in mi tašča pazi otroke ko sem jaz v službi, pa mi jih pazi kadar greva z  vem, pa za kak dan sama na morje....tko da ne rabim iskat varstva zato se men zdi fer, če bo kdaj rabila mojo pomoč jo bo dobila. seveda pa je to sam moje mišlenje. 

_____________________________

Živi tako, da bodo tvoji otroci pomislili nate,
ko bodo razmišljali o poštenosti,
ljubezni in pokončnosti.

Živimo samo s tastom (obe tašči pa drugje). Če bi potreboval pomoč, bi mu že pomagala - koliko bi lahko in bi nam čas dopuščal (sva že, ko je potreboval pomoč) - če bi pa bil potreben 24-urne pomoči, pa bi to skrb prepustila drugim. Mislim, da bi se tudi on tako strinjal (se pa o tem še nismo pogovarjali, vendar pa nam noče bit v breme). Prav tako pa je rekla moja mama). Za taščo pa ne vem - kolikor pa jo poznam, bi pa hotela, da ji pomagamo. Ampak mi imamo svoje obveznosti.

_____________________________

V življenju sta nam dani 2 čaši, sladka in grenka: vsi moramo izpiti obe, življenje pa nam obe čaši toči nepredvidljivo.

Mene pa skrbi,kaj je prav.Če moraš nujno skrbet za tiste(taščo,tasta),če siv njuni hiši?Glede otrok pa niso glihOz.so raje fraj in imajo svoje življenje.Zato sem tudi po 2 mesecih dobre službe dala odpoved in ostala doma,ker je bil mali non stop bolan,na bolniške nisem mogla,čuvat je bilo pa pretežko,dokler niso rekli,na ga ne bodo čuvali in da hočejo bit fraj.Moji ne morejo,ker eden še dela,mami je pa invalidsko v penziji in ne more,mi pa velikokrat med vikendi,ko sta oba doma vzameta otroka,da sva z možem malo sama,oblači mi otroka (kupuje obleke,meni skoraj ni treba),ga razvaja,.....
Vrtec je drag,varuške še dražje.
No sedaj sem napisala nekaj dejstev.
Kako bi v takem primeru.Se pravi,če vam ne pomagajo(od njega starši),...Mimo grede ,jaz sem se čuvala priobeh nonah,ravno tako on.Niti ni bilo problemov glede tega.Pa ne rečem,da bi morali čuvati,ampak da ne pomagati nama(se pravi njunemu sinu in meni).Jaz bi jim potem tako vrnila in tudi jaz ne bi nič.
Samo tukaj nastopi moja vest in ne vem kako?Glede tega ,da sem v tej hiši.Moji so pa tudi,par km stran.Pa kakor je ena napisala imaš svojo družino,obveznosti,ampak vseeno komu bi pomagali?

Moja mami je priženjena k očitu. Odnosi so bili 27 let super, sem pa tja manjša trenja. Babica je padla enkrat  in je bila nepokretna. Pomagali smo mi ta domači, ostali sinovi in hčerka se niso brigali zanjo.
Ko je prišla k sebi, se je stvar obrnila. Mi smo zdaj najslabši ljudje, oni so najboljši. Posledica tega je, da je familija skregana zaradi dediščine, ki je bila predhodno že narejena. Tale moja babica nima pet čistih v glavi in je totalno staromodna. Vse po starinsko, najraje bi videla, da jo ONIKAMO.

Torej, tadomači so najslabši, čeprav se trudijo največ. Ni pa to samo pri nas, ker poznam resnično veliko družin ki imajo podobne probleme.

Moj oči in mami sta iz 112 let stare hiše naredila kompletno obnovo, nekatere stvari se menjajo že drugič (okna, vrata...). Zdaj, ko je hiša narejena kot bi bila nova, pa "nekateri " želijo delež hiše, čeprav so se že odrekli vsemu.

Če le imate šanso, pojdite živeti na svoje, ker nikoli ne veš, kako se bo stvar obrnila. Če pa imajo nekateri tako željo, da gredo v domove, pa tudi prav.
Tudi tale naša babica je imela željo, da se napiše v predhodno dediščino, da če oči ne more skrbeti zanjo, da jo da v dom. Ampak, ko je bila situacija že tako skrhana med vsemi, ji je enkrat rekel, da jo bo dal v dom in ga je takoj naslednji dan šla tožit.   Doma pa se boji kot hudič križa.

Ne verjemte vsem izrečenim željam, ker življenje se na hitro lahko obrne, jaz še prokleto dobro to vem, ker sem okusila na svoji lastni koži.

Ja, res je, marsikdaj se pri dediščini "ljubav " konča.
Tudi sama imam takšne izkušnja, zato je najbolje se vsest, (ko so še starši živi, pri močeh in pri zdravi pameti)  se pogovorit in napisat čigava bo hiša oziroma imetje in kdo bo posledično tudi za starše skrbel in jim pomagal.
Vem, to je težko, vendr na koncu se vedno izkaže da je najtežja pot najboljša.
Govorim iz lastnih izkušenj. Brez problema pomagam tašči in tudi ona je brez skrbi, saj naprej ve, da bo zanjo poskrbljeno.
Verjamem pa, da de jtežko če pomoč potrebujejo oboji starši naenkrat in nimaš nikogar, ki bi ti pomagal.
Vendar pa mislim tako, edino kar lahko že sedaj narediš je to, da se stvari skušajte pogovorit, jih dorečt, potem pa živi brez teh skrbi naprej. Boš že videla kaj bo čas prinesel.