Včeraj sem v materinski šoli slišala zanimivo informacijo o tem, kako v Italiji obračajo otroke v zadnjični vstavi.
Morda bo kateri prav prišlo, predvsem prvo.

Prvi način je z ročno točkovno baterijo - svetilko. Mamici ginekolog pove, kako je otrok obrnjen, potem pa skupaj poiščeta smer "najlažjega obrata", mamica pa potem večkrat na dan položi prižgano baterijo na trebuh tam, kjer ima otrok glavico (otrok vidi svetlobo), in jo vodi do medenice - tam, kjer naj bi imel glavico.

Če to ne pomaga, pa se lotijo nekakšne "mogše". Babica je rekla, da bo razložila, kako se to počne, če bo katera imela probleme s tem, je pa spet alternativa (meni je pojem znan z joge).
Mogšo lahko izvajajo v kombinaciji z akupunkturo.
Uspeh takih obratov je po njenih besedah okoli 70%, medtem ko je klasično obračanje, ki je v navadi pri nas, nekje 20%.

Če se otrok ne obrne s pomočjo teh treh tehnik, ga ne obračajo, mamice pa rodijo izključno s carskim rezom, naravnega poroda niti ne poskušajo.

To, da pri zadnjični vstavi delajo samo carski rez, se mi zi edino pravilno. Ravno zadnjič, ko je moja sestra praznovala 40-letnico in smo se v predsobi drenjali, da ji bomo čimprej čestitali, je moja mami rekla, uf, kako sem trpela pred 40 leti. Kot žival. Rodila je po 24 urah blodenj napol pri zavesti - posledica zadnjične vstave.

Menda da lahko zahtevaš, da ne. Ampak saj je čisto fino. Kot če bi šla do dolgem času fino na strašišče, kakat mislim, in bi se tako fino spucala... Ko ti kar odleže...