Ta mesec se mi je zgodilo toliko stvari(od zelo nesrečnih do zelo srečnih trenutkov), da se mi zdi, kot da februar traja že celo večnost. Moje življenje se obrača v željeno smer, čeprav počasi. Vseeno pa se mi občasno dogajajo stvari, ki me postavljajo pred preizkušnjo. Kot, da bi me nekaj spraševalo: a zmoreš? a si dovolj sposobna za to? a te ne bo spet strah? Ker po naravi ne špricam ravno od samozavesti,sem se v preteklosti v takih trenutkih večkrat zelo zamorila. Sedaj pa je nekaj drugače. Pred kratkim je nekdo, ki tega nikoli ne bi smel, želel še poslednjič vdreti v moje življenje, si ga prilastiti in uničiti, pa tega nisem več dovolila. Uspehi v čisto mojem osebnem življenju, ali mogoče odločitev, da bova s fantom delala otroka in s tem občutek, da moram varovati sebe in naju, so me ojačali. Kakorkoli že, počutim se močno in srečno.

Ne vem točno, zakaj sem vam želela to napisati. Želim vam samo, da bi se ne glede na probleme, ki jih imamo vsi, ne glede na bolj ali manj težko "prtljago" iz preteklosti, na svoje in tuje napake in na želje, ki se ne uresničijo takrat, ko bi mi to najbolj potrebovali, vseeno poskušali sprejeti take kot smo in se zavedati, da se lahko samo mi naredimo boljše in srečnejše. To vam želim!
:metulj:cuma

Kako lepo napisano. :bravo::bravo::bravo:

Življenje res ni postlano z rožicami, zato tebi in vse želim, da se veselite malih zmag, veselja in iskrenosti. :rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica::rozica: To nas naredi močnejše.

cmokec

Cuma,fantastična si.
Vidim,da je nekaj precej zabolelo...

A imaš prav.Človek črpa moč iz sebe samega.Vesela sem,da navkljub preizkušnjam na koncu dosežeš moč in poizkušaš narediti stvar boljšo.Včasih rata drugič ne,a poizkusiti je treba.In to da včasih zmagamo celo nad sabo se mi zdi svojevrsten dosežek,kajti marsikdaj bi se človek res najraje vnaprej vdal.

Želim ti,da tole kar si napisala neseš-daješ naprej.Se mi zdi,da je to ena izmed najboljših dot,ki jih človek lahko dobi.

Všeč mi je tvoje razmišljanje in želim ti,da te spremlja še naprej.


Palčica

hojla bejbe.
povedala bi samo to,da se včasih bridko spominjamo preteklosti,ampak treba je gledati naprej,živeti naprej.:rozica:
našo preteklost so si nekateri privoščili,nekaj smo si jo same,ampak z njo se ne more več razpolagati.razpolagati je treba z živjenjem,časom,ki nam je namenjen zdaj in v prihodnosti.:rozica:
takšno kakrsi jo bomo krojile-prihodnost oz.živjenje,tako bomo imela.
pa kaj če je včasih slab dan,pa nas kdo prizadene,z vsako izkušnjo smo močnejše in rinemo naprej.jaz se včasih samo nasmehnem,za živjenjem,ki sem ga do zdaj preživela.:rozica:
torej čas beži,živjenje pa znami.:rozica:

Na srečo vse mine,življenje gre naprej,sami si postavljamo cilje.
Cuma kar tako naprej z vzdignjeno glavo.
Pot bo sicer ovinkasta in upam,da boš našla čim manj ovir.

Cuma, vesela sem zate:rozica:, da pred seboj vidiš jasnejšo prihodnost in da si v sebi začutila moč, ki te žene naprej.
Tudi meni nekdo želi ukrasti dušo, toda ljubezen in trdnost in sedaj še :duda: mi daje upanje, da bom
končno lahko mirno plula z ladjico življenja.
Verjemi, nikoli ni tako težko, da ne bi bilo lahko bolje...Za vsakim dežjem posije sonce in verjemi, da so slabe stvari samo preizkušnje, da se zgodijo dobre...
Želim vama iskreno srečo in veliko trdnosti ....:angel::angel::rozica::rozica:

Cuma, res lepo napisano:rozica:. Lepo je videti, da nekdo kljub preizkusnjam z dvignjeno glavo hodi naprej.

Spravila si me v jok:((, v nekaterih mislih sem videla sebe. A mislim, da tudi jaz ne klonem vec tako hitro kot sem nekoc in mislim, da to sedaj vedo tudi drugi.:bravo:

Ne damo se, vsak je unikat in takega naj ga okolica sprejme.

Da bi bila iz dneva v dan bolj srecna in samozavestna:rozica::rozica::rozica:, pa ne ti, tudi vse druge,

Nyah:metulj:.

Punce krasno,

Življenje samo je včasih tako kruto, da se človek lahko vpraša, zakaj jaz, zakaj meni, zakaj ravno sedaj in podobno. Veliko njig je tudi pisanih na to temo. Vsak ima svojo karmo.

Imam veliko znancev in prijateljev. Eni me razumejo in drugi me enostavno, ne da ne bi želeli, ne morejo razumeti. Svojim bližnjim želim same dobre in lepe stvari - tako kot sebi. Kar želim sebi, želim tudi vsem ostalim - posplošujem.

Ljudje smo čudna bitja in včasih kaj tudi dobronamerno vsiljujemo drugim. To čutim največ pri starših ali pa drugih starejših osebah. Ne zavedajo se in se jim ne da dopovedati, da je pravilna odločitev le, če se sam odločiš. Namreč, če je za nekoga nekaj dobro, še ne pomeni, da bo dobro tudi za mene. Vsak si sam postavi meje, cilje, kriterije...

Če ti lahko pomagam, ti bom, v nasprotnem primeru se bom umaknila in ti ne grenila življenja.

Moje mnenje je, da bi tako tudi morali funkcionirati.

Vem, da je preveč in mogoče nejasno, ampak tako jaz to doživljam.