Večina današnjih otrok že od malih nog odrašča v multimedijski, predvsem televizijski in računalniški stvarnosti, saj se otroci preko televizije najprej srečajo z risankami, preko računalnika pa z igricami. Obe obliki zabave zaradi naraščajoče prisotnosti nasilnih prizorov čedalje bolj postajata tarči kritik, predvsem s strani staršev, medtem ko raziskovalci opozarjajo tudi na negativne učinke, ki se lahko pojavijo (agresivnost, zasvojenost in tudi strah) in ki vplivajo posebej na mlajše gledalce in igralce.

 

PREBERITE TUDI: Gledanje televizije ni vedno škodljivo

Otrokovo dojemanje nasilja

Raziskav o tem, kako predšolski otroci razumejo in doživljajo nasilje na zaslonu, zaenkrat še ni veliko, a vendarle imajo raziskovalci že določene rezultate. Dokazano je, da otroci dojemajo nasilje na zaslonu drugače kot odrasli. Na primer, otroci večinoma ne dojemajo risank kot nasilnih, čeprav so ravno risanke na vrhu lestvice najbolj nasilnih programov.

Zaznavanje nasilja je povezano s starostjo otroka in s kontekstom prikazanega nasilja. Otroci pri petih do šestih letih še ne poznajo besede nasilje, a če jim obrazložimo, kaj beseda pomeni, ugotovijo, da nasilje obstaja v risankah, ki jih gledajo, in igricah, ki jih igrajo. Otroci po navadi razumejo nasilje kot fizično nasilje s hudimi posledicami, pri petih do šestih letih pa so tudi sposobni uporabiti znanje, prepričanje in mišljenje realnega sveta in določiti verodostojnost tega, kar gledajo, ter si ustvariti lastno mnenje. Nasilje so sposobni razlikovati glede na primerjavo z realnostjo, verjetja v nadnaravno, glede na medij in žanr ter v povezavi s smešno-resnim nasiljem.

Realnost in fikcija

Otroci večinoma ločijo med realnostjo in fikcijo v omenjenih vsebinah, znajo potegniti ločnico med resničnim in namišljenim nasiljem, čeprav se zgodi, da dečkom razlikovanje lahko povzroča preglavice. To dejstvo si lahko razlagamo s tem, da ravno dečki gledajo nasilnejše risanke in igrajo nasilnejše igrice, zato zaradi občudovanja junakov (na primer Ninja želv) in verjetja v nadnaravno pogosto zamenjuje med tistim, kar se zdi, in tistim, kar dejansko je.

 

PREBERITE TUDI: Zakaj NE televiziji in računalniku?

Junaki, ki jih otroci posnemajo

Otroci so mentalno aktivni pri sprejemanju vseh risank, računalniških in video iger, kar se kaže skozi njihovo kritično ocenjevanje – ponavadi obsojajo nasilje nad pozitivnimi junaki in v primerih, ko se identificirajo z žrtvijo, po drugi strani pa opravičujejo nasilje do hudobnih junakov in nasilje, ki nima realnih posledic. Vsak otrok ima enega, če ne več junakov, ki so mu všeč zaradi različnih lastnosti: fizične moči, komičnosti, lepote ali specifičnih lastnosti, te lastnosti pa radi tudi posnemajo. Predvsem dečki večkrat posnemajo nasilne junake, s tem pa tudi nasilne prizore. Pri tem pride do izraza njihova fizična aktivnost, ki se odraža tudi pri igranju igric.

Starši naj omejujejo in pojasnjujejo

Negativne posledice, ki se lahko pojavijo ob gledanju in igranju omenjenih vsebin, so največkrat predvsem posledica neustrezne uporabe, zato je ključno, da se nadzor in omejitve gledanja in igranja nasilnih vsebin določijo v krogu družine. Starši so tisti, ki morajo otrokom pojasniti, kaj je resnično in kaj ni, zakaj je kaj na takšen ali drugačen način predstavljeno, da se bodo lahko kritično spoprijeli z nasiljem in ga razumeli, saj bo elektronske medije v prihodnosti vedno težje obseči in nadzorovati. To je ključno že v otrokovem predšolskem obdobju, saj otroci začnejo omejitve z leti kršiti.

Določitev prave mere je stvar osebne presoje, a vendarle moramo imeti v mislih pametno (razumno) ravnotežje med igranjem igric in gledanjem nasilnih risank, ki naj bodo le občasna zabava in sprostitev, ter ostalimi dejavnostmi. Še vedno pa mora ostati igra najpomembnejša dejavnost otroka v predšolskem obdobju.