Seveda je lepo, če otroke spodbujamo, da so do svojih starih staršev (in vseh ljudi) spoštljivi, prijazni in ljubeči.

Morda jih ne bo več dolgo med nami in so to otrokovi zadnji trenutki z babico in dedkom.

 

Otrok, ki ima rad svojo ostarelo nono ter ima z njo kakovosten in ljubeč odnos, jo bo zagotovo sam od sebe objel. In ji tudi dal poljubčka.

Ko bo to hotel storiti. Ko bo začutil, da si to želi in je pripravljen tudi na babičin poljub.

Zakaj torej starši svoje otroke - sicer večinoma zelo prijazno - silimo, da objamejo babico, dedka, teto ... in ji dajo poljubčka? Kaj s tem pravzaprav sporočamo otroku? In kakšno dovoljenje s tem dajemo tisti teti, ki je otrok noče niti objeti, kaj šele poljubiti?

 

Sama sem imela to srečo, da me mama nikoli ni silila, da druge ljudi objemam ali poljubljam proti svoji volji. Se v to, kakšen odnos imam z drugimi, niti ni posebej vtikala. Zato sem še toliko bolj občutljiva, ko naletim na starše, ki otroke v odnosih z drugimi v karkoli silijo.

"Pa pusti tega ubogega otroka že enkrat na miru!" kriči vse v meni.

Toda, kljub temu sem se sama že velikokrat zalotila, kako hčerki spodbujam oziroma jima dobesedno naročam, naj ob slovesu objameta babico, teto ali mojo prijateljico, ki jo imata sicer iskreno zelo radi.

Zakaj to počnem? Ker se spodobi? Ne, temveč zato, ker vem, da imajo te osebe hčerki rade in si njunega objema želijo. Ja, kaj pa želje hčera? A ne gre tudi za njuni telesi?!

S takšnim navodilom ju pravzaprav čisto "povozim" in navajam na toleranco za zlorabo. Da bo tisti na drugi strani zadovoljen, presliši svoje občutke in čisto malo "posodi" svoje telo. Kakšno grozljivo sporočilo!

In to jima sporoča lastna mama. Uf ...

 

Več kot očitno odrasli otrok še vedno ne doživljamo kot enakovredne. Jih še vedno na različne načine zlorabljamo. Tudi starši. Tako, da jih silimo, da objamejo in dajo poljubčka osebi, ki je ne želijo objeti in ji dati poljubčka. Pa da se opravičijo, četudi jim ni niti malo žal. In to zares - iz srca. Četudi tega v srcu ne čutijo.

Vse to, da se bomo mi, odrasli bolje počutili.

Da bomo lahko ponosni, kako super starši smo, ker ima naš otrok tako super odnos s starimi starši in je tako zelo vljuden. Tudi opravičiti se zna, ko naredi napako. Sicer z nekoliko naše pomoči, toda vsi so videli, kako je objel in se opravičil prijateljčku potem, ko ga v jezi udaril.

Vendarle smo dobri starši ...

 

Kam vse nas odnese starše, ko želimo svojim otrokom privzgojiti plemenite vrednote. Ker je zares lepo, če spoštujemo in smo prijazni do starejših. In se opravičimo, ko naredimo napako. Če pri tem poskrbimo še za lasten starševski ego, pa tudi nič ne škodi. 

Več kot očitno to ni niti približno prava pot, če pa na njej povsem spregledamo otroka. In v vzgoji je takšnih "nedolžnih" poti, ki v resnici peljejo na popolnoma nepravi cilj, cela paleta. In otroci nas pravzaprav vsakodnevno bolj ali manj učinkovito opozarjajo na njih. Se izmikajo tetinemu poljubu. Gledajo v tla, ko se morajo na silo opravičiti.

In nas kdaj tudi povsem izženejo iz svojega sveta, ker nam več ne zaupajo. In samo še kimajo in "pridno" ubogajo, v svoji glavi in srcu pa odpotujejo daleč proč.

Si starši in odrasli to zares želimo?!

 

---

 

Helena Primic je urednica portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.