Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko starši izvedo, da ima njihov otrok redko gensko bolezen, za katero ni uveljavljenega zdravljenja, je upanje, ki ga prinaša napredek medicine, težko prezreti. Kaj pa, ko je zdravljenje tako novo, da še ne vemo zanesljivo, kako varno je?

Prav to vprašanje je poleti 2026 v znanstveni skupnosti odprla zgodba šestletne kitajske deklice, ki so jo mediji zaradi zaščite identitete poimenovali Mei.

Deklica je marca 2025 v bolnišnici Xinhua v Šanghaju prejela eksperimentalno zdravljenje, s katerim so raziskovalci skušali popraviti gensko spremembo, povezano z redkim Snijders Blok–Campeau sindromom.

Sedem dni pozneje je umrla.

Njena smrt pa širši javnosti več kot leto dni ni bila znana. Primer sta julija 2026 razkrila revija Science in Retraction Watch, o njem pa so nato poročali tudi drugi mednarodni mediji, med njimi francoski Le Monde. Primer je sprožil vprašanja o tem, kako je bilo zdravljenje odobreno, kako so bila ocenjena tveganja in ali je bil nadzor nad raziskavo ustrezen.

Pomembno je poudariti, da v času nastanka tega članka preiskave primera še potekajo, zato ni mogoče vseh očitkov obravnavati kot dokončno ugotovljena dejstva.

Kdo je bila Mei?

Mei je psevdonim šestletne deklice iz Kitajske. Po poročanju Science so ji leta 2023 diagnosticirali Snijders Blok–Campeau sindrom, redko nevrorazvojno motnjo, povezano s spremembami v genu CHD3.

Ameriški MedlinePlus Genetics pojasnjuje, da imajo ljudje s tem sindromom lahko intelektualne in razvojne težave, izrazite težave z govorom, znižan mišični tonus, težave z vidom, pri nekaterih se pojavljajo tudi epileptični napadi in avtistične značilnosti. Izraženost težav se med posamezniki razlikuje.

Večina primerov je posledica nove oziroma tako imenovane de novo genske spremembe, kar pomeni, da se sprememba pojavi na novo in je otrok ni nujno podedoval od staršev.

Pri Mei so ugotovili specifično spremembo v genu CHD3, označeno kot R1025W.

Raziskovalci so želeli popraviti napako v njenem genu

Raziskovalna skupina je razvijala zdravljenje s tehnologijo, imenovano base editing oziroma urejanje posameznih baz DNK.

Gre za eno od novejših oblik urejanja genoma. Zelo poenostavljeno povedano: namesto da bi zamenjali celoten gen, lahko s takšno tehnologijo raziskovalci spremenijo določeno »črko« v zapisu DNK. Znanstveni pregled, objavljen letos v reviji Nature Reviews Methods Primers, base editing opisuje kot metodo, ki omogoča programirano spreminjanje posameznih baz v DNK.

Raziskovalci so želeli na ta način vplivati na spremembo CHD3, ki jo je imela Mei.

Uradni zapis raziskave v ameriškem registru ClinicalTrials.gov navaja, da je bil namen študije oceniti varnost, prenašanje in začetne znake učinkovitosti enkratnega zdravljenja pri razvojni motnji, ki jo povzroča prav mutacija CHD3-R1025W.

Predviden je bil en sam udeleženec raziskave.

Poskusi na miših so pokazali obetavne rezultate

Preden je terapijo prejela Mei, so raziskovalci tehnologijo preizkušali v laboratoriju in na živalih.

Februarja 2026 je bila v znanstveni reviji Nature objavljena raziskava, v kateri je skupina poročala, da je gensko urejanje pri mišjem modelu Snijders Blok–Campeau sindroma obnovilo količino beljakovine CHD3 ter izboljšalo nekatere molekularne in vedenjske nepravilnosti.

To so bili obetavni predklinični rezultati.

Toda vprašanja, ki so se pojavila po smrti Mei, se nanašajo predvsem na to, ali so bili pred prvim poskusom pri otroku dovolj dobro ocenjeni tudi varnostni podatki.

Kaj se je zgodilo pri poskusih na opicah?

Tu zgodba postane bistveno bolj zapletena.

Po poročanju Le Monda, ki se sklicuje na skupno preiskavo Science in Retraction Watch, so toksikološki testi pri opicah pokazali poškodbe organov. Le Monde poroča, da so se pri štirih opicah, ki so prejele zdravljenje, pojavile zmerne do hude poškodbe jeter, pri eni pa tudi poškodba ledvic.

To je pomembno razlikovati od rezultatov, objavljenih v znanstvenem članku v Nature. V njem so avtorji med drugim poročali, da je sistem za urejanje genov v možganih primatov dejansko deloval, in rezultate predstavili kot pomemben korak proti morebitni klinični uporabi.

Vprašanje, ki ga je odprla poznejša novinarska preiskava, je torej, kako so bili pri odločanju o zdravljenju otroka upoštevani podatki o možnih škodljivih učinkih.

Po poročanju Le Monda toksikološki podatki pred odobritvijo zdravljenja niso bili ustrezno obravnavani. Ker uradne preiskave primera še niso zaključene, za zdaj ni mogoče dokončno trditi, kdo je za morebitne pomanjkljivosti odgovoren.

Sedem dni po zdravljenju je Mei umrla

Mei je eksperimentalno zdravljenje prejela marca 2025.

Po podatkih registra ClinicalTrials.gov je bila terapija zasnovana kot enkratna intratekalna aplikacija – zdravilo so torej vnesli v tekočino, ki obdaja možgane in hrbtenjačo. Pri terapiji sta bila uporabljena dva virusna vektorja AAV za dostavo sistema za urejanje DNK.

Sedem dni po posegu je deklica umrla.

Po poročanju Le Monda je bila smrt povezana s trombotično mikroangiopatijo – resnim stanjem, pri katerem pride do poškodb majhnih krvnih žil in nastajanja drobnih krvnih strdkov. Časnik ob sklicevanju na ugotovitve preiskave poroča tudi, da je bila smrt ocenjena kot povezana z zdravljenjem.

Pri tem je pomembna previdnost: iz javno dostopnega zapisa na ClinicalTrials.gov, ki je bil nazadnje posodobljen 6. marca 2025, smrti udeleženke ni mogoče razbrati. Na njem tudi še vedno piše, da raziskava vključuje enega udeleženca in da rezultatov ni bilo objavljenih.

Zakaj javnost za njeno smrt dolgo ni vedela?

Mei je umrla marca 2025, širša znanstvena javnost pa je za primer izvedela šele po novinarski preiskavi več kot leto pozneje.

Posebej občutljivo vprašanje predstavlja dejstvo, da je bil februarja 2026 – torej skoraj leto dni po smrti deklice – v reviji Nature objavljen članek raziskovalne skupine o uspešnem zdravljenju mišjega modela bolezni.

V samem članku smrt otroka ni omenjena.

Po poročanju Le Monda naj bi starši Mei raziskovalce celo prosili, naj članka ne objavijo, ker jih je skrbelo, da bi lahko drugim družinam vzbudil neutemeljeno upanje. To temelji na medijskem poročanju in ga zato ni mogoče predstavljati kot neodvisno potrjeno dejstvo.

Družina naj bi sodelovala tudi pri financiranju razvoja terapije

Med vprašanji, ki jih odpira primer, je tudi financiranje eksperimentalnega zdravljenja.

Po poročanju medijev naj bi družina Mei pomembno finančno prispevala k razvoju terapije. Tudi ta podatek izhaja iz novinarske preiskave, zato je treba biti pri navajanju zneskov in okoliščin previden.

Takšen položaj odpira zahtevno etično vprašanje: kako zagotoviti neodvisno presojo tveganja, kadar družina hudo bolnega otroka sama aktivno išče in financira razvoj zdravljenja?

To samo po sebi seveda ne dokazuje, da je bilo pri odločanju storjeno karkoli nedovoljenega. Je pa ena od okoliščin, ki jih je pri presoji celotnega primera treba upoštevati.

Zakaj je primer Mei tako pomemben?

Zgodba Mei ne dokazuje, da je urejanje genov nevarno ali da se takšnih terapij ne bi smelo razvijati.

Nasprotno – tehnologija že kaže velik potencial. Prav pri Snijders Blok–Campeau sindromu so raziskovalci pri miših pokazali, da je mogoče s popravljanjem določene genske spremembe vplivati na posledice bolezni. Toda uspeh pri miših še ne pomeni, da je enak postopek varen in učinkovit pri človeku.

Primer Mei zato odpira precej bolj konkretno vprašanje: koliko dokazov o varnosti potrebujemo, preden je upravičeno eksperimentalno zdravljenje prvič uporabiti pri otroku?

To je še posebej občutljivo pri otrocih z redkimi boleznimi. Njihovih bolezni pogosto ni mogoče zdraviti vzročno, bolnikov je malo, raziskave so zahtevne, starši pa se lahko znajdejo pred možnostjo, ki je hkrati izjemno obetavna in zelo negotova.

Ko upanje trči ob meje medicine

Verjetno je skoraj nemogoče razumeti položaj staršev, ki izvedo, da bi lahko obstajala tehnologija, s katero bi bilo nekoč mogoče poseči v sam vzrok otrokove bolezni.

Toda prav zato odgovornost za presojo, kaj je dovolj varno, ne more biti samo na ramenih družine.

Namen kliničnih raziskav je med drugim prav v tem, da obstajajo pravila, neodvisni nadzor in varnostni mehanizmi, ki ščitijo ljudi, ki sodelujejo v njih – še posebej otroke.

Kaj natančno se je zgodilo v primeru Mei in ali so bila pri raziskavi kršena pravila, bodo morale dokončno pokazati pristojne preiskave. Dokler te niso končane, je pomembno ločevati med dokumentiranimi podatki, ugotovitvami novinarske preiskave in očitki, ki še niso dokončno potrjeni.

Nekaj pa je že danes jasno: šestletna deklica je sodelovala v eksperimentalnem zdravljenju nove genske tehnologije in sedem dni pozneje umrla. Več kot leto pozneje njen primer odpira razpravo, ki presega eno samo raziskavo – kako hitro sme medicina napredovati, kadar je cena morebitne napake lahko človeško življenje.