Po ločitvi se od staršev pričakuje marsikaj. Da bosta zrela, komunikativna in za dobro otroka pustila vse zamere ob strani. V teoriji lepo. V praksi pa za mnoge družine preprosto nerealno.

Za te primere obstaja paralelno starševstvo. V slovenščini izraz še ni pogost, a strokovnjaki ga vse pogosteje omenjajo kot možnost starševstva po ločitvi.

 

Kaj sploh je paralelno starševstvo?

Paralelno starševstvo je model vzgoje otrok po ločitvi, pri katerem starša ne sodelujeta tesno, ampak vsak vzgaja po svoje, vzporedno, z jasno razdeljenimi vlogami in minimalnim neposrednim stikom med seboj.

Za razliko od sodelovalnega sostarševstva (co-parenting), kjer se starša usklajujeta, skupaj odločata in redno komunicirata, paralelno starševstvo temelji na drugačnem izhodišču: manj stika med staršema pomeni manj konfliktov, manj konfliktov pa pomeni bolj varno okolje za otroka.

Ključno je, da otrok ohrani reden in kakovosten odnos z obema staršema, le da ta dva starša drug z drugim komunicirata čim manj in čim bolj strukturirano.

 

Zakaj ločitev sama po sebi ni največja težava

Tega se mnogi starši ne zavedajo, ampak raziskave kažejo, da za otrokovo dobrobit ni najbolj škodljiva ločitev sama, temveč dolgotrajna izpostavljenost sporom med staršema.

Otroci, ki odraščajo v ozračju stalnih konfliktov med mamo in očetom, pogosteje razvijejo anksioznost, depresivne simptome, vedenjske težave in težave v odnosih. Občutijo lojalnostni konflikt, občutek, da morajo izbirati stran in da so "izdajalci", če imajo radi oba. To breme je za otroka izjemno težko.

 

"Ampak saj bi morala za otroka premagati razlike..."

Ta stavek sliši marsikdo, ki gre skozi visoko konfliktno ločitev. In s tem pride ogromno krivde.

Ampak, zahteva po tesnem sodelovanju ni vedno realna in ni vedno dobra. Pri nekaterih parih obstaja zgodovina nasilja, hude manipulacije ali psiholoških vzorcev, ki vsak poskus pogovora spremenijo v nov konflikt. V takšnih primerih prisilno sostarševstvo ne pomaga otroku, nasprotno, poveča njegovo izpostavljenost napetostim.

Paralelno starševstvo ni znak, da nisi dovolj dobra mama ali dovolj dober oče. Je znak, da razumeš, kaj tvoj otrok v resnici potrebuje.

 

Kako deluje v praksi?

Paralelno starševstvo ima nekaj jasnih značilnosti:

Komunikacija je omejena in strukturirana. Namesto telefonskih klicev, ki hitro prerastejo v prepir, se sporazumevanje odvija predvsem prek elektronske pošte ali posebnih aplikacij, namenjenih ločenim staršem (npr. OurFamilyWizard, TalkingParents). Pogovori so omejeni na vsebine, ki zadevajo otroka, kot so šola, zdravje, logistika. Čustvene razprave nimajo mesta.

Vsak starš je pri sebi avtonomen. Ko je otrok pri tebi, odločaš ti. Ko je pri drugem staršu, odloča on. Vsak dan ne pokličeš in ne sprašuješ, zakaj je otrok jedel čips za večerjo ali spal pri vas do osmih. Skupno se odloča le o velikih stvareh.

Otroku ni treba imeti enakih pravil pri obeh. To je za mnoge starše presenečenje. Otroci se znajo prilagoditi dvema nekoliko različnima okoljema, pri mami se gre spat ob osmi, pri očetu ob deveti, pri mami se ne pije soka, pri očetu ja.

 

Otrok nikoli ne sme biti poštni nabiralnik

Pri paralelnem starševstvu velja eno najpomembnejših pravil: otrok ne sme postati komunikacijski kanal med staršema.

Najbolj škodljivo za otroka je, kadar:

- prenaša sporočila med staršema ("Povej mami, da..."),

- posluša kritike na račun drugega starša,

- čuti, da mora vohuniti ali poročati,

- mora izbirati, h komu bo šel, komu bo zvest.

 

Ko otrok nosi ta breme, nosi breme odraslih. To ni njegova vloga. Njegova vloga je, da odrašča.

 

Ali to pomeni, da se nikoli ne boš razumel/-a z bivšim?

Ne nujno. Paralelno starševstvo ni obsodba za vedno.

Pri nekaterih družinah se napetosti sčasoma umirijo. Komunikacija postane lažja. Morda čez leta preideta v bolj sodelovalni model. Pri drugih pa ostane paralelni pristop dolgoročno najboljša rešitev in to je prav tako v redu.

 

Zakaj paralelno starševstvo in ne stiki vsak drug vikend?

Raziskave kažejo, da je paralelno starševstvo lahko boljša rešitev od stikov vsak drugi vikend predvsem zato, ker otroku omogoča ohranitev tesnejšega in bolj rednega odnosa z obema staršema. Otroci imajo praviloma koristi, kadar sta v njihovo življenje aktivno vključena oba starša, če sta seveda oba primerna za starševsko vlogo. Stiki vsak drugi vikend lahko pri nekaterih otrocih vodijo v postopno oddaljevanje od starša, pri katerem ne živijo. Pomembno je poudariti, da paralelno starševstvo ni primerno za vsako družino.

 

Zakaj to ni "zadnja možnost za problematične starše"

V starejši strokovni literaturi je bilo paralelno starševstvo opisovano kot skrajni ukrep, zadnja možnost, ko vse drugo odpove. Novejše raziskave pa kažejo drugače.

Danes strokovnjaki paralelno starševstvo vse pogosteje opisujejo kot posebej prilagojen model za visoko konfliktne ločitve, ne kot neuspeh, ampak kot premišljeno odločitev.

Za otroka ni nujno, da se starša dobro razumeta. Potrebuje le to, da sta oba sposobna konflikte držati dovolj daleč od njega, da pri vsakem od njiju čuti varnost, sprejetost in ljubezen.

Paralelno starševstvo ni za vse družine, je pa za mnoge prava rešitev. Če se prepoznaš v tem, kar si prebral/-a, je morda vredno pogovoriti se s strokovnjakom, družinskim terapevtom ali mediatorjem, ki ti bo pomagal postaviti jasno strukturo, primerno za vašo situacijo.

 

PREBERITE TUDI: Po ločitvi staršev: Kateri urnik stikov je najboljši za otroka?

 

---

Zala Udir, svetovalka za dinamiko sestavljenih družin, ustanoviteljica Aurapaxa, je magistrica zakonskih in družinskih študij, ki se celostno posveča življenju in izzivom sestavljenih družin.

Življenje v sestavljeni družini, daje njenemu strokovnemu delu pristen vpogled v vsakodnevne izzive ter dragocen stik z realnostjo tovrstnih družinskih sistemov. Njeno delo temelji na strokovnem znanju, sočutju in praktičnih izkušnjah.

 

SPLETNA STRAN: https://aurapax.si/

IG: https://www.instagram.com/_aurapax_igsh=MXZxaXlvZTE3c2ZnMg%3D%3D&utm_source=qr

FB: https://www.facebook.com/p/Aurapax-61584849119306/

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.

 

Viri:

1) Kelly, J. B. (2003). Parents with enduring child disputes: Multiple pathways to enduring disputes. Journal of Family Studies, 9(1), 37–50. 

2) Mandarino, K., Kline Pruett, M., & Fieldstone, L. (2016). Co-parenting in a highly conflicted separation/divorce: Learning about parents and their experiences of parenting coordination, legal, and mental health interventions. Family Court Review, 54(4), 564–577. 

3) Paquin-Boudreau, A., Poitras, K., Cyr, F., & Godbout, É. (2021). An interdisciplinary case management protocol for high-conflict families: The evolution of coparental dynamic. Journal of Divorce & Remarriage, 62(8), 657–672.