Moja najljubša prispodoba o zaupanju je zid, na katerega se z veseljem naslonim. Naj se naslanjam vedno, ko sem utrujena, izžeta, ali kako drugače v ne najboljši koži. Včasih pa kar tako, ker se lahko, ker je tam. Nanj se naslanjam brez pomislekov in s polno težo. Temu se reče zaupanje. Če bi se mi zid umaknil, bi padla in če tudi bi obstal naslednje 10krat, bi se nanj naslonila veliko bolj previdno in v meni bi vsakič tlel dvom, me bo zdržal ali ne. Seveda bi čez čas ponovno zaupala v stabilnost in če bi me še enkrat pustil na cedilu, bi krivila sebe, češ, morala bi vedeti.

PREBERITE TUDI: Ali me sploh kdo spoštuje?

Prav tako je z zaupanjem na katerem koli drugem področju. Zaupamo vse dokler naše zaupanje ni izigrano in potem se naučimo, da je to privilegij. Dragi starši, ne bojte se biti zid, ki obstoji, ki zadrži in ki se ne premakne. Naj se vaš otrok naslanja nanj, naj preizkuša, naj z vso svojo trmo tišči in vi zdržite. Bodite njegovo zaupanje, bodite varnost.

Dragi starši, zmorete!

Vzgojiteljica Miriam

Miriam Kalan navdušuje delo z ljudmi, še posebej z najmlajšimi. Po duši naravoslovka, ki je matematiko in fiziko zamenjala za predšolsko vzgojo. Učiteljica plavanja, animatorka in strastna potapljačica, z veseljem barva platna in obraze. Radovednost jo vodi do različnih formalnih in neformalnih znanj, ki jih z veseljem tudi deli.

Z vami diplomirana vzgojiteljica, ki poleg vseh ostalih izkušenj in interakcij, že vrsto let "hodi v vrtec" in temu pravi poslanstvo. Hkrati pa ohranja jezikavo trmoglavko, ki jo žene, da bi vsak zakaj imel svoj zato.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.