Besedna zveza "google starši" je v resnici žaljivka, ki namiguje, da gre za starše, ki se delajo pametne na področjih, kjer niso strokovnjaki.

Ki mislijo, da lahko pametujejo samo zato, ker so na googlu prebrali nekaj člankov z nepreverjenimi viri. Ker google starši seveda ne znamo ločiti med strokovnim in lažnim besedilom. Ker nismo strokovnjaki. Ker smo "samo" starši.

Kaj pa mi vemo, kakšno zdravljenje je najboljše za našega otroka, saj vendar nismo zdravniki, ki so dolga leta študirali medicino! In itak, da nimamo pojma, ali je naš otrok zrel za vpis v prvi razred ali ne, saj nismo psihologi, ki obvladajo otrokov razvoj!

Za vsa ta starševska vprašanja imamo vendarle strokovnjake, ki bodo brez čustvene vpletenosti namesto nas odločili, kaj je najbolje za našega otroka.

V resnici gre za analogijo odnosa, ki še vedno prevladuje med večino staršev in otrok. Otrok nima nobene pravice preveč spraševati, sploh pa ne dvomiti v starševske odločitve, saj je le neveden in neizkušen otrok. Medtem, ko je starš sposobnejši, pametnejši in izkušenejši ... tako rekoč nezmotljiv. Kot so nezmotljivi vsi strokovnjaki, ki jim moramo starši pohlevno in hvaležno slediti. 

Javno priznam - ne verjamem ne v nezmotljive starše, ne v nezmotljive strokovnjake!

Tako kot se otrok rodi kot kompetentno bitje, smo po mojem "nestrokovnem mnenju" - pač nimam diplome ali doktorata iz psihologije, ker bi potem moje mnenje baje več štelo - tudi starši v bistvu kompetentni.

Četudi delamo napake in na svoji poti starševanja lahko delujemo tudi v škodo otroka. Kot delajo napake strokovnjaki, ki s svojo na strokovnosti slonečo močjo lahko škodijo ne samo posameznemu otroku in družini, temveč državi in celotni družbi ter celemu svetu. 

Če torej odvzemamo kompetenco staršem (pa naj gre za zdravje in razvoj ali vzgojo in izobraževanje), jo moramo vzeti tudi strokovnjakom. In pravzaprav vsakemu človeku. Vsak človek je namreč zmotljivo bitje. Ne glede na to, koliko diplom ima in kako zelo strokovno je usposobljen. In ne glede na to, koliko let izkušenj je za njim ter kaj vse zna in zmore.

Več kot očitno živimo v družbi, ki je povsem pozabila na skromnost. In ponižnost. Pa ne ponižnost starša v odnosu do vsevednega strokovnjaka. Toda ponižnost do samega sebe in vsega človeškega.

Prav iz te človekove ponižnosti, ki se zaveda majhnosti človeka in omejitev človekovega znanja - in to navkljub temu, kako zelo smo kot družba kao napredovali in se razvili -, se rojeva zdrava radovednost in še bolj pomembna zmožnost sobivanja z drugačnostjo.

Pa četudi gre za spoštljivo sobivanje laičnega "google mnenja", ki dvomi v strokovno in znanstveno potrjeno "resnico"!

Šele, ko bomo kot družba sposobni misliti s svojo glavo tako, da si bomo dovolili podvomiti v tako imenovane strokovnjake in uradne institucije, se bo lahko začel pravi dialog. In prava rast družbe.

Tako kot se lahko družina začne razvijati šele takrat, ko odrasli tudi otroke jemljemo resno. Jih povabimo k mizi in jim prisluhnemo, pa čeprav imajo manj znanja in izkušenj. Se tudi mi od njih učimo in marsikaj naučimo.

Gre pravzaprav za temeljno človečnost, ko v odnosih - tako z otroki kot bolj ali manj strokovno podkovanimi odraslimi - delujemo najprej kot človek in šele potem kot strokovnjak. Ko svoje strokovnosti ne zlorabljamo za to, da kakorkoli diskreditiramo tistega na drugi strani. Ko naša strokovnost ni sredstvo zlorabe za rušenje integritete drugega.

Smo kot družba že zreli, da stopimo na pot zares spoštljivih, enakovrednih in kompetentnih odnosov v vse smeri? Odnosov, ki temeljijo na spoštovanju, zaupanju in ljubezni (Ja, tudi ljubezen mora biti obvezno zraven, čeprav nas uradni strokovnjaki poskušajo prepričati, da človeku jemlje objektivnost in strokovnost!), ki se požvižgajo na to, kdo je "pravi" in kdo "google" strokovnjak.       

Helena Primic je sodelavka Uredništva portala Ringaraja.net, sicer pa samostojna novinarka in tekstopiska pri Besedula, sodelavka Familylab Slovenija in mama dveh hčera.

Kot filozofinjo in staro dušo jo bolj kot sodoben svet privlačijo arhetipi in mistika starih svetov, ki jih odkriva skozi psihologijo, mitologijo, šamanstvo in različne metode osebnostne rasti. Predvsem pa verjame, da smo vsa živa (in neživa) bitja povezana v Eno, zato vedno znova išče nove poti povezovanja in medsebojne ljubezni.

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.