Zadnjič sem se na kavi pogovarjala s prijateljico, ki še nima otrok. Povedala je, da otroka na svet ne misli spraviti toliko časa, dokler ne bo prepričana, da mu lahko nudi vse, kar bo potreboval. Da bo šel lahko vsaj enkrat na leto na morje. Da bo lahko nosil oblačila priznanih znamk, da se sošolci ne bodo iz njega delali norca. Da bo imel vse didaktične igrače in možnosti, da se vpiše v katerikoli šport ali zanimanje, v katerem bo razvijal svoje sposobnosti.

 

Nerealno visoka pričakovanja postavljamo starši

O tem pogovoru sem razmišljala več dni. Po eni strani si za svoje otroke seveda želimo, da imajo vse, kar jim omogoča optimalen razvoj, vključenost v družbo in razvijanje sposobnosti, da bodo odrasli v srečne in izpopolnjene ljudi. Po drugi strani pa me je prešinilo, da to, na nek način novo realnost, v kateri so pričakovanja, kaj vse mora imeti otrok, nerealno visoka, ustvarjamo starši sami.

 

Star lavor in slikanje na kamne

Prišla je nedelja in z mojima dvojčkoma smo se zbudili v lep sončen dan. Tak, ki kar kliče po izletu na morje. Še v postelji sem premlevala, kaj vse moram spakirati s seboj, kje bomo prespali opoldanski počitek … In ko sem postala utrujena samo od razmišljanja, sem se odločila, da bomo ostali kar doma. Na vrt sem odnesla lavor, vanj natočila malo vode, nabrali smo kamne, vzeli vodenke in ustvarjali. Vmes sem prinesla zvočnik in ukulele, igrali smo in peli, risali – malo po kamnih, malo po sebi in se špricali z vodo, da smo se ohladili. Dan je bil popoln.

 

PREBERITE TUDI: BLOG: Naj se tekma za najbolj genialnega potomca začne

 

Ker otroci ne potrebujejo najlepše plaže, potrebujejo pa nas – starše. Ne na telefonih, da jih z enim očesom spremljamo, da so varni. Ne, potrebujejo prisotne starše. Starše, ki z njimi rišejo po kamnih. Starše, ki se z njimi tlačijo v majhen lavor in jih z vodnimi balončki lovijo po vrtu. Potrebujejo ljubezen in potrebujejo pozornost.

 

Vrednota je čas

Morda moja otroka ne bosta imela najnovejšega pametnega telefona, imela pa bosta pozornost in ljubezen staršev. Želim si, da jima bom v naslednjih letih privzgojila, da vrednota ni denar, da je vrednota naš čas. Da so pomembni trenutki, ki jih preživimo z najbližjimi, ne pa prostor, kamor gremo na počitnice. Da ni pomembno, katere znamke so njuni čevlji, dokler ju nesejo vsem pustolovščinam naproti.

In kar se tiče ostalih? Seveda se bodo našli otroci, ki jima bodo povedali, da imata poceni obleke, da nimata najboljšega telefona. In želim si, da bosta v tistem trenutku vedela, da to ni napad na njuno osebnost in življenje, samo odraz stiske, v kateri se nahajajo sami. Ker točno ti otroci, ki imajo vse, večkrat nimajo tistega, kar si najbolj želijo – ljubezni, sprejemanja in pozornosti svojih staršev, ki jim namesto lepega popoldneva ob starem lavorju, kupijo novo tablico, samo da se zamotijo.

 

PREBERITE TUDI: Nakupovanje ni "čas za mamo"

 

---

Petra Znoj je novinarka na portalu Ringaraja in mamica nedonošenima dvojčkoma Adamu in Žanu. Zaradi vseh zapletov pri dvojčkih, ki sta bila rojena kar dva meseca in pol prezgodaj, je skoraj diplomirala iz pediatrije in razvoja otrok.  A vendar po srcu ostaja novinarka in z veliko strastjo pripoveduje zgodbe drugih, zato tudi ureja portal nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, kjer so zapisane zgodbe otrok, ki so se rodili prezgodaj.

Je zagrizena razkrivalka resnice, ki včasih ni tisto, kar želimo, je pa tisto, kar potrebujemo, odvisnica od dobre kave in marmornatega kolača (pa tudi kozarca vina).   

 

 

Mnenja blogerke ne izražajo nujno mnenja uredništva Ringaraja.net.