»To mi je dala babi.« Včasih je majhen predmet za otroka veliko več, kot se zdi odraslim. Lahko je igračka, ki jo je dobil za rojstni dan, ali kamenček, ki sta ga z dedkom našla ob reki. Ko nekoga ni več, imajo takšne stvari še posebno vrednost.

Škatla spominov je eden od načinov, kako jih lahko ohranimo. V njej otrok zbira fotografije, predmete in zgodbe, ki ga spominjajo na človeka, ki ga pogreša. Lahko jo odpre skupaj z nami ali pa si njeno vsebino ogleda sam, kadar si tega zaželi.

 

Dovolj je navadna škatla

Ni treba kupovati posebnih pripomočkov. Uporabimo lahko škatlo od čevljev, ki jo otrok po želji poriše, oblepi ali nanjo napiše ime bližnjega. Tudi okraševanje lahko izpusti. Pomembno je, kaj želi shraniti vanjo.

Idejo mu ponudimo ob mirnem trenutku, morda med ogledovanjem fotografij: »Bi rad imel svojo škatlo, v katero bi spravil stvari, ki te spominjajo na dedka?«

Če mu zamisel ni všeč, je ni treba ponujati znova in znova. Morda bo želel kaj shraniti pozneje, morda mu bo ljubši album ali pa bo spomine najraje obujal med pogovorom. Ni enega pravega načina.

 

Naj izbere tisto, kar nekaj pomeni njemu

V škatlo lahko spravi fotografijo, razglednico, droben predmet s skupnega izleta ali risbico. Če želi, lahko bližnjemu napiše pismo. Mlajšemu otroku lahko pomagamo zapisati zgodbo, ki nam jo pripoveduje.

Morda izbere fotografijo, na kateri se komaj kaj vidi, on pa dobro ve, da sta se takrat z očetom smejala. Ali čisto navaden gumb, ker ga spominja na babičino jopico. Prepustimo mu izbiro, tudi če bi sami shranili kaj drugega.

Ob predmet lahko dodamo kratek zapis: »Školjka s počitnic, ko sva z dedkom vsako jutro hodila na plažo.« Tako se ohrani tudi zgodba, povezana z njim.

 

Ni treba, da ob tem govori

Morda bo otrok med izbiranjem fotografij veliko pripovedoval. Morda bo tiho. Lahko bo nekaj položil v škatlo in nato odšel k igračam. Otroci lahko hitro preidejo od žalosti k igri, zato iz tega ne sklepajmo, da bližnjega ne pogrešajo.

Bodimo na voljo, vendar ne pričakujmo, da bo pojasnil vsako izbiro ali povedal, kako se počuti. Tudi pisma, ki ga je napisal, nam ni treba prebrati.

Če nas ob fotografijah premagajo solze, jih ni treba skrivati. Lahko preprosto povemo: »Pogrešam jo. Lepo mi je videti to fotografijo, hkrati pa sem žalostna, ker je ni več.« Otroku ob tem ne nalagajmo vloge tistega, ki nas mora potolažiti.

 

Kaj pa, če se bližnjega skoraj ne spomni?

Otrok, ki je mamo, očeta ali drugega bližnjega izgubil zelo zgodaj, ima lahko malo lastnih spominov. Takrat lahko v škatlo dodamo zgodbe ljudi, ki so ga poznali, in fotografije s kratkimi pojasnili.

Ni treba iskati velikih dogodkov. Zapišemo lahko, katero pesmico mu je mamica pela ali kako ga je očka vozil v vozičku. Namesto »Saj se spomniš, kajne?« raje rečemo: »Takrat si bil še čisto majhen. Ti povem, kaj sta počela?«

Tako lahko otrok spoznava del svoje zgodbe, ne da bi imel občutek, da bi se moral nečesa spomniti.

 

Spominjamo se lahko tudi doma

Pred prvim novembrom veliko govorimo o svečah, cvetju in obisku pokopališča. Ob tem lahko otroku pokažemo, da se bližnjega lahko spominjamo tudi doma: ob fotografiji, njegovi najljubši pesmi ali jedi, ki jo je rad pripravljal. Obisk groba je le ena od možnosti za obujanje spominov.

Škatle ni treba napolniti v enem popoldnevu. Otrok ji lahko čez čas kaj doda, kaj vzame iz nje ali jo pusti zaprto. Z njim se dogovorimo, kje jo bo hranil in ali jo želi komu pokazati. Nekateri otroci svoje spomine radi delijo, drugi jih želijo obdržati zase. Morda bo v njej dolgo samo ena fotografija. Tudi to je dovolj.