Zgodbe malih junakov: Starejšega sina nisem videla 35 dni
Noemi je lepo napredovala z težo, brez težav. Zdravnica mi je obljubila, da gremo 15. julija 2020 domov. Bili sva pripravljeni.Potem pa strah, kako bo reagiral sinček, ko me bo objel in videl po 35ih dnevih?
Vsaka nosečnost je drugačna. Tudi pri meni sta prva in druga kot dan in noč. Druga je bila še posebej težka in posebna.
Začelo se je 9. junija 2020. S sinčkom sva ležala na kavču, partnerja tisti čas ni bilo doma. Začutila sem rahel krč, podoben menstrualnim, ampak sem si mislila, da ni nič takega, verjetno je brcnil otročiček. Takrat sem bila noseča 29.tednov.
Krči so postajali vedno bolj pogosti, pa sem si rekla, da imam preveč naporne dneve in bom morala več počivati. Vendar se bolečina ni zmanjševala. Neznosno me je začel boleti hrbet, in v tistem trenutku sem se zavedla, kaj se dogaja! Popadki.
Popadki v 29. tednu
Začela sem si pisati minute, popadki 30 sekund na 8-10min. Pokličem partnerja, pridi domov, ker imam popadke, sestro hitro da popazi na sinčka, vsi so mislili, da se hecam.
Odpeljeva se v porodnišnico Postojna. Na pregledu je CTG že kazal popadke, odprta sem bila 2cm in maternični vrat je meril 15mm.
Z rešilcem v Ljubljano
Ker še nisem bila v 33. tednu, so me poslali v Ljubljano. Hotela sem iti s partnerjem, ampak niso dovolili, lahko bi rodila vsak čas. Šele ko so me dali v rešilca in smo pot prevozili s sirenami, sem se začela zavedati, kako resno je. Moj partner je hitel za nami, povedal mi je, da je krepko prekoračil omejitve, pa nas ni mogel dohiteti - še zdaj dobim kurjo kožo, ko to pišem.
Prišla sem v porodnišnico, hiter sprejem, od nervoze nisem dojela, kaj se dogaja, vse je šlo zelo hitro.
PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Roditi bi se morala čez 3 mesece
Porodna soba bom rodila, ne bom rodila
Po uri priprav in papirologije so me ob 21tih odpeljali v porodno sobo. Priklop na CTG, dobila sem flosteron, ki pomaga za razvoj pljuč otročička in potem smo čakali. Popadki so se umirili, zdravilo je porod zaustavilo. Ležim in čakam. Zaspati nisem mogla. Okoli 1h zjutraj se popadki vrnejo. Vsi pripravljeni, da bom rodila. Pol ure je bilo napeto, nato se je spet umirilo. V porodni sobi sem ostala do 8h zjutraj. Utrujena in zaspana, še bolj pa lačna, če se malo pohecam.
3 tedne počivanja
Potem so me prestavili na oddelek E, najprej dobim še eno dozo flosterona, stranski učinki so zelo tečni, prekomerno potenje in 14dni MUK! Ležala sem 3 tedne.
Prepoved obiskov me je najbolj prizadela, moj partner je do Ljubljane potreboval 2 uri in prišel je 1x na teden, da mi je lahko prinesel stvari. Sinčka nisem smela videti. Prosila sem, da bi šla do vratarja, za vsaj 10min, ampak mi niso pustili, ker nisem smela iz sobe.
Nekako smo preživeli, ampak bilo je težko. Napočil je 29. junij 2020, ponedeljek. Že zjutraj sem se počutila zelo slabo, čutila sem pritistk v maternici, ki ga ne znam opisati, CTG je bil slab, priklopljena sem bila 45minut, pa sestre niso mogle nič prebrat iz njega. Po 30min me pregleda ginekologinja, pove, da sem odprta 3cm, vendar ne bomo nič prehitevali. Molila sem potiho, da še malo počaka naša štruca.
Noemi: 2045g; 45cm; 32. teden
Zbudim se v torek, počutje v redu. Pojem zajtrk in se uležem, nato spet tisti pritisk, kot da bom vsak čas rodila. Spet me pregleda ginekologinja, odprta 3-4cm. Pravi, da se odločijo in mi javijo. Ostanem tešča.
Okoli 13h mi pride povedat, da se bo danes nosečnost zaključila. Spakiram in grem v porodno sobo, kjer zopet čakam. Na srečo sem imela prijazne sestre in babice. Ker sem se odprla 8cm, ampak je bilo zelo malo popadkov, sem dobila umetne, nisem hotela epiduralne, sem rekla, poskusim brez nje.
Na začetku je bila ura hudih bolečin, potem pa se je vse hitro odvilo. ob 16:27 sem rodila zdravo in živahno deklico, težko 2045g in dolgo 45cm. Takoj je šla na intenzivno nego, kjer je ostala 10dni.
Noemi z malo prijateljico, hobotnico (FOTO: osebni arhiv)
Obiski na intenzivni negi
Vsak dan sem redno hodila na hranjenje od 9h do 21h, včasih že brez moči in energije. Ampak vse za mojo princesko. Trudila sem se s črpanjem mleka, ampak ni šlo. Že v prvi nosečnosti sem zelo malo dojila, sedaj pa sploh, glede na to, da sem rodila 8 tednov prezgodaj.
Naučili so me rokovanja z nedonošenčkom, ki ga uporabljam še sedaj, čeprav je že velika. Pediater mi je povedal, da ko bo samostojno pila po flaški in ji bodo lahko odstranili sondo (cevko, po kateri mleko teče direktno v želodček). Ker sem se res potrudila, so mi hčerko na oddelek pripeljali že malo prej. Vedela sem, da smo z eno nogo doma, vendar v vsem času, ko sem bila hospitalizirana, nisem niti enkrat vprašala za domov. Vedela sem, zakaj sem tukaj in da moram potrpeti.
PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Konec dober, vse dobro
Odhod domov
Noemi je lepo napredovala z težo, brez težav. Zdravnica mi je obljubila, da gremo (v sredo) 15. julija 2020 domov. Bili sva pripravljeni.
Bili sva pripravljeni na odhod domov (FOTO: osebni arhiv)
Potem pa strah, kako bo reagiral sinček, ko me bo objel in videl po 35ih dnevih?? Me bo sploh objel? Me sovraži?
Pot do doma je bila neskončna, skoraj 3ure. Počasi z odmorom... Končno prideva domov!!
Pričakala nas je moja družina in tašča. Bilo je popolno! Sinček me vidi in mi steče v objem, ne vem, kdo je tisti dan bolj jokal, ali jaz ali vse druge ženske sploh v naši družini.
Vse se je dobro končalo
Vse se je dobro končalo. Ne glede na "slabo izkušnjo" sem dobila veliko novih prijateljic, s katerimi smo še zdaj v stikih. Intenzivna je res poseben prostor in vsi tam si zaslužijo vse najboljše in vse pohvale! Za trud, besede, tolažbe... Noemi je zdaj stara že 9 mesecev, pa se vsega tega spomnim, kot bi bilo včeraj. Mislim, da takšne izkušnje ne pozabiš nikoli.
Vsem mamicam pa, ni važno, koliko časa ste v bolnišnici in kdo vas čaka doma, dokler ste vi pod kontrolo zdravnikov in vaše štruce zdrave, vse drugo mine. Važno je, da ste pod dobro oskrbo in da preživite vse dneve, kar se da pozitivno, prej al slej gre vsaka domov, z vašim trudom pa mogoče še prej kot si mislite.
PREBERITE TUDI: Resnična zgodba: Nedonošeni, zapuščeni in posvojeni dvojčici
Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA. |
Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.