|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki.   Več o tem

Zgodbe malih junakov: Roditi bi se morala čez 3 mesece

Porodne zgodbe, 16.2.2021
7. 11. 2019, ob 9.34 se je rodila naša Klara, v 25. tednu nosečnosti, težka 730g in velika 34cm. Teh podatkov si nisem mogla predstavljati. Roditi bi morala šele čez 3 mesece.

image
Klara se je rodila s 790g (FOTO: Osebni arhiv)
/81


Devetega junija 2019 zjutraj sem izvedela, da sem ponovno noseča. Solze sreče, navdušenje, smeh… Čisto nepremišljeno sem v tem navalu emocij takrat svojemu dvoletnemu sinu (ki je bil seveda z menoj v kopalnici – mame nismo nikoli same) prvemu zaupala, da bo postal veliki bratec in da ima mami v trebuščku dojenčka. Seveda sva novico takoj odšla povedat tudi atiju. Od tega dne naprej je moj Karlo, ki je še vedno spal z menoj v postelji, vsak večer zaspal z roko na mojem trebuhu in božal dojenčka. Prvi pregled sem imela na partnerjev rojstni dan, izvedela sem, da je naš dojenček odlično in da imam PDP 18. februarja 2020. 3. avgusta sem bila naročena na pregled nuhalne svetline, zato smo se dan prej vrnili iz morja. Kakor sem predvidevala, so bile vse meritve in pregledi odlični, naš dojenček lepo raste in je star že 12 tednov. Dojenček? Po tihem sem slutila in po pregledu je doktor namignil, da bi lahko bila dojenčica. Pupika, babika, princeska, punčka, mala deklica. Ja, dobili bomo sestrico.

 

Krvavitev

Neverjetno, kako se lahko toliko pozitivnih čustev sesuje v en velik strah v samo 48 urah. Kajti v ponedeljek sem zjutraj kmalu po tem, ko sem vstala, pričela krvaveti. Vsa prestrašena sem odhitela do ginekologinje, pregled in sprejem na oddelek ginekologije. Noseča 12. tednov. Prestrašena. Zdravnica in sestre me seznanijo, da je 12. teden lahko odločilen, da obstaja precejšnja možnost splava. V sobi nas je bilo pet, od tega sta dve že imeli splav, pri eni se je dogajalo ravno v času mojega sprejema in dve, ki sva prestrašeno mirovali in upali na najboljše. Znašla sem se v nočni mori in upala, da se hitro zbudim. K sreči je bilo z nama vse v redu, po treh dneh mirovanja in opazovanja sva lahko odšli domov. Kar se tiče moje nosečnosti je bila še vedno brez posebnosti, morda nekoliko manj gibanja oz. obremenjevanja. Ni bilo več isto, četudi so rekli, da je vse v redu. Ni bilo več brezskrbne nosečnosti, ni več »no stress«, vse skupaj mi je ostalo nekje v podzavesti. V svoj dnevnik sem sredi septembra zapisala, da končno spet začenjam uživati v nosečnosti, da sem se počasi znebila strahu na vsakem koraku, čeprav se še vedno pazim. Potem pa je prišel 1. oktober, dan ko sem bila sprejeta v porodnišnico. Ponovno se je pojavila krvavitev, tokrat je bil na ultrazvoku viden večji hematom. K sreči pa je bila naša punca še vedno v redu, normalno je rastla in se razvijala. Niti sanjalo se mi ni, da bom v 1. nadstropju porodnišnice morala ostati vse do poroda. Kakšnega poroda če sem noseča šele 20. tednov? To je šele polovica. Šele 5. mesec se je začel. Moj trebuh je v bistvu šele komaj viden. Kaj pa Karlo? Kaj bo z njim, on še ni zaspal brez mene, kdo ga bo pazil, kdo peljal v vrtec, kdo bo šel po njega…

Krvavitev se ni ustavila, diagnoze so se menjavale (hematom zgoraj, hematom spodaj, dva hematoma, nobenega hematoma, polip, okužba mat. vratu, …), vsako jutro poslušanje utripa-samo da je, vsake tri dni ultrazvočni pregled, morfologija, meritve,… Krvavitev se ne ustavi, vsak dan znova polnim higienske vložke. K sreči in meni edini pomemben podatek je vedno znova bil, da je moja punčka v redu. Ona je še vedno super pridobivala na teži, se primerno razvijala, se obračala, imela ustrezne pogoje. Počutila sem se grozno, nemočno. Vse, kar sem lahko naredila zanjo, je bilo, da sem ležala v postelji in vstala, le kadar sem morala na stranišče, pod tuš, ali na pregled.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Mamica z dvema borcema

 

Luža krvi

Počutila sem se grozno, nemočno. Ker tudi za mojega fanta nisem mogla narediti nič, ni me bilo ob njem. Odštevala sem minute do obiskov, da sem ga lahko vsaj tisto eno uro na dan objemala in da je on lahko prišel pobožat trebušček (in mami pojest sladkarije). 6. novembra zvečer sem se odpravila na stranišče, je pri mojih nogah nastala luža krvi – v solzah in strahu sem poklicala sestre. Takoj so me odpeljali v porodno sobo, vmes preverjali, ali je s deklico vse v redu. Naša mala je še vedno »uživala« v svojem mehurčku, jaz pa sem v mislih neštetokrat preprosila naj bo z njo vse v redu.

Proti jutru se je zbrala ekipa zdravnikov – mislim, da so bili vsi, ki so me v tem dobrem mesecu dni hospitalizacije obravnavali. Sklenili so, da je potrebno narediti urgentni carski rez. Da sta zaradi moje izčrpanosti ogroženi tako moje, kakor njeno življenje. Takrat je bil partner že pri meni. In takrat sem se prvič sesula. V trenutku se mi je sesulo vse. Do tega trenutka sem očitno še vedno mislila, da nama bo uspelo priti bližje koncu, da bom morda na koncu še vedno »normalna« nosečka, da bom imela kakšno fotografijo iz nosečnosti, da bom lahko rodila naravno, ker sem si tako pač želela. Partner me je poskušal pomiriti, a kljub vsemu je v meni rastel občutek tesnobe, strahu… 25. tednov, še ne 6. mesecev. Pred natanko enim tednom sem imela pogovor s psihiatrinjo, pediatrinjo, porodničarko…vse so me opominjale na to, da se pri teh tednih ne pričakuje veliko. Da so lahko posledice prehude za otroka, da se lahko odločim ali se zanj borijo ali ne, da še ni dovolj razvit, … Morda sebično, ampak popolnoma zavedno sem, glede na vse njene izvide in preglede – ki so bili zmeraj popolnoma v redu, vztrajala, da se za njeno življenje borijo oz. na nič drugega niti pomislila nisem. Zadnje, kar se spomnim je, da me je zeblo - treslo se mi je celo telo in da so mi tekle solze. Strah me je bilo, ne zaspati, temveč zbuditi se.

 

Klara, 730g, 34cm, 25. teden

Nekje v globokem snu, se mi je zdelo, da je nekdo rekel: »Zajokala je.« in spet je vse izginilo. Ko pa sem končno začela zaznavat stvari okrog sebe, je najverjetneje moj pogled povedal vse. Sestra na intenzivni negi je pristopila k meni in mi s pomirjajočim glasom povedala, da je deklica zadihala, zajokala in odpeljali so jo na oddelek za intenzivno nego otrok. Mislim, da sem takrat tudi sama prvič uspela zadihati. Prišel je partner, mi povedal, da jo je za trenutek videl – bil je vidno v šoku. Poskušal me je pomiriti, ter hkrati pripraviti na morebitne slabe novice, a je tudi sam le s težavo dojemal kaj se dogaja. 7. 11. 2019, ob 9.34 se je rodila naša Klara, v 25. tednu nosečnosti, težka 730g in velika 34cm. Teh podatkov si nisem morala predstavljati. Prvič, roditi bi morala šele čez 3 mesece, glede imena so doma šele tekla pogajanja – sedaj sem pa točno vedela, da je to pravo, 730g je več kot 3kg manj kot moj prvi otrok, 34 cm ali je to sploh mogoče? Ta dan sem ugotovila, da je vse mogoče.

 

klara

7. 11. 2019, ob 9.34 se je rodila naša Klara, v 25. tednu nosečnosti, težka 730g in velika 34cm. (FOTO: osebni arhiv)

 

Vse kar sem si v naslednjih urah želela, je to, da vidim svojo Klaro, a žal sem bila preslabotna, da bi sploh vstala, kaj šele prišla do druge stavbe. Ne vem, kako sem uspela preživeti teh 30 ur, saj sem šele naslednji dan proti večeru uspela sesti v invalidski voziček, da me je partner odpeljal na pediatrični oddelek. Srce mi je z vsakim metrom začelo močneje razbijati, roko so se mi tresle in tik pred vrati mi je partner rekel: »Vse bo še dobro, ko jo boš videla, ne joči, ampak ostani močna za njo – ona vse čuti.«. Končno sem zagledala svojo malo punčko, ne, ne predstavljaš si, kaj pomeni 34 cm velik dojenček, ne predstavljaš si, da je možno biti tako drobčken, pa vse te cevke, aparati, ... Solze so tekle, ampak jaz sem imela na obrazu nasmeh. Moja mala, uspelo nama je, tukaj si. V tistem trenutku sem vedela, da bo dobro. Zapela sem ji tisto pesmico, ki sem jo prej vsak večer pela Karlu in »trebuščku«, nato v bolnišnici samo »trebuščku« in zdaj jo bom pela vsak dan tebi.

 

Prvi dnevi in tedni

Naslednji dan sem bila iz intenzivne nege premeščena na oddelek porodnišnice. Stiskalo me je, v grlu sem imela cmok, ležala sem v postelji, zraven moje postelje pa je bila prazna zibka. Prebudili so se vsi lepi spomini na prvi porod, na srečo, na blažene občutke, ko sem ob sebi imela novorojenčka, na vse čestitke in obiske, na dojenje, na prvo previjanje, na negovanje, na crkljanje. Sedaj pa trepetam za življenje svoje dojenčice, ki je ne morem ne objeti, ne podojiti, ne potolažiti… Na srečo je ta dan na obisk po 3 dneh lahko prišel moj Karlo, stiskala sem ga k sebi in se tolažila, da bosta kmalu oba v mojem objemu. Karlu sva se odločila ne povedati, da je mami že rodila, saj preprosto nisva vedela kako se bodo stvari odvijale, hkrati pa mu sestrice nebi mogel videti. Zato, sva se odločila da bo mami »rodila« takrat, ko bo Klara lahko odšla domov.

Čez tri dni sva se je prvič dotaknila, drobni prstek se je dotaknil moje dlani in male nogice so se naslonile na moj prst. Trije najbolj kritični dnevi so mimo. Saj bo vse v redu, kajne, mala moja? Ta dan sem lahko odšla domov. Spet tisti grozen občutek. Odhajam iz porodnišnice – sama, brez dojenčka. Del mene pa je, po 43 dneh bolnišnice, komaj čakal, da zaspim doma ob svojem sinu. Naslednji dan se nama je ob obisku Klare obema s partnerjem na obraz narisal nasmešek – Klara je v inkubatorju objemala vijolično-rumeno hobotnico oz. bolje rečeno hobotnica je objemala njo. No vsaj z nekom se lahko pocrklja, sem si mislila in ta dan nekoliko bolj pomirjeno odšla domov. Doma sem pridno črpala mleko, ter vsakodnevno dostavljala zadostno količino – imela sem občutek, da je to zares edina stvar, ki jo lahko naredim zanjo.

 

Vzponi in padci

Sledili so vzponi in padci – tako kot so nama že na začetku povedali. Že po 18 dneh dihala s pomočjo maske in ne več cevkami, nato se je stanje spet poslabšalo in so jo morali ponovno priklopiti. Okužila se je s sepso in tako je bilo njeno stanje ponovno veliko slabše. A na srečo si je hitro opomogla in december se je začel bolj pozitivno.

38 dan Klarinega bivanja me je že na hodniku pričakala sestra z nasmeškom. »Mami, se boste danes cartali?«, v tistem trenutku nisem vedela ali naj objamem njo ali partnerja, naj jočem, se smejem. To je bil ta trenutek, po katerem sem hrepenela, končno imam v naročju svojo hčerkico. Tako zelo drobno, nežno, nebogljeno. Sestre so jo položile na moje prsi, jaz sem le s težavo dihala, strah me je bilo da ji lahko kako škodim, solze so tekle, nasmešek na obrazu ni popustil. Mala moja. Vse bo še dobro. Čez tri dni ko sem jo ponovno pestovala, je bila prvič brez pomoči pri dihanju. Dejansko sem tokrat prvič videla njen celoten obrazek in tudi enega izmed prvih nasmeškov.

 

kengurujčkanje

To je bil ta trenutek, po katerem sem hrepenela, končno imam v naročju svojo hčerkico. (FOTO: osebni arhiv)

 

Božično-novoletni prazniki

Bližali so se božično-novoletni prazniki, vsi v naši družini se jih zelo veselimo, saj se zbere vsa družina. Tokrat je bilo vzdušje nekoliko drugačno, nekaj je manjkalo. Naše pupe ni bilo z nami, za piko na i pa sem dva dni pred božičem zbolela, kar je pomenilo, da ne smem na obisk – prvič te ne bom mogla obiskati in to prav na božič. Mislim, da je to v meni povzročilo velik šok, saj sem čez nekaj dni ostala še brez mleka in tako je bilo izgubljeno še zadnje upanje, da te bom lahko dojila. Na srečo pa je božični večer polepšala poslana fotografija atija. Klara je bila 24. decembra premeščena iz inkubatorja v toplo posteljico. Prvič je bila oblečena v čisto mičken pajac in ati se je lahko cartal z njo. Ko sem sama spet popolnoma ozdravela in zadnji dan v letu prišla pocrkljat svojo punčko, sem bila presenečena in srečna kako super je izgledala Klara; polna lička, brez cevk, v topli posteljici, obračala je glavico, mahala z rokicami, odpirala oči… Presrečna sem bila, saj sem vedela, da bo novo leto prineslo mojo Klaro domov. Prvi dan novega leta so se mi spet orosile oči in nasmešek ni pojenjal, sestra mi je namreč rekla, da lahko previjem Klaro. Seveda sem dojenčke previjala že 1000x, ampak tokrat je bilo drugače, tako drobčkena. Sestra mi je seveda pomagala in skupaj nama je uspelo. Ponosna mami.

 

Nič več tople posteljice

7. januarja sem zjutraj premišljevala, da je Klara stara že 2. meseca in je še vedno nimamo ob sebi doma, ko sem prišla na obisk k njej, pa ponovno veselje – Klara ne potrebuje več tople posteljice. Zdravnica in sestre so nama povedale, da ti gre zares dobro in da se bomo kmalu pričeli učiti piti po steklenički. To so takšni trenutki sreče, ki se preprosto ne dajo opisat, male stvari, ki pomenijo tako veliko. Tako sva 12. januarja pričeli z učenjem rokovanja, negovanja, previjanja, oblačenja, ter z učenjem pitja po steklenički. Vse nama je šlo odlično, mami je do sedaj že izgubila strah in se navadila, da si pač nekoliko manjša. Vse razen hranjenja, tega me je bilo pa še vedno groza – nisi znala požirati in hkrati dihati, mleko bi se ti lahko zaletelo in nebi mogla zadihati. Včasih je trajalo eno uro, da sva uspeli popiti 50 ml. Vsi pregledi (kolki, vid, sluh, uz) so bili opravljeni z odličnimi izvidi, sredi januarja je tehtnica pokazala 2 kg, hranjenje nama je šlo vedno boljše, nego in rokovanje sva obvladali; zato je zdravnica namignila, da bi Klara lahko kmalu odšla domov. Celo pot do doma sem jokala od sreče, doma panično pričela s pripravami na prihod naše punce.

 

PREBERITE TUDI: Zgodbe malih junakov: Konec dober, vse dobro

 

Končno domov

Karlo je še zadnjo noč spal z roko na trebuščku, ko sva mu povedala, da gremo jutri po dojenčico, po našo Klaro. Vesel in navdušen - končno bo zares postal veliki bratec. Čeprav presrečna, da smo končno uspeli priti na »cilj«, sem sama le s težavo zaspala – pestilo me je tisoč in eno vprašanje. Ali bom zmogla, ali bo ona zmogla, doma ni 24 ur nadzora sester in zdravnikov, doma sicer je blazina za nadzor dihanja, ampak kaj če se zgodi, da se ta zares oglasi, kaj če ne bo jedla, kaj če ji ne bom mogla pomagat… Ko smo se naslednji dan na oddelku poslovili, opremljeni z vsemi navodili, z vsemi dobrimi željami in ko smo vsi presrečni in nasmejani zapuščali bolnišnico, ko je moj mali veliki fant skakal od veselja, ker ima sestrico, ko je ati s ponosom nesel svojo princesko in ko je mami končno ob sebi imela oba delca svojega srca.. takrat so izginile vse skrbi. Samo, da smo skupaj, če smo zmogli do sem , bomo zmogli tudi naprej. 1. februarja, po 85 dneh je Klara končno lahko odšla domov. Po 123 dneh je bila vsa družina končno skupaj doma.

 

končno domov

Končno domov (FOTO: osebni arhiv)

 

Klara te dni praznuje svoj prvi rojstni dan, je radovedna in vedno nasmejana punčka, drobcena nagajiva, ki že veselo pleza za svojim velikim bratcem. Pridno je že gosto hrano, 200ml mleka spije v dobrih 5min in vztrajno se trudi postavljati na noge. Vsi pregledi do sedaj dajejo pozitivne izvide in vsi mi verjamemo, da bo tako tudi v bodoče. Ni besed in dejanj, s katerimi bi se lahko zahvalila vsem. Vsem, ki so mi stali ob strani do poroda (zlate sestre iz porodnišnice – vse iz vseh nadstropij in kleti, mojim doma, celi družini, prijateljem…). Vsem, ki ste pri porodu rešili mojo punčko in mene, vsem, ki ste med tem bili z mislimi pri nama in ki ste verjeli le v najboljše. 1000x hvala vsem nadomestnim mamam (sestram) na oddelku EINT, srčnim, razumevajočim in strokovnim zdravnikom in zdravnicam, hvala. Hvala tja gor nad oblake, ker si pazil na Klaro.

Največja zahvala pa gre tebi, punca moja. Moja mala borka, naš mali čudež. Klara hvala, ker si se borila, nas naučila, da naj nikoli ne obupamo. Hvala, da si.

 

 

Z vami delimo navdihujoče porodne zgodbe mamic malih junakov, ki so se rodili prezgodaj. To so zgodbe o veliki borbi za življenje od prvih trenutkov po rojstvu, zgodbe o veliki ljubezni in drobcenih borcih, ki so v borbi za življenje zmagali. Še več čudovitih zgodb teh najmanjših junakov in junakinj najdete v Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov JUNAKI PRVEGA NADSTROPJA.


Če bi radi tudi vi delili svojo PORODNO ZGODBO, polno veselja, sreče in tudi joka, upanja in mogoče žalosti, nam jo pošljite na info@ringaraja.net. Z veseljem jo bomo objavili.

Nedonošeni, zapuščeni in posvojeni dvojčici
Ko sta se veliko prezgodaj rodili komajda malo več kot kilogram težki dvojčici, ju je mama zapustila. V članku preverite...
22
Vsak mesec podarjamo NAGRADO!
Čvekanje na Ringaraja.net se splača! Vsak mesec z ODLIČNIMI NAGRADAMI obdarujemo najbolj aktivne uporabnike naših Forumo...
6
Dojenček ponoči ne spi
Je nočno hranjenje res še vedno potrebno? Do kdaj? Kako bi si lahko pomagali, da bi omejili nočne podoje?Kaj storiti, če...
4
Prihod novorojenčka iz porodnišnice
Vsaka bodoča mamica se med nosečnostjo sprašuje, kaj pripraviti za novega prihajajočega člana. Veliko veselje je hoditi ...
4


Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar:


Pomen imena Ema
V prvem paru EPSKE bitke imen je zmagala Zala. Na drugi strani ji je nasproti stala Ema. Kaj pomeni in iz kje izhaja?
VIDEO: Kako dojenček doživlja obraz z masko?
video
Poglejte znan eksperiment Zamrznjen obraz iz leta 1975, ki ga danes uporabljajo kot standarden test za različne vplive n...




oblačila
Lelly28 RR

Kaj naredite z oblačili, ki so jih vaši otroci prerastli?

image
Nosečka19
Fitobimbi Vitamix
Moji malčici dajem Fitobimbi vitamix v jeseni in spomladi. Kljub virozam, ki razsajajo po vrtcu je večinoma zdrava, za kar se moram zahvaliti prav Fitobimbiju, saj drugih dodatkov ne jemlje. Super je tudi to, da ji je okus odličen in sama prosi za sirup.  Več >>
image