Kaj storiti, ko nam dojenček pokaže, da ga je strah nove osebe, ki je prišla na obisk, zdravnika, babice ali prodajalca v trgovini? In kako mu pomagati, da se bo lažje soočal s tem naravnim strahom?
Strah pred tujci - ki niso mama, očka, sorojenci oziroma osebe, s katerimi dojenček živi že od rojstva naprej - se pri dojenčku lahko pojavi že pri šestih mesecih starosti, običajno pa ga dojenček jasno pokaže med sedmim in devetim mesecem starosti.
Strah pred tujci je najizrazitejši okrog enega leta starosti, lahko pa traja vse do drugega leta in še dlje.
In kaj storiti, ko nam dojenček pokaže, da ga je strah nove osebe, ki je prišla na obisk, zdravnika, babice ali prodajalca v trgovini? In kako mu pomagati, da se bo lažje soočal s tem naravnim strahom?
1. Dojenčkov strah vzemite resno
Čeprav je dojenčka strah recimo babice, ki ga želi na vsak način pestovati, je naloga staršev, da občutke svojih dojenčkov vzamemo resno. Da torej osebam, ki se jih je dojenček ustrašil, jokajočega dojenčka nikoli ne dajemo na silo v naročje, temveč najprej dojenčka pomirimo.
Babico ali sosedo pa spodbudimo, da se dojenčku poskuša približati kako drugače - z nasmehom in pogovarjanjem ali tako, da mu poda igračko medtem, ko otrok sedi v našem varnem naročju.
PREBERITE TUDI: Kako se pogovarjati z dojenčkom?
2. Opozorite sorodnike in prijatelje
Nekateri sorodniki in prijatelji so lahko zaradi dojenčkovega zavračanja in joka celo užaljeni, zato jim razložite, naj dojenčkovega odziva ne jemljejo osebno, saj ga trenutno vse nove stvari in ljudje zelo prestrašijo.
Če si zares želijo stik z dojenčkom, bodo morali biti potrpežljivi in dojenčku dati več časa, da se na njih navadi. Za povezovanje tudi dojenček potrebuje svoje čas.
3. Vzemite ga s sabo v trgovino in na banko
Čeprav je strah pred tujci del naravnega razvoja dojenčka, mu lahko pomagate tako, da ste z njim čim več med ljudmi. Ga čim večkrat vzamete s sabo v trgovino, na banko in druge opravke, kjer bo dojenček nove okoliščine in ljudi lahko varno opazoval iz vozička ali vašega naročja.
Pri tem pazite na vse tiste "vsiljivce", ki prekoračujejo dojenčkove meje (in gotovo tudi meje odraslih) ter jih pravočasno ustavite, še preden sežejo po dojenčkovih ličkih ali poskušajo "zlesti v voziček".
4. Dojenčka pripravite na nove situacije in ljudi
Čeprav dojenček še ne zna govoriti, vas veliko razume. Zato lahko tudi dojenčka pripravite na nove situacije in nove ljudi. Pri dojenčku tega seveda ne morete početi nekaj dni prej kot pri nekoliko starejšem otroku, saj še nima razvitega občutka za čas.
Toda na poti k zdravniku pa mu lahko razložite, da gresta sedaj k zdravniku, ki bo imel oblečeno belo haljo in mu bo poslušal srčka in podobno. Ali da bo prišla na obisk teta s sivimi lasmi, ki ima doma tri mucke. Tako dojenčku novo situacijo in srečanje s tujcem naredite vsaj nekoliko bolj poznano.
PREBERITE TUDI: Čustva dojenčka med 6. in 9. mesecem
5. Bodite pozorni na lastne občutke
Dojenčki so še povsem povezani z mamo. In njenimi občutki. Če recimo mami nek obisk povzroča neprijetne občutke (ker se ob tej osebi ne počuti dobro), ga tudi dojenček ne bo maral - ne bo hotel v njegovo naročje in bo na splošno ves čas obiska jokav. Dojenček namreč čuti mamine neprijetne občutke in ga seveda postane strah. Ker če mama ni ok, tudi on ne more biti ok.
Če torej dojenček določeno osebo vztrajno zavrača, četudi druge tujce sprejema brez težav, preverite znotraj sebe, kakšni občutki se ob tej osebi vzbujajo v vas. Zelo verjetno je dojenčkov odziv le zrcalo vaših skritih občutkov.
6. Sprejmite svojega sramežljivega dojenčka in otroka
Svojega dojenčka oziroma otroka nikar ne primerjajte z drugimi nasmejanimi dojenčki in otroci, ki kar sami zlezejo novim ljudem v naročje. Otroci so različni in otrokova sramežljivost ni lastnost, ki bi jo morali skrivati, se je sramovati ali otroka čim prej prevzgojiti.
Če je dojenček visoko občutljiv, je zato tudi bolj previden in sramežljiv, saj le tako lahko uspešno zaščiti svojo visoko občutljivo bistvo. In ne pozabite: v stiku z novostmi je visoka občutljivost morda kdaj v breme, toda ko gre za doživljanje življenja in sveta vsi ti nadpovprečni senzorji otroku omogočajo čutno, čustveno in duhovno bogatejše izkušnje kot otrokom, ki so povprečno občutljivi.
Ti je članek všeč? Klikni Like in podaj svoj komentar: