Za aktualne vsebine in novice s področja starševstva in nosečnosti izberite Ringaraja za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kličete ga že tretjič. Ne odgovarja. Noče narediti tega, za kar ste ga mirno prosili, in takoj ko postavite mejo, začne kričati.

In še preden utegnete razmisliti, se pojavi sklep: »Nesramen je.« »Lena je.« »Manipulira z mano.«

Morda ste to izrekli. Morda ste samo pomislili. Zaradi tega niste slab starš. Toda način, kako razumemo to vedenje, vpliva na to, kaj bomo naredili naslednje.

Če verjamemo, da otrok namerno povzroča težave, je verjetneje, da se bomo odzvali s kaznijo ali povečanim nadzorom. Če se vprašamo, kaj nam vedenje sporoča, lahko postavimo mejo – in hkrati poskušamo razumeti, kaj je treba spremeniti.

To, kar otrok počne, je lahko nesprejemljivo in moramo ga ustaviti. Toda vedenje nam hkrati sporoča, kaj mu je težko, česa se še uči in kaj se je do zdaj naučil, da mu pomaga. Vedenje ni sodba o tem, kakšen je otrok.

Eno dejanje ne pove, kakšen je otrok

Velika razlika je med »Udaril je sestro« in »On je agresiven«. Prvi stavek opisuje to, kar moramo ustaviti. Drugi eno dejanje spremeni v otrokovo lastnost. Enako velja za »ni naredila domače naloge« in »lena je« ali »joče, ko sliši ne« in »manipulira«.

Ko opišemo, kaj se je v resnici zgodilo, se lahko vprašamo: Kdaj se to najpogosteje dogaja? Kaj se zgodi pred tem? Kje bi se otrok tega lahko naučil? Česa še ne zna narediti drugače? Oznaka ta vprašanja zapre. Ne govori več o tem, kaj je otrok naredil, temveč o tem, kakšen verjamemo, da je.

Takšna oznaka spremeni tudi način, kako gledamo na otroka. Ko enkrat verjamemo, da nam otrok namerno povzroča težave, lažje opazimo vse, kar potrjuje to sliko. Težje vidimo utrujenost, strah, razvojno nezrelost, težave pri učenju ali spremembo, skozi katero otrok prehaja.

Če se ista beseda ponavlja doma, v šoli ali na treningu, ima otrok vse manj priložnosti, da bi ga videli zunaj dodeljene vloge. Sčasoma lahko tudi sam začne govoriti: »Jaz sem tak.« Če se takšna oznaka ponavlja, lahko zoži otrokovo predstavo o sebi in njegovo vero, da lahko ravna drugače.

Odrasli vidijo vedenje. Kaj ostane zunaj slike?

Starš vidi, da otrok noče ubogati, vendar morda ne vidi takoj, da je neprespan, da ga je nečesa v šoli strah ali da težko prekine igro in takoj pohiti. Učitelj vidi, da otrok moti pouk, vendar morda ne ve, da ne razume naloge, da ga hrup preobremenjuje ali da ga skrbi nekaj, kar se je zgodilo zunaj učilnice. Odrasli vidi udarec, vendar morda ne vidi takoj ljubosumja, spremembe v družini ali impulza, ki ga otrok še ne zna ustaviti.

Za vsakim vedenjem ni nujno travma. Včasih je otrok lačen, naloga je pretežka, pravilo nejasno ali pa se je prej naučil, da lahko z jokom dobi to, kar želi. Včasih obstaja razvojna ali čustvena težava, senzorna občutljivost ali težava pri učenju, ki jo je treba oceniti. Radovednost ne pomeni, da vnaprej poznamo pravi razlog. Pomeni, da ne sklepamo o otrokovem značaju, preden pogledamo širšo sliko.

Zakaj otroka označimo, še preden se vprašamo, kaj se dogaja?

Otroka pogosto hitro označimo, ko smo utrujeni, prestrašeni ali pod pritiskom, da moramo takoj ponovno vzpostaviti nadzor. Ko zamujamo ali nas drugi opazujejo, možgani iščejo hitro razlago. »To mi dela nalašč« je preprosteje kot vprašanje: »Kaj se tukaj dogaja?«

Takšno razmišljanje izvira tudi iz našega odraščanja. V številnih družinah so vedenje razlagali moralno: ubogljiv otrok je bil dober, tisti, ki je protestiral, nesramen; tisti, ki se je hitro učil, pameten, tisti, ki se je mučil, pa len. Za besedami se pogosto skriva tudi strah pred prihodnostjo: današnji »ne bom« v nekaj sekundah spremenimo v strah, da bo otrok odrasel v človeka, ki ne spoštuje drugih in ne prevzema odgovornosti. Takrat se ne odzivamo več samo na to, kar se dogaja zdaj. Odzivamo se tudi na prihodnost, ki smo se je v tistem trenutku prestrašili.

Naša razlaga spremeni naš odziv

Razvojna psihologija že dolgo kaže, da otroka ne moremo razumeti ločeno od odnosov in okolja, v katerem odrašča. Otrok vpliva na odrasle, odrasli vplivajo na otroka, na njihov odnos pa vplivajo tudi družina, šola, vrstniki in življenjske spremembe.

Raziskave kažejo tudi, da je pomembno, kakšen namen pripisujemo otroku. Ko pomislimo, da nas otrok namerno izziva, kaznuje ali poskuša nadzorovati, je verjetneje, da se bomo odzvali bolj grobo. Način, kako razumemo vedenje, ni samo misel v naši glavi. Spreminja ton, s katerim govorimo, mejo, ki jo postavimo, in odnos, ki ga gradimo.

Samoregulacija se razvija postopoma. Ustaviti impulz, čakati, prenesti frustracijo, začeti nalogo in organizirati, kaj sledi, niso že izoblikovane veščine. Otrok jih gradi skozi čas, odnose, podporo in vajo.

Manipulacija – ali vedenje, za katero se je naučil, da deluje?

Otroci ponavljajo tisto, kar deluje. Če jok nekajkrat prinese dodatne pol ure pred zaslonom, ga bo otrok verjetno ponovil. To samo po sebi ni dokaz, da je otrok manipulativen. Kaže, da se je naučil, katera strategija deluje. Zlasti pri mlajših otrocih pogosteje vidimo močno potrebo, omejene veščine in naučeno vedenje kot premišljen poskus nadzorovanja starša.

Starejši otrok lahko zavestno pritiska, zamolči ali vzbuja občutek krivde. Tudi takrat lahko poimenujemo dejanje brez sodbe o osebnosti: »Vem, da želiš, da spremenim odločitev. Ne bom je spremenil zato, ker kričiš ali žališ. Lahko se pogovoriva, ko boš pripravljen govoriti brez pritiska.« Radovednost ni naivnost; pomaga nam ohraniti mejo in naučiti otroka boljšega načina.

Preden rečete »takšen je«: šest krogov za vedenjem

Ko vedenje postane težavno, se naša pozornost zlahka zoži samo na otroka. Toda na njegovo vedenje vplivajo tudi telo, razvoj, odnosi in okolje. Preden rečemo »takšen je«, lahko pogledamo šest krogov okoli vedenja.

1. Kaj sporoča telo?

Je otrok lačen, žejen, neprespan, ga kaj boli, se premalo giblje ali je senzorno preobremenjen? Otrok, ki je lačen, izčrpan ali preobremenjen z dražljaji, bo težje uravnaval svoje vedenje.

2. Ali se otrok počuti varnega?

Je prišlo do prepira, bolezni, selitve, ločitve, novega družinskega člana ali nenadne spremembe rutine? Ali otrok ve, kaj sledi in kaj se od njega pričakuje?

3. Kaj se dogaja v odnosih?

Kako se otrok trenutno počuti v odnosu s starši, sorojenci, vrstniki ali učiteljem? Ali čuti, da ga opazijo in da pripada – tudi ko naredi napako?

4. Ali otrok to že zmore narediti sam?

Ali je pričakovanje primerno njegovi starosti? Ali otrok že zmore dosledno čakati, organizirati nalogo, prenesti poraz ali z besedami izraziti potrebo? Včasih ne gre za »noče«, temveč za »brez pomoči še ne zmore«.

5. Kaj v okolju otežuje situacijo?

Je prostor hrupen, urnik prenatrpan, prehod prehiter, pravilo nejasno ali naloga preobsežna? Kaj otrok vsak dan vidi kot zgled reševanja jeze in konfliktov?

6. Kaj otrok doživlja – in kaj poskuša doseči z vedenjem?

Kaj se je zgodilo neposredno pred vedenjem in kaj po njem? Ali otrok poskuša pridobiti stik, odložiti težko nalogo, se izogniti sramu ali sporočiti nekaj, za kar še nima besed? Kako sam opisuje ta trenutek? 

Noben od teh krogov sam po sebi ne pojasni nujno vedenja. Ne govorijo, da je kriv otrok, niti da so za vse krivi starši. Opominjajo nas, naj pred zaključkom pogledamo širšo sliko – in nam pokažejo več mest, kjer lahko nekaj spremenimo.

Razumeti ne pomeni dovoliti

Razumeti, kaj se skriva za vedenjem, ne pomeni dovoliti udarjanja, žaljenja ali prizadevanja bolečine drugim. Ko vedenje nekoga ogroža, ga najprej ustavimo ter zaščitimo otroka in druge. Razloge lahko raziskujemo pozneje.

»Ne bom ti dovolil, da udarjaš. Ustavil te bom.«

»Lahko si jezen. Ne smeš žaliti. Pogovorila se bova, ko se oba umiriva.«

Meja pove, kaj ni dovoljeno. Radovednost nam pomaga razumeti, kaj se je zgodilo in česa se mora otrok naučiti. Razumevanje ne odpravlja odgovornosti – pomaga nam, da se odzovemo bolj smiselno. Starševstvo zahteva oboje.

Kaj lahko naredimo, preden otroka znova označimo?

Namesto kakšen je, opišite, kaj počne

Namesto »nesramen je« recite: »Ko postavim mejo, govori žaljivo.« Natančen opis pokaže, kaj je treba ustaviti in česa ga je treba naučiti.

Najprej zaščitite, razlagajte pozneje

Ustavite udarec in na kratko povejte, kaj ni dovoljeno. V tistem trenutku uporabite čim manj besed. Ni vam treba hkrati poiskati vzroka, imeti predavanja in rešiti celotne težave.

Ni vam treba vsega rešiti v isti sekundi

Lahko rečete: »Zdaj se bova ustavila. Tega ne želim reševati, dokler sva oba jezna. K pogovoru se bova vrnila zvečer.« Preložiti pogovor ni isto kot zanemariti težavo. Starševstvo ni niz popolno rešenih trenutkov, temveč proces vračanja k meji, pogovoru in odnosu.

Pogovarjajte se šele, ko se lahko slišite

Vprašajte: »Kaj ti je bilo takrat najtežje?«, »Kaj se je zgodilo pred tem?«, »Kaj si mi poskušal povedati?« in »Kaj bi ti naslednjič pomagalo, da bi bilo drugače?« Vsak otrok ne bo takoj znal odgovoriti. Včasih so tišina, risba, igra ali poznejši pogovor koristnejši od vztrajanja, da mora takoj pojasniti svoje vedenje.

Naslednjič spremenite eno stvar

Otroku vnaprej povejte, da bo moral kmalu prekiniti igro, veliko nalogo razdelite na manjše korake, govorite krajše ali ponudite dve sprejemljivi možnosti. Nato pokažite, kaj lahko naredi drugače: »Ne morem ti dovoliti, da udarjaš. Reci mu: 'Vrni mi igračo.'«

Če je vedenje intenzivno, traja dolgo, se pojavlja v več okoljih ali resno ovira otrokovo življenje, je treba poiskati strokovno oceno – zaradi razumevanja in podpore, ne zaradi nove oznake.

Če smo otroka že označili, lahko odnos popravimo

Večina staršev je kdaj rekla nekaj, kar je pozneje obžalovala. Popravilo ne izbriše meje in ne zahteva popolnosti. Zahteva, da odgovornosti za svoje besede ne preložimo na otroka.

»Rekla sem, da si nesramen. To ni bilo prav. Morala bi reči, da me moti način, kako si govoril, ne pa da si ti nesramen. Še vedno se bova pogovorila o tem, kar se je zgodilo, vendar to ne pomeni, da si ti slab.«

Opravičilo ne izbriše meje niti posledic. Otroku pokaže, da se odrasli lahko zmotijo, prevzamejo odgovornost in poskusijo znova.

Otrok je več kot njegov najtežji trenutek

Enako vedenje ne zahteva vedno enakega odziva. Včasih je potrebna jasnejša meja. Včasih več spanja, manjša zahteva, pogovor z učiteljem, strokovna ocena ali več neposrednega stika. Včasih mora otrok popraviti škodo in sprejeti posledico.

Lažje bomo vedeli, kaj storiti, če bomo vedenje poskušali razumeti kot informacijo, ne kot dokaz, da je otrok slab.

Ko ste bili vi otrok, s katerimi besedami so vas opisovali odrasli? Ste bili »leni«, »preobčutljivi«, »sramežljivi«, »težavni«, »sebični« ali »problematični«? Kaj se je takrat dogajalo v vas in okoli vas? Kaj bi si želeli, da bi nekdo opazil, preden je sklenil, kakšni ste?

Otrok ne potrebuje starša, ki vedno takoj pozna pravi odgovor. Potrebuje odraslega, ki se zna ustaviti, zaščititi, postaviti mejo – in ostati dovolj radoveden, da za vedenjem znova vidi celotnega otroka.

O avtorici

Samra Dedić je pedagoginja, psihologinja in sistemska družinska svetovalka. Je mama ene deklice, piše pa o starševstvu, odnosih in potrebah, ki se skrivajo za otrokovim vedenjem.

Viri

Bronfenbrenner, U., & Morris, P. A. (2006). The Bioecological Model of Human Development.

Sameroff, A. (2010). A Unified Theory of Development: A Dialectic Integration of Nature and Nurture.

Nix, R. L., et al. (1999). Mothers’ hostile attribution tendencies, harsh discipline and children’s externalizing behavior.

Lee, S., et al. (2019). Early socialization of hostile attribution bias: parental attributions, discipline and child attributes.

Dix, T. (1993). Attributing Dispositions to Children: An Interactional Analysis of Attribution in Socialization.

Center on the Developing Child at Harvard University. A Guide to Executive Function.